Kdo bolj obvladuje družbo? Politika ali mediji?

Zdaj že bivši ameriški predsednik Donald Trump je ob volilnem porazu, tik ob koncu mandata doživel, da so mu zablokirali račun Tviter, Facebook in Youtube. Omenjena družbena omrežja spadajo med najbolj množične, zato se ob tem lahko vprašamo: ali smo prišli v dobo, ko bo preživetje tudi najmočnejših svetovnih politikov odvisna od (ne)naklonjenosti medijev?

Preberite tudi:

So res nekateri novinarji izgubili kompas?

Dramatični zapleti v ZDA: Biden bi, a Trump mu ne da

Sledilnik »Maršal Twito« – »naložba« iz žepa davkoplačevalcev

Trumpova sporna aktivnost na družbenih omrežjih

»Sodu je izbilo dno«, ko je Trump na dan, ko so v kongresu potrjevali volilne rezultate, pozival ljudi k protestom proti domnevni volilni prevari. Protestniki so vdrli v kongres, ob tem je nastal splošen kaos, ki je za sabo pustil številne ranjene in vzel štiri življenja.

Sicer je Trump bil znan po pogosti aktivnosti na Tviterju in po tvitih, ki po mnenju mnogih niso bili na ravni, ki bi se spodobila ameriškemu predsedniku. Zadnji Trumpov »izpad«, poziv k protestom ob razglasitvi volilnih rezultatov, je bil le »pika na i«, njegove sporne dejavnosti na družbenih omrežjih.

Vprašanje pravnomočnosti razsodnika nad uporabniki družbenih omrežij

Kljub temu da predpostavimo, da je Trumpovo tvitanje in ostalo udejstvovanje na družbenih omrežjih tudi v resnici neprimerno, se vseeno postavlja vprašanje, o pravnomočnem razsodniku, ki odloča o tem, ali se nekdo lahko, ali pa se ne sme več udejstvovati na družbenih omrežjih in v ostalih medijih.

Za družbenimi omrežji in drugimi mediji zagotovo stojijo lastniki in tisti, ki odločajo o medijski politiki. Kljub temu pa se ne moremo znebiti vtisa, da gre pri tem za samovoljne odločitve določenih ljudi, ki se odločajo na podlagi subjektivnih čustev in predvsem na podlagi politične pripadnosti.

Tudi v Sloveniji se politična diskusija odvija predvsem na spletu

Nekaj podobnega se dogaja tudi na slovenski politični sceni. V času, ko doživljamo neomejen razmah elektronskih medijev, se je politična diskusija iz uradnih parlamentarnih in drugih dvoran, preselila na splet in televizijo. To se je zgodilo predvsem zato, ker je pretok informacij neprimerno hitrejši, če npr. nekdo objavi tvit, kot po uradnih proceduralnih poteh, po uradnih dokumentih.

Podobno kot v Trumpovem primeru imamo tudi pri nas določeno skupino ljudi, ki odloča, katere objave so primerne in katere niso. Te skupine se pojavljajo običajno med ljudmi, ki so sicer »navadni državljani«, imajo pa zaradi politične pripadnosti, ki je blizu določenim medijem, pravico do glasu, ki je na splošno zelo upoštevan.

Dvojna merila pri obravnavi objav

Če gledamo zadevo bolj konkretno, je posebne pozornosti deležna dejavnost premierja Janeza Janše kar pomeni, da veljajo zanj veliko strožja merila, kot pa za nekoga drugega. Njegov tvit v zvezi s pokolom v Srebrenici je sprožil val ogorčenja, čeprav je samo zapisal, da »pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi Združeni narodi komunistične genocide obsodili enako kot holokavst«.

Ta tvit je bil deležen velike medijske pozornosti, predvsem v negativnem smislu, čeprav je zelo težko razbrati, kar koli neresničnega, še manj pa sovražnega. Po drugi strani smo v času, ko je koalicija KUL vlagala v parlament nezaupnico vladi, bili priče sovražnih objav na omrežju Tviterju.

Objava fotografij s strani skupine Anonymous Slovenia poslanca Branka Simonoviča in poslancev Stranke modernega centra, ki so bile opremljene s kljukastimi križi, sodijo nedvomno pod sovražni govor. V primerjavi z Janševo objavo glede Srebrenice pomeni objava Anonyomous Slovenia, grob poseg v svobodo človeka in njegovo pravico do dobrega imena.

Objave »desnih« politikov se strožje obravnavane od objav »levih«

V slovenskem medijskem prostoru ne predstavljajo problem samo objave na družbenih omrežjih, ampak tudi njihova obravnava v osrednjih medijih. Navadno so objave z desnega političnega pola veliko strožje obravnavane, kot pa objave na levici. Še več, objave z levice se navadno opravičujejo in dobivajo tudi veliko propagandno moč.

Politika in posamezni politiki so se tako znašli na »bojnem polju«, kjer končni izid diktirajo mediji. Politična opcija, ki je bližja določenemu mediju, je od njega zato tudi deležna več pozitivne pozornosti. Politični programi in njihova vsebina stopajo vse bolj ozadje, glavno vlogo igra le simpatičnost oz. nesimpatičnost, ki jo goji do politike določen medij.

Naklonjenost medijev postaja edini kriterij za uspešno politiko

V Sloveniji smo tako priče paradoksu, da lahko nekdo pride v politično ospredje brez vsakega programa, brez vsake vizije in brez znanja. Edini kriterij je naklonjenost medijev. V predvolilnih kampanjah že zadnjih nekaj let ne igra več glavne vloge politični program, ampak zgolj čustvena navezanost določenih politik in medijev.

Bi lahko o blokadah odločala sodišča?

Glede na to, da imajo demokracije s tradicijo (Slovenija, žal, ne sodi v to skupino) dobro razvit pravosodni sistem, bi lahko o domnevno spornih aktivnostih uporabnikov, med katere sodijo tudi politiki, odločala za to pristojna sodišča.  

Tako bi sodišča odločala o morebitnih blokadah odločalo in ne organi, ki imajo roke nad družbenimi omrežji in drugimi mediji. Tako bi se lahko izognili posledicam, ki jih lahko prinesejo trenutne čustvene reakcije posameznikov.

Nas čaka gladiatorski sistem odločanja o preživetju

V primeru, da se bo sporna aktivnost še naprej presojala s strani skupine ljudi, ki za to niso pristojni, se lahko zgodi, da bomo kmalu priče popolnemu kaosu. S tem lahko tvegamo, da nas v kratkem čaka popolna anarhija, kjer bo vsak človek drugemu sodnik.

V končni fazi pa lahko takšen način delovanja pomeni konec za demokracijo in začetek diktature medijev. Politika bo s tem zapadla v položaj, kjer ji bo korist prineslo samo udinjanje medijem. S tem pa bomo prišli v sistem podoben gladiatorskim igram, kjer bo močnejši glas odločal o preživetju določene politike in določenega politika.