Šolanje na daljavo povzroča le travme

Otroci morajo v šolo oziroma je čisto OK, da so doma? Kaj je tukaj prav in kaj ne? Kdo je tisti, ki ima sprane možgane in nima pojma v življenju? Kdo je ovca? Odgovor na to ni enoznačen, ker vsakdo izhaja ali iz svoje situacije ali iz lastnega prepričanja, na koncu pa se ustvarja le splošna histerija, ki ni v korist nikomur. Iskati krivca pri tem pa je popolnoma brezpredmetno in neumno.

Z dnem, ko smo se odločili za to, da bomo imeli otroka, smo se odločili tudi, da bomo zanj poskrbeli tako v dobrem in slabem kot v bolezni in zdravju … Besede zaobljube ob poroki bi brez težav lahko implicirali na odnos do otrok. A se žal prevečkrat zgodi, da imajo starši težnjo, da si otroke polastninijo. Otrok je samosvoj in ni nikogaršnja lastnina.

Preberite tudi:

Zaprte šole: kje in do kdaj še?

Šolanje na daljavo – med odvisnostjo in nasiljem

Težava pa ni samo v lastninjenju, ampak tudi v izgubi premnogih vrednot. Znanje, sočutje, prijaznost, vljudnost, solidarnost so le učene besede, ki jih velik del staršev ne privzgaja otrokom, potem pa so za neustrezno vedenje otrok krivi drugi.

Petke pri vseh predmetih, ki omogočajo vpis na, običajno na željo staršev, »želeno« srednjo šolo ali univerzo, niso nič drugega kot številke. Izjava vedno sem imel same petice, ne vodi do nove službe, ampak prej v ustanove za posebne primere. Nadutost in napuh nista samozavest, prav tako sebičnost ni kazalnik, da nekdo zna poskrbeti zase. Meje so se zabrisale in poplava različnih kvazistrokovnih knjig za samopodobo, vzgojo in srečno življenje je uničila ves zdrav razum.

Ni bistvo v tem, da nekaj imaš in si prebral, ampak v tem, da to znaš uporabljati in prebrano znaš razumeti. Tu nekje je večina zatajila.

Covid je na plan zbrcal le tisto, kar je bilo skrito, a je že dolgo jasno, da obstaja. Neprimerna vzgoja otrok je bila že veliko pred covidom na udaru, prav tako različne psihične, fizične in čustvene težave otrok in ne nazadnje zelo slab šolski sistem. Nič od tega ni novo, le poprej ni bilo potrebe po naslavljanju teh težav tako pogosto in tako glasno.

Velik delež teh težav in reševanje le-teh so prevzeli učitelji, ki dostikrat niso imeli podpore staršev, še več, grozilo se jim je in jih zmerjalo. Otroci pa so to nemo opazovali in po svoje potem udejanjili. Krog pogube je na ta način bil sklenjen.

Sindrom trpečih staršev

A kot je običajno, le redko kateri starš upa na glas povedati, da je pri vzgoji zgrešil in da je nujno, da svoj način spremeni. V prvem valu je že bilo jasno, da učenje ni ravno lahko opravilo, tole že skoraj trimesečno šolanje na daljavo pa je pokazalo vse razsežnosti naših otrok.

A namesto soočanja z nastalo situacijo je večina staršev izoblikovala »sindrom trpečih staršev«. Težko je šolati doma, boleče je, ko ne morejo na kavice, ker nimajo svojega življenja, ker je treba uskladiti šolo in službo, ker konec koncev položnice je treba plačati, povrh vsega pa je znanje staršev običajno pomanjkljivo. So ti, ki tako mislijo, razvajeni? Mogoče, a v tem je kar nekaj resnice.

Slovenci smo že tako in tako znani po tem, da smo vzgojeni v nekem prepričanju, da je za srečo treba trpeti, da se ne sme jamrati, le iskati rešitve. Nič ni narobe s tem, da človek na glas pove, kaj ga muči, konec koncev je to konstruktivnejše in ugodnejše za telo. Težava nastale le takrat, ko se začne »furat sufer«.

Strogo prepovedano je na glas reči, ne zmorem, rabim pomoč. Nekomu res pomaga, da zapiše to na splet, a to ni rešitev, je le poglabljanje bolečine, saj se kaj kmalu najde kopica, ki to potrdi, in potem se maraton jamranja, jokanja, kritiziranja vsega in vsakogar poglablja, dokler se ne zdi, da je res tako hudo. Pa ni.

Starši, ki delajo doma, so bolj ali manj ujeti med dve odločitvi: ali dati otroke, ki so doma, na »ignore« in narediti vse za službo ter se potem popoldan ukvarjati še z otrokom, ali pa tudi ne, ter ali se dopoldan posvetiti otroku in službi pa kuhanju, pospravljanju – in pot v kakšno institucijo je vse bližje.

Težko je to uskladiti, a le, če ti je kot staršu mar, kaj tvoj otrok dela, ter se zavedaš, da bo otrok naredil vse, da bo starša in učitelja prinesel okoli, ne glede na to, kako priden je.

Staršu, ki hodi v službo, je le toliko lažje, da ve, da obstaja velika verjetnost, da bo, ko bo izmučen prišel iz službe, moral z otrokom narediti še delo za šolo.

A ne glede na to, ali je starš doma, dela od doma, hodi v službo, je težko. In tu ne gre za bitko, komu je težje, prav tako ne za iskanje izgovorov ali manifesta, zakaj morata za šolanje poskrbeti šola in učiteljica. Ko je otrok v šoli, ga učitelji lahko postavijo v kot, ko se otroci šolajo doma, je to odgovornost nas staršev.

Če mi kot starši ne poskrbimo za to, da bo otrok imel ustrezno opremo – če je nimamo, mislim, da so šole ponudile kar nekaj svojega inventarja in tudi večina učiteljev in ravnateljev je na voljo za iskanje skupnih rešitev – je naša napaka. Prav tako, da občasno preverimo, ali oprema dela in če naš otrok dejansko dela. Pozabite na njihovo odgovornost, ker je vsekakor lažje ne delati.

Ko so se otroci šolali v šoli, sem bila absolutno zagovornica, da dokler mojega otroka v šoli ne naučijo delati z računalniškimi orodji, bo moj otrok delal plakate, in ne Power Pointa, in da ni moja dolžnost, da ga motiviram, da dela v razredu. Me ni tam, torej je to naloga učitelja.

Sedaj, ko se šola doma, je moja dolžnost, da ga naučim uporabljati računalniška orodja, in ga motiviram. Zavedam se, da moram biti deset korakov pred njim, da moram biti dežurni »gestapo« in da moram biti bolj zvita kot on.

To absolutno ne pomeni, da ne pride do trenutka, ko sem prenesena okrog, sem. Tudi prihaja do trenutkov, ko se derem, kričim, da še sosedje, ki so šolo končali pred tridesetimi leti, začnejo pisati nalogo in se učiti. Predvsem pa me ni sram tega na glas povedati.

So dnevi, ko bi najraje šla nazaj spat, ko se zjočem in sem neznansko vesela, da imam prijateljico, ki me posluša, ko jamram, mi ne daje nasvetov, le posluša in me še opomni, da sem na kaj pozabila. Ne potrebujem nasvetov, ker natančno vem, kaj delam narobe. Ni me sram priznati, da grem včasih pogledat, kaj otroka delata, pa vem, da ne delata nič, pa se delam, da nisem videla.

Priznam, da si včasih mislim, da so učitelji nori, da sem jezna na njih, še posebej, ko je jasno, da sta smrkolina le prepisala nalogo, pa ju pohvalijo. Resno. To, da te okoli prinese, je za pohvalit. Priznam, da se skregam z otrokoma na mrtvo, ker ne bereta vseh navodil, jaz pa jih, in potem se gremo »kdo je močnejši«.

Priznam, da me včasih ima, da bi računalnik in otroka postavila čez prag. Priznam, da si želim le enega dneva, ko mi ne bi bilo treba premišljevati, kaj moram še pogledati, kaj natisniti, kaj kupiti, da bo naloga opravljena.

Ja, dostikrat se počutim kot idiot in bi v tistem trenutku naredila kar nekaj kaznivih dejanj. Vsak dan, ko se ne derem, ne izgubim živcev, se ne zjočem, ne začutim potrebe, da bi ravnatelju ali učitelju napisala pismo z litanijami, je uspešen in dober.

Jezna sem nase, ker se mi ne da biti dosledna, ker me kaj kmalu napade slaba vest, ker bojda moram poskrbeti, da je vse pod kontrolo. Resnica pa je ta, da to ni res.

Na prvem mestu ste vi in vaši otroci, nič ni narobe, če kakšen dan ni kaj narejeno oziroma je kasneje narejeno. Nič ni narobe, če prosite za pomoč, tudi na šoli. In absolutno si morate najti nekaj za sprostitev. Mi imamo sprehode, kjer sprostimo vse ventile, se nasmejimo in se skregamo ter naredimo plane za naprej.

Zlato pravilo pri nas je, da mami nikoli vpričo otrok ne jamra o šoli. Otroka pa morata vsak dan pokazati vse, si označim ter zapišem, kaj je bilo nazadnje napisano, ter morata biti iskrena, četudi ni v njuno korist. Le na ta način stvari lahko tečejo.

Iznajdljivi otroci in njihove »fore«

Kljub pravilom pa imata moja otroka svoje »fore«. Vsak dan znova skušata najti način, kako me prenesti okoli, vsak dan znova moram biti korak pred njima.

Da bo jasno, kako razmišljajo ti naši škratje. Ta mala je pri slovenskem jeziku dobila nalogo, da mora napisati nasvet strokovnjaka. Napisala je »strokovni nasvet« z naslovom: Kako se delati, da delaš za šolo, ko je šola na daljavo, pa tega ne počneš?

Če strnem nasvete, in prepričana sem, da katero od teh variant izvaja vaš otrok, gre nekako takole:

• Če učitelj sprašuje in otrok ne ve odgovora ali se mu preprosta ne da, napiše, da ne dela mikrofon ali da ima slabo povezavo. Če je dober igralec, lahko tudi »zmrzne« pred kamero, da svojo navedbo potrdi ali pa celo samo odpira usta in poleg maha z rokami, kot da nekaj razlaga.
• Da se ne bi preveč dolgočasil med uro, ko učitelj skuša podati snov, otroku pa ni, si mora pravočasno prižgati film/Youtube in potem gleda med uro stvari, ki ga zanimajo in so zanj pomembnejše. Na vsake toliko časa pogleda, da vidi, kaj delajo drugi, in če slučajno ve odgovor, ga pove. Bojda bo imel kar nekaj minut miru, učitelj pa bo misli, da dela. Če imaš prižgano kamero, pa na vsake toliko zamišljeno pokima in naredi začuden obraz.
• Če smo starši slučajno doma, naj ima pred sabo vedno zvezek in se dela, da piše. Občasno nas pride prosit, da mu nekaj natisnemo in nam pove neko dogodivščino iz videokonference. Lahko si jo tudi zmisli, ker tako in tako mi ne vemo, kaj se je v resnici dogajalo.
• Ko preverjamo, kaj dela, oziroma če je naredil domačo nalogo, naj se dela, da jo je naredil, ali pa se pretvarja, da jo dela. Vmes se mora glasno pritoževati, koliko je vsega. Potem nam pokaže nekaj. Nikoli naj ne piše datumov v zvezek, ker bo potem lahko eno in isto nalogo pokazal večkrat.
• Naredi naj samo tiste naloge, ki jih učitelj zahteva, da se jih pošlje. Pa še tu lahko ima izgovor, da nimajo skenerja ali da kamera na telefonu ne dela.
• Če ne želi poslušati učitelja, pa ga ne more utišati, naj zmanjša jakost glasu na računalniku, vzame v roke telefon in dela svoje stvari. Pri tem pa naj bo previden, da se bo pravi čas poslovil.
• Če smo doma starši in sliši ali vidi, da prihajajo v sobo, mora skriti vse, kar bi kazalo na to, da nič ne dela. Če pa na računalniku gleda nešolske stvari, naj minimalizira strani, ki bi ga izdale, da ni delal domače naloge ali pa spremljal ure, ki jo imajo na urniku.
• Prav tako si baje lahko mirno med uro piše s prijatelji ali igra videoigrice. Le pazljiv mora biti in uporabiti enega izmed naštetih nasvetov. Vedno pa naj ima samo eno slušalko v ušesu, da bo z drugim ušesom poslušal, kaj starši delajo.

Otroci so iznajdljivi, namazani z vsemi žavbami, kako močno, ste po mojem že ugotovili. A to ni posledica šolanja na daljavo, takšni so, le da tega prej niste opazili.

Depresija, anksioznost, apatičnost niso stvari, ki so prišle zdaj, to je vaš otrok doživljal že prej, le da v času šolanja na daljavo tega ni zmogel več skrivati in kompenzirati.

Otroci se družijo, ali po spletu ali »slučajno« na poti v knjižnico, pošto, trgovino, oni že najdejo načine. Če vaš otrok ni bil v stiku z nikomer v tem času, je vaša težava drugje. Ker so otroci v tem času »slučajno« izločili vse tiste, ki so jih morali prenašati, ko so bili v šoli, pa jih niso marali, sedaj pa računalniške funkcije omogočajo »slučajno« izpustitev, izključitev …