Ko ugotoviš, da tvoji otroci niso tako pridni, kot si mislil

Končno smo dočakali, da je šla prva triada nazaj v šole. Prepričan sem, da se je mnogo staršev, ki imajo otroke v nižjih razredih, oddahnilo. Vsaj tisti, ki so pred tem našli način, kako otroke, ki so v skoraj štirih mesecih šolanja na daljavo precej zrastli, obleči.

Verjetno se je oddahnilo tudi precej otrok. Odzivi staršev, učiteljic in otrok pri televizijskem dnevniku so tudi meni priklicali solze v oči. Malo zaradi njihove sreče, pretežno pa zaradi moje lastne nesreče.

Iskreno povem, da mislim, da se mi bo počasi zmešalo. Funkcionalni alkoholik pa sem morda že. Čeravno moja krasna otroka delata pridno. Pridna sta že od začetka šolanja na daljavo. Vzorna celo, bi lahko rekel. Tako sem vsaj verjel.

Vsak dan ju zjutraj pravočasno zbudim, da lahko pojesta zajtrk. Skuham lonec čaja, da ne bosta žejna. In potem delamo vsak svoje. Jaz svoje delo od doma, ki je postalo cel kaos, ker če si doma, tako ali tako lahko delaš kadarkoli, in če je treba, tudi cel dan, mar ne? Otroka pa vsak svoje šolsko delo.

To zgleda tako, da se najkasneje ob 8.15 zapreta vsak v svojo sobo in delata do treh ali štirih popoldne. Vmes nekajkrat prideta kaj pojest ali popit in vsakič z vzdihljaji poskrbita, da imata mojo polno pozornost, potem pa povesta: »Joj, tako delam, pa še vseeno imam tooooooliko za narediti.« In vsak dan ob isti uri (ob uri, ko začnejo zvoniti njuni telefoni) me obvestita: »Konec sem!«

V teh sedmih ali osmih urah šolanja na daljavo vsake toliko zakorakam do sob in pogledam, če je vse pod kontrolo. Nato se vrnem na svoj stol, nadaljujem z delom, vmes skuham, operem in poskrbim, da se po kosilu še razgibamo. Vse je super.

Super pridna otroka, res ju moram pohvaliti. Ne verjamem sicer vsega na besedo, zato vsake toliko ob koncu učnega dne zahtevam, da mi pokažeta naloge, ki sta jih oddala. Onadva to imenujeta »čas za gestapo«.

Naloge, ki mi jih pokažeta, so bleščeče. V zvezku sicer ni datuma, ampak sem prepričan, da mi moja otroka pa že ne bi lagala. Prej sem pozabil omeniti, da ju občasno preverim tudi med videokonferencami. Seveda takoj, ko odprem vrata, začneta mahati, naj se umaknem, da ne bom v vidnem polju. To mahanje je še posebno agresivno v jutranjih urah, ko še nisem do konca oblečen.

Ko skozi majhno odprtino med vrati in podbojem vidim, da imata slušalke v ušesih in prižgan zaslon, vem, da delata. Pri tem naredim usodno napako. Ne preverim namreč, kam so v resnici vtaknjene slušalke – v računalnik, na katerem je Zoom, ali v telefon, na katerem je Youtube.

Ker nisem naiven, redno preverim še situacijo v e-Asistentu. Krasna otroka, prisotnost 100-odstotna, opomb učiteljev ni. V tem šolskem letu tudi nobeden izmed njiju še ni dobil pohvale ali predloga za potrebno izboljšavo. Prav tako pri večini predmetov ni vpisanih nalog, ob katerih bi se, v primeru, da naloga ni oddana, izrisal rdeč krogec z minusom v sredini namesto zelenega krogca s kljukico, ki pomeni, da je naloga oddana.

V e-Asistentu seveda ni ničesar, če učitelji tja ničesar ne vpišejo, a na to se nisem spomnil.

In potem nekega lepega sončnega dne začne zvoniti telefon. Prva razredničarka, druga razredničarka in po vsakem klicu sem bolj paf. Moja mulca naredita kvečjemu vsako drugo nalogo – in tako že od oktobra! Ko se izobrazim o Google učilnici in stisnem gumb Manjka, se za vsakega številka giblje tam nekje okoli 100.

Cel plaz reakcij se sproži v meni. Jezen sem sam nase, ker ne morem verjeti, da sem bil tako zaslepljen in lahkoveren. Jezen sem na učitelje, ker ne vpisujejo podatkov v tega super reklamiranega in prodajanega e-Asistenta, ki ga plačujem zato, da nič ne vem. Ne morem verjeti, da razredničarke niso poklicale že prej.

Jezen sem na otroka, ker ne morem verjeti, da sta mi lahko tako lagala. Jima pa moram priznati, da kakor koli že, sta mojstra. Eno reč sem ju dobro naučil, in sicer, da se je pomembno znajti v življenju. No, ostalo ju bom pa zdaj. Ko se jeza razkadi, se bo treba pač lotiti in uvesti nov sistem – tokrat, upam, bolj učinkovit.

In potem poslušam in berem o tem, kako najstniki trpijo zaradi šolanja na daljavo. O tem pišejo strokovnjaki z najrazličnejših področij. Najstniki trpijo? Ja, saj ne rečem, da ne, ampak oni bodo že preživeli, če bomo mi starši … to bomo pa šele videli. Ta izpoved je zgolj v poduk očeta leta drugim očetom in materam leta. Preverjajte, preverjajte in še enkrat preverjajte. Ne, ni luštno, je pa nujno.