Naprej na vsebino

Teorija indigo otrok – nekaj perspektiv

Teorija o »indigo otrocih«, ki izvira iz druge polovice 20. stoletja, pravi, da so otroci z avro indigo barve posebni. Kdo naj bi bili indigo otroci in kaj o tej teoriji pravijo znanstveniki?

»Indigo otrok« je psevdoznanstveni novodobni koncept, ki se nanaša na otroke, ki naj bi posedovali posebne, nenavadne in včasih nadnaravne lastnosti ali sposobnosti.

Preberite tudi:

Kakšne barve si pa ti? Indigo!

Kdo so indigo otroci?

Ni vsak otrok »žleht«, nekateri so preprosto hiperaktivni

Interpretacije ideje indigo otrok se med seboj močno razlikujejo; nekateri menijo, da indigo otroci predstavljajo naslednjo stopnjo človeške evolucije, drugi da posedujejo paranormalne sposobnosti (kot je na primer telepatija), tretji, da so sposobni močne empatije ter, da so bolj kreativni od svojih vrstnikov. In četrti – v to kategorijo prištevamo znanstvenike in večino psihologov – pravijo, da je ideja indigo otrok neznanstvena in nekredibilna.

Nancy Ann Tappe velja za stvariteljico teorije o indigo otrocih.
Nancy Ann Tappe velja za stvariteljico teorije o indigo otrocih.
Vir slike: Nancyanntappe.com

Razvoj pojma

Koncept »indigo« otroka je razvila parapsihologinja Nancy Ann Tappe v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Leta 1982 je izdala zvezek svojih študij, ki ga je nadaljnje razvijala in ponovno izdala v obliki knjige Understanding Your Life Through Color (Razumevanje vašega življenja skozi barve) v letu 1986.

V svojem delu razlaga koncept »življenjske barve«, ki je »edina barva avre, ki je pri skoraj vseh ljudeh nespremenljiva od rojstva do smrti.«

Koncept »življenjskih barv« je nacionalno popularizirala njena učenka Barbara Bowers, ki je leta 1989 izdala knjigo What Color Is Your Aura?: Personality Spectrums for Understanding and Growth (Katere barve je vaša avra?: Osebnostni spektri za razumevanje in rast), nato pa Pamala Oslie, ki je izdala knjigo s podobno tematiko v letu 1991.

Nancy Ann Tappe je povedala, da je tekom raziskovanja v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih pričela opažati, da so mnogi otroci rojeni z avrami indigo barve. Ideja indigo otrok je bila popularizirana z izidom knjige The Indigo Children: The New Kids Have Arrived (Indigo otroci: novi otroci so prispeli), ki sta jo napisala predavatelja o samopomoči Lee Carroll in Jan Tober.

Prva mednarodna konferenca o indigo otrocih je potekala na Havajih v letu 2002, udeležilo se je je okrog 600 obiskovalcev. Podobne konference so se odvijale na Floridi, v Oregonu in drugod. Na temo indigo otrok je bilo posnetih več filmov, med njimi tudi dva filma novodobnega pisatelja Jamesa Twymana; to sta film Indigo iz leta 2003 in dokumentarec The Indigo Evolution (Indigo evolucija.)

Indigo otroci naj bi bili posebni že od njihovega rojstva.
Indigo otroci naj bi bili posebni že od njihovega rojstva.
Vir slike: Rpnation.com

Raziskovalci pojava so indigo otroke opisali različno

Indigo otroci so običajno empatični, radovedni in odločni, drugi o njih pogosto menijo, da so nenavadni, poleg tega imajo zelo jasno vizijo o sebi in o svojih ciljih, kažejo močno podzavestno spiritualnost že v zelo zgodnjem otroštvu ter imajo občutek lastnega poslanstva.

Raziskovalca Carroll in Tober sta trdila, da se indigo otroci pogosto ne znajdejo v vsakodnevnih okoliščinah. V situacijah, ko je njihova posebnost zanikana ali zanemarjana oziroma ko so spiritualno bolj odrasli od svojih vrstnikov, pogosto čutijo tesnobo.

Teorija indigo otrok je prejela mnogo (znanstvenih) kritik

Leta 2009 je Sarah W. Whedon predlagala, da je socialna konstrukcija pojma indigo otrok odziv na očitno krizo ameriškega otroštva v obliki porasta v mladostniškem nasilju in številu diagnoz za motnjo pozornosti z motnjo koncentracije (ADD) ter motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD).

 Whedonova je trdila, da mnogi uporabljajo idejo »indigo« otrok kot alternativno diagnozo za svoje otroke, ki morda v resnici trpijo z eno od omenjenih motenj koncentracije, ter njihova nenavadna vedenja pojasnjujejo z napačnimi vzroki, kar je za otroke z motnjami pozornosti lahko škodljivo, ker ne dobijo prave pomoči, diagnoze, oskrbe in medikamentov.

Po psihologu Russellu Barkleyju mora novodobno gibanje prinesti več empiričnih dokazov za obstoj indigo otrok, saj so opisane lastnosti indigo otrok precej splošne in enostavno pripisljive skoraj vsakemu otroku. Barkley trdi, da gre za primer Forerjevega efekta, ko so nam ponujeni zelo obči in abstraktni opisi, ki jih lahko apliciramo na življenje oz. značaj vsakogar in jih lahko interpretiramo na zelo različne načine, da nazadnje ustrezajo določeni osebi.

Primera Forerjevega efekta sta tudi horoskop in lažno vedeževanje. Znanost doslej ni potrdila, da je ideja indigo otrok kredibilna; večina psihologov idejo indigo otrok ostro zavrača, zanjo pravi, da je izmišljena in sestavljena iz popolnoma generalnih značilnosti, za njo pa ne stoji nobena znanstvena študija.

Koncept indigo otrok je bil kritiziran tudi iz vidika njegovega namena. Mnogi kritiki so opozarjali, da v resnici ne gre za potrebe otrok, temveč za profit »samooklicanih« strokovnjakov, ki ga ti dobijo od prodaje knjig, filmov in idej ter nenazadnje tudi od neznanstvenih diagnoz, posvetovanj, delavnic itd.

Naj je teorija o indigo otrocih resnična ali ne, dan indigo otrok nas opominja na sprejemanje drugačnosti.
Naj je teorija o indigo otrocih resnična ali ne, dan indigo otrok nas opominja na sprejemanje drugačnosti.
Vir slike: Youtube.com

Nekateri kritiki opozarjajo tudi na še en škodljiv vidik označevanja otrok s tem izrazom, definiranja njihove posebnosti oz. ločenosti ter njihovega dojemanja kot boljše, naprednejše, kot spiritualne voditelje, ki bodo spremenili svet, kot nadljudi – saj vse to lahko za seboj pusti veliko neprijetnih posledic tako zanje kakor za ljudi okrog njih.

Kljub kritikam je koncept v uporabi še dandanes

Mnogi kljub kritikam še dandanes verjamejo v obstoj indigo avre in njene posebnosti. Od leta 2004 vsak 29. januar posvetimo indigo otrokom. Naj bo teorija o njih mit ali resnica, bistvo svetovnega dne indigo otrok je predvsem v spodbujanju k poslušnosti in toleriranju otrok, ki so drugačni v takšnem ali drugačnem smislu.

Dr. Katarina Habe, docentka za področje psihologije na Pedagoški in Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, meni, da nas koncept opozarja na sprejemanje raznolikosti, na fleksibilnost in ustvarjalnost vzgojnih prijemov, na pomembnost starševske zrelosti in osebnostne odprtosti staršev.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice