Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Zlatolasi trojčki

V starih časih je živel grof, ki se je šel ženit v bližnje imenitno mesto. Ko je šel po mestu, je na nekem oknu zagledal tri mlade, prelepe deklice, ki so se mu prijazno nasmihale in mu namigovale, naj pride gor k njim. To je grof tudi storil. Najstarejša sestra mu pravi: »Če vzameš mene za ženo, ti bom napredla toliko preje, da bodo vse tvoje omare polne!«

Srednja sestra mu reče: »Če vzameš mene, ti bom natkala toliko platna, da bodo vse tvoje omare polne!«

Najmlajša pa pravi: »Če vzameš mene, ti bom rodila otroke, ki bodo imeli zlate lase!«

Ker je bila najmlajša sestra najprikupnejša in mu je obljubila tudi najljubši dar, se je grof odločil zanjo. Čez tri tedne je bila poroka.

Mati mladega grofa pa ni bila nič kaj vesela mlade neveste, ker si je še sama domišljala, da je mlada, in se ji ni nič kaj ljubilo postati stara mati. Pogledovala jo je vedno le z belim očesom, kar je mlado in ljubeznivo grofico močno bolelo.

Primerilo pa se je, da je moral mladi grof na vojsko. V tem času mu je povila mlada grofica trojčke, dva dečka in deklico, in vsi so imeli zlate lase. Staro grofico, ki še ni marala biti stara mati, je to strašno jezilo. Pisala je sinu, da mu je žena povila tri pse, in ga hudobno vprašala, kaj neki naj storijo z njimi in materjo.   

Sin je bil ob tej vesti zelo žalosten, saj je verjel materini hudobni laži. Vendar ji je odpisal, da je treba rediti vse, kar je Bog dal, dokler se ne bo vrnil domov. Rad bi se sam prepričal in videl, kaj je in kaj naj stori. Hudobna mati pa je prenaredila sinovo pismo, tako da se je bralo: »Ugonobite zarod in mater!«

Stara grofica je nato ukazala, naj zazidajo nesrečno mlado grofico živo pod lijak. Zlatolase trojčke pa je dala v škatlo in ukazala dekli, naj jih vrže v vodo. Škatla je po vodi priplavala do mlinskega jezu, kjer jo je ugledal mlinar in jo potegnil iz vode. Ko odpre škatlo in vidi tri zlatolaščke, ki so se mu milo smehljali, pravi svoji ženi: »Nesi jih domov, da jih bomo redili!«

In res so jih redili, in to skrbno, kajti strigli so jim zlate lase, ki so zelo hitro rasli, in jih prodajali, da so zanje iztržili že velik zaboj denarja. Tako so zlatolaščki rasli pri mlinarju. Toda pravi mlinarjevi otroci so jih zmerjali in jim govorili: »Niste naši, niste naši!«

»No, če nismo vaši, pa gremo od tod in si poiščemo svoj dom!« so dejali užaljeni trojčki.

Mlinarju ni bilo ljubo, da bi zlatolaščki zapustili njegov dom, zato jim je na vso moč prigovarjal, da bi še ostali. Ker pa nikakor niso hoteli ostati, jih je peljal k tistemu zaboju, ki je bil poln zlata, in jim rekel: »Glejte, ves ta denar sem iztržil za vaše lase. Vzemite ga, kolikor hočete in morete, in pojdite v božjem imenu!«

Zlatolaščki so res vzeli nekaj denarja in se napotili naravnost v svoje rodno mesto. Ravno nasproti očetovega gradu so našli prazno lepo stanovanje, za katero so se pogodili. Sedaj so bili že odrasli. Dečka sta bila krepka in zala mladeniča, deklica pa se je razvila in razcvetela v prelepo dekle. Vsako jutro si je razčesavala zlate kodre tam pri oknu in opazil jo je tudi stari grof iz gradu nasproti. Dejal je svoji ženi, prav tisti hudobni stari grofici: »Glej, glej! Kako krasno dekle prebiva tam na oni strani. Ali si videla, da ima zlate kodre?«

Hudobna starka pa mu pravi vsa razkačena: »Lej ga, starca! Če jaz umrem, še ženil bi se! Pojdi gor k njej in ji reci: ‘Lepa si, mlada si – če pa bi imela še zlato jabolko, bi bila gotovo najlepše dekle na svetu!«

In res je stari grof zlatolasi lepotici povedal, kakor mu je ukazala žena. Zlatolaska je bila zaradi tega zelo žalostna. Povedala je tudi svojima bratoma, kaj ji je rekel stari grof. Brata pa jo tolažita: »Ne žalosti se, mila sestrica. Če je tako jabolko le kje na svetu, ga bova gotovo našla!«

In sta šla po svetu. Nekega dne sta prišla do neke gostilne, kjer sta izvedela, da živi bližnjem gozdu strašna kača, ki ima na glavi jabolko iz samega suhega zlata. Zvedela sta tudi, da je že marsikdo poskušal svojo srečo, da bi ji vzel tisto zlato jabolko. Toda do tedaj je kača umorila še vsakega zaslepljenega predrzneža.

Onadva pa napravita nekakšno kolo in se napotita proti tistemu gozdu. Ko ju tista strašna kača zagleda, se zapodi proti njima, da bi ju raztrgala, kakor je že tisoče ljudi pred njima. Ko je prišla že čisto blizu, zakotalita dol po hribu tisto kolo. Kača si je mislila, da ji je odletelo zlato jabolko, zato jo udere dol po hribu za tistim kolesom. Tedaj ji je zlato jabolko v resnici padlo z glave, vendar pa kača tega ni zapazila. Mislila si je, da je njeno jabolko že daleč doli v dolini. Brata vsa srečna pograbita jabolko in ga odneseta domov ljubljeni sestri, da bi jo potolažila.

Zlatolaska je nastavila zlato jabolko na okno, potem pa spet razčesavala svoje zlate kodre pri oknu in prepevala, da bi čim bolj zbudila pozornost starega grofa. Njegov sin, oče naših zlatolaščkov, jo je tudi videl, a njemu se ni priljubila na svetu nobena ženska več. Stari grof pa pravi svoji ženi: »Glej, glej! Spet je to prelepo in veselo dekle tam nasproti. Ali si videla, da ima tudi zlato jabolko, kakršno si omenjala?«

Žena se spet razsrdi nanj: »Hm! Vem, da bi se ti oženil, kakor hitro bi mene odnesli v krtovo kraljestvo! Pojdi tja k njej in ji reci: ‘Lepa si, mlada si, zlate lase imaš in zlato jabolko – če pa bi imela še tistega ptiča, ki sam govori, bi bila gotovo najzaljša mladenka pod soncem!’«

Stari grof, bedast kakor je bil, se ni dosti obotavljal, šel je in povedal zalemu dekletu mnenje svoje hudobne, brezzobe babure. Zlatolaska je bila hudo žalostna. Mislila si je: »Na, tu imam! Mislila sem, da bogve kaj imam. Šele zdaj vem, da nič nimam!« Brata jo tolažita: »Ne žalosti se, mila sestrica. Če je tak ptič le kje na svetu, ga bova gotovo našla!«

In sta šla že drugič po svetu. Prišla sta zopet do neke gostilne, kjer so se pomenkovali o prečudnem in strašnem ptiču, ki sam govori, ugonobil pa je že mnogo ljudi, ki so ga hoteli uloviti. Zlatolasa brata sta se tega pomenka zelo razveselila. Kupila sta veliko ptičnico, bolj podobno kurniku, in zrcalo, ki sta ga obesila v ta kurnik.

Napotila sta se na goro, kjer je prebival tisti ptič. Ko sta se mu približala, je ptič zagledal v ogledalu še enega sebi podobnega tovariša. Zapodil se je proti njemu in tako zletel v ptičnico, ki sta jo brata hitro zaprla. Ko je ptič videl, da je prevaran, jima reče: »Vidva sta pametnejša kot vsi tisti, ki so me do sedaj prišli lovit. Utrgajta mi iz repa pero in z njim pomažita okoli ust vse tiste nesrečne lovce, ki mrtvi leže po gori, da bodo spet oživeli.«

Brata storita, kakor jima je naročil ptič, in kmalu sta se vrnila z nevarnega lova z mogočnim in veselim spremstvom. Ptiča sta prinesla domov in tako potolažila žalujočo zlatolaso sestro. Dala ga je na okno, kjer je uganjal burke. Ona pa je zopet vsako jutro stala pri oknu, si razčesavala zlate kodre, prepevala ali pa se pogovarjala s ptičem, ki jo je imel zelo rad.

Stari grof je dejal svoji ženi: »Glej, glej! Kako krasno mladenko imamo tam nasproti: zlate lase ima, zlato jabolko in ptiča, ki govori kakor človek!«

Hudobna starka pa mu odvrne: »Res je lepa, mlada je, ima zlate lase, zlato jabolko in ptiča, ki sam govori – a če bi imela še tisto vodo, ki sama pleše, potem bi bila pa res najlepše dekle pod nebom!«

Ko je stari grof zlatolaski povedal, česa še nima, je bila spet močno žalostna. Tedaj pa se oglasi ptič in reče bratoma: »Pojdita na tisto goro, kjer sta ulovila mene, in tam bosta prišla do nemirnega studenca. Stopita na ladjico, zapeljita se na sredo vode in mečita v vodo polena. Ko se bo voda umirila, šele takrat jo zajemita, sicer vaju lahko požre, kakor je požrla že mnogo drugih!«

Brata sta šla in res prišla do tistega studenca. Stopila sta v ladjico in se zapeljala na sredo vode. Ko sta metala v vodo polena, se ni hotela pomiriti. Kar prileti golobček, vzame jima steklenico in zajame plešočo vodo – v tistem trenutku se je studenec umiril in izginil. Brata pa sta šla s steklenico vode, ki je sama plesala, veselo proti domu.

Sestra je bila zopet vesela. Na enem oknu je imela zlato jabolko, na drugem ptiča, s katerim se je pogovarjala, in na tretjem polno steklenico vode, ki je sama plesala. In zopet je razčesavala pri oknu zlate kodre in zopet se je razlegal glas njenih veselih pesmi daleč naokrog.

Stari grof pa je dejal svoji ženi: »No, sedaj pa ima vse, kajne? Le poglej jo, kako je zala, kako krasno razpleta svoje zlate lase. In te njene pesmi! Na oknih pa ima vse tisto, česar si ji ti želela! Povej, ali ni najlepše bitje na svetu?« In hudobna starka mu ni vedela kaj odgovoriti.

Ptič pa je dejal ljubljeni zlatolaski: »Jutri vas bo stari grof povabil na kosilo. Ko bo povabil tebe, ga vprašaj, ali lahko prineseš s seboj tudi svoje komedije (igračke – op. p.), ki jih imaš na oknih. Pri kosilu bo vsak pripovedoval povest o svojem življenju. Ko bo vrsta nate, se brani in ne zini ničesar. Tedaj pa se bom jaz ponudil, da povem povest o tvojem življenju.«

In res je prišel stari grof vabit zlatolase trojčke na kosilo. Ko je povabil milo zlatolasko, mu je dejala: »Ali lahko s seboj prinesem tudi tele svoje komedije, da se malo razveselimo?«

Grof pa ji odgovori: »No, kajpak, to se razume! Tega si najbolj želim!«

Ko so bili pri kosilu, so si pripovedovali razne povesti in čudne zgodbe iz svojega življenja. Ko pa bi imela povedati kako povest lepa zlatolaska, se brani na vso moč. Takrat pa se oglasi ptič ter pove vso prečudno povest o nesrečnih trojčkih, o njihovi še bolj nesrečni materi in o neizmerni hudobiji stare grofice. Vsi so se neizrečeno čudili. Stara mati je od strahu in jeze koprnela, oče naših trojčkov pa ni vedel, kaj bi počel od samega veselja in obenem tudi od žalosti zaradi svoje velike nesreče, ki jo je zakrivila edinole neizrekljiva hudoba njegove matere.

Ptič pa nadaljuje: »Da pa mi boste verjeli in se popolnoma prepričali, da imate pred seboj lastno izgubljeno kri, vzdignite lijak in rešite svojo nesrečno mater, ki še živi. Govoriti hoče le še s svojim možem in otroki, preden umre.«

Ko vzdignejo lijak in odgrebejo zid, rešijo nesrečno, a še vedno zalo grofico, ki pa so ji bili trenutki življenja šteti. Objela je svojega moža in svoje zlatolase trojčke. Preden pa je za vedno zatisnila oči, so jo vprašali, kakšno kazen bi prisodila hudobni tašči. Ona pa je dejala: »Jaz ji odpuščam, sodite ji vi!« In je umrla.

Takrat pa se oglasi ptič in pravi: »Če hočete ubogati pameten nasvet, jo denite v sod, vanj nabijte dolgih žebljev in zapodite ga dol s tiste visoke gore, kjer sta vaša sinova ujela mene. Drugega ni vredna!«

Vsi so bili ene misli, da hudobna stara grofica res ne zasluži boljšega, in storili so, kakor jim je svetoval ptič. Potem so pa še dolgo živeli skupaj srečno in veselo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice