Naprej na vsebino

Slovenija in njen odnos do JLA pred osamosvojitvijo

Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je bila do smrti Josipa Broza – Tita neposredno podrejena njemu, kot vrhovnemu komandantu oboroženih sil. Po njegovi smrti je njegovo vlogo prevzelo jugoslovansko predsedstvo Jugoslavije. JLA predsedstva ni povsem sprejela za nadrejeni organ, zato je vse bolj postajala glavna avtoriteta v tedanji državi.

Preberite tudi:

Trideset let od usodnega »da« za Slovenijo

Slovenija 1990 – največja prelomnica v njeni zgodovini

Zveza komunistov Slovenije in njen »sestop z oblasti«

JLA ni bila nikoli povsem v »srcu« Slovenije, sploh pa ne po Titovi smrti

Slovenija tudi v najbolj »cvetočih« letih »bratstva in enotnosti« JLA ni povsem vzela za svoje. Nekateri vidijo razloge že v drugi svetovni vojni, ko se je slovenska partizanska vojska razvijala skoraj neodvisno od Vrhovnega štaba jugoslovanskih partizanskih sil. 1. marca 1945, ko je bila ustanovljena jugoslovanska armada, je bila slovenka partizanska vojska tudi formalno ukinjena.

Resni konflikti med JLA in Slovenijo so se začeli v drugi polovici osemdesetih let. S strani civilne družbe je prihajalo do vse več pozivov po depolitizacije JLA, problematiziralo se je njeno financiranje, prihajalo je tudi do predlogov do možnosti civilnega služenja vojaškega roka.

Slovenija tudi v najbolj »cvetočih« letih »bratstva in enotnosti« JLA ni povsem vzela za svoje.
Slovenija tudi v najbolj »cvetočih« letih »bratstva in enotnosti« JLA ni povsem vzela za svoje. Vir slike: IN4S

Slovenske predloge je JLA razumela kot napad nanjo

JLA je te in druge predloge razumela kot napad nanjo in njeno eksistenco, saj do takrat ni bila vajena, da bi ji kdorkoli oporekal. Takratni jugoslovanski obrambni minister, admiral Branko Mamula, je napovedal celo možnost državnega udara, da bi »zaustavil nemile dogodke«, ki lahko ogrozijo JLA s strani Slovenije.

Iz tega časa so znani prispevki tednika Mladine, v katerih so brez »dlake na jeziku« komentirali stališča Branka Mamule. Poleg tega so mu očitali tudi gradnjo vile, kar je bilo slikovito predstavljeno na njeni naslovnici, kjer so bili upodobljeni egipčanski sužnji med gradnjo piramid.

Spor med Slovenijo in JLA doseže vrhunec v aretaciji četverice

Lahko rečemo, da je bil končni uspeh konflikta med Mamulo in Slovenijo, do neke mere na strani Slovenije, saj Mamula ni bil več imenovan za drugi mandat obrambnega ministra, čeprav je bilo to takrat običajno. Na položaju ga je zamenjal Veljko Kadijević, ki pa je pritiske na Slovenijo samo še stopnjeval.

Leto 1988 je bilo v znamenju aretacije četverice: Janša, Borštner, Tasić in Zavrl. Predvsem marca so potekali besedni boji med JLA in slovenskim vodstvom. Tema je bila slovenski napadi na JLA in kontrarevolucija. Na uredništvu Mladine se je pojavil stenogram, v katerem je bila dokumentirana razprava Milana Kučana na marčevski seji. JLA je to označila za državno skrivnost.

Vzporedno z aretaciji so sledili dogodki, ki so slovenski narod dokončno prebudil. Sojenje četverici je namreč spremljala množica na Roški cesti, kjer je bila vojašnica, v kateri je potekalo sojenje. Vrhunec je bil dosežen 21. junija, ko se je na Kongresnem trgu zbralo 40.000 ljudi v podporo četverici.
Vzporedno z aretaciji so sledili dogodki, ki so slovenski narod dokončno prebudil. Sojenje četverici je namreč spremljala množica na Roški cesti, kjer je bila vojašnica, v kateri je potekalo sojenje. Vrhunec je bil dosežen 21. junija, ko se je na Kongresnem trgu zbralo 40.000 ljudi v podporo četverici.
Vir slike: Nova24

Sojenje četverici povzroči »slovensko pomlad«

Na podlagi stenograma je publicist Vlado Miheljak napisal članek z naslovom Noč dolgih nožev, v katerem opozarja na možnost uvedbe izrednega stanja v Sloveniji. Članek bi moral iziti 10. maja, vendar ga je uredništvo na zahtevo tožilca in Službe državne varnosti moralo umakniti.

To je bil povod za aretacijo četverice, konec maja in v začetku junija. Vzporedno z aretaciji so sledili dogodki, ki so slovenski narod dokončno prebudil. Sojenje četverici je namreč spremljala množica na Roški cesti, kjer je bila vojašnica, v kateri je potekalo sojenje. Vrhunec je bil dosežen 21. junija, ko se je na Kongresnem trgu zbralo 40.000 ljudi v podporo četverici. Mnogi ta dogodek štejejo za dokončni začetek slovenske pomladi, ki je pripeljala do demokratizacije Slovenije, do prvih demokratičnih volitev in končno tudi do osamosvojitve.

Velika množica je presenetila predvsem vrh JLA, zato je tudi to najverjetnejši vzrok, da se je četverica izognila hujšim kaznim. To je bil hkrati tudi najpomembnejši razlog, da JLA končno ni uvedla izrednih razmer, kar je bilo pred tem za marsikoga samo še vprašanje časa.

Razorožitev Teritorialne obrambne

Eden izmed ključnih dogodkov v procesu osamosvajanja se je zgodil 16. maja 1990, ravno na dan, ko je prisegla prva demokratično izvoljena slovenska vlada. Na ukaz komandanta republiškega štaba Teritorialne obrambe (TO), Ivana Hočevarja, je morala slovenska TO oddati večino orožja, ki ga je imela v posesti.

Ostalo je približno 20% odstotkov orožja, predvsem po zaslugi posameznih Območnih štabov, ki kljub ukazu niso hoteli oddati orožja.

Ivan Oman in dr. Jože Pučnik sta dejanje, označila za veleizdajo, saj naj bi bili v to vpleteni nekateri politiki starih političnih sil.

O razorožitvi TO je bilo namreč predsedstvo Slovenije seznanjeno namreč že en dan pred dogodkom, vendar je o tem molčalo. Razorožitev TO velja za ključen dogodek predvsem v povezavi s kasnejšim napadom JLA na Slovenijo. Ker je bila Slovenija praktično čez noč brez večine orožja, je namreč JLA junija 1991 toliko bolj brez pomislekov napadla Slovenijo.

Poleg zapletenih odnosov med Slovenijo in JLA je skrb povzročalo tudi služenje slovenskih fantov v vojašnicah širom Jugoslavije.
Poleg zapletenih odnosov med Slovenijo in JLA je skrb povzročalo tudi služenje slovenskih fantov v vojašnicah širom Jugoslavije.
Vir slike: RTVSlo

Položaj Hrvaške je bil nekoliko bolj zapleten od položaja Slovenije

Po nastopu nove slovenske oblasti, predvsem pa po prepričljivem plebiscitnem rezultatu, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo Slovenija dokončno zaživela v lastni državi in z lastno vojsko. Skupaj z njo se je na osamosvojitev pripravljala tudi Hrvaška. Njen glavni protagonist je bil predsednik dr. Franjo Tuđman.

Osamosvojitev Hrvaške je bila še nekoliko bolj zapletena od Slovenije, saj je velik del prebivalcev Hrvaške zavzemal srbski narod, ki pa Hrvaške samostojnosti ni podpiral. Kljub temu da je bila v ospredju razdruževanja z Jugoslavijo predvsem Slovenija, se je glede na narodno sestavo, napovedoval še bolj črn scenarij za Hrvaško.

Zapleten položaj Slovencev v JLA

Poleg zapletenih odnosov med Slovenijo in JLA je skrb povzročalo tudi služenje slovenskih fantov v vojašnicah širom Jugoslavije. Ker je bila tik pred razpadom Jugoslavije napeta politična situacija, se je to odražalo tudi v vzdušju med vojaki, ki so bili takrat na služenju vojaškega roka.

Poleg pritiskov, ki so jih bili deležni s strani nadrejenih, je bil v zraku tudi položaj slovenskih vojakov, ob morebitnem vojaškem posegu s strani JLA v Sloveniji. Vsekakor pa je bilo vsem bolj ali manj jasno, da gre za zadnjo generacijo nabornikov, ki so na služenju vojaškega roka v JLA.

Prva generacija slovenske vojske dokončno naznani samostojnost Slovenije

15. maja 1991 je bilo na prvo služenje vojaške obveznosti slovensko vojsko napotenih več kot 300 nabornikov. To se je zgodilo v vojašnicah na Igu in v Pekrah. Kljub temu da je JLA oba vojaška centra obkolila in zahtevala evidence nabornikov, to ni moglo več zaustaviti slovenskega osamosvajanja. Z dokončno vzpostavitvijo slovenske vojske je bila Slovenija povsem zrela za razglasitev samostojnosti.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice