Cerkev in njeno uresničevanje verske svobode

V zadnjem času smo bili priče več napadov na župnišča, v katerih so roparji odnesli zajetno vsoto denarja. Pri tem so bila ogrožena celo življenja duhovnikov. V enem primeru so duhovnika zvezali, pred tem so mu celo grozili s smrtjo, če jim ne bi izročil denarja.

Preberite tudi:

Kakšna je vloga Cerkve v razklani slovenski družbi?

Ali slovenska Cerkev žrtvuje lastne vernike?

Cerkev na Slovenskem in njeno »delo na črno«

V zadnjem času se povečujejo kazniva dejanja, kjer je Cerkev oškodovana

Poleg ropov so se dogajala tudi skrunjenja verskih simbolov, med katerimi izstopa onečaščenje freske Marijinega oznanjenja na ljubljanski stolnici, 22. januarja letos. Naslednji večer je pred pokopališčem v neposredni bližini župnišča Ljubljana – Rudnik, odjeknila eksplozija, ki je poškodovala župnijsko stavbo.

Dejanja, ki smo jih omenili so, poleg drugih kriminalnih dejanj, kjer so žrtve predstavniki Cerkve in njeno premoženje, zagotovo vsega obsojanja vredna, kakor je vsega obsojanja vredno vsako drugo dejanje zoper človeka, njegovo dostojanstvo in njegovo premoženje.

Kje so vzroki za kazniva dejanja?

Ob razmišljanju o vzrokih za vse brutalno stanje v slovenski družbi, kjer se stopnjuje sovraštvo do Cerkve, se je vendarle potrebno vprašati ali lahko vzroke za takšna dejanja iščemo izključno pri storilcih, ali jih lahko iščemo še kje drugje?

Dejstvo je, da se v zadnjem letu vsi prebivalci Slovenije nahajamo v izrednem položaju zaradi epidemije covida-19. Dejstvo je tudi, da epidemijo in z njo povezane ukrepe, vsak izmed nas drugače doživlja. Nekateri so se v dani situaciji hitro znašli, marsikdo je še celo bolj gospodarsko uspešen, nekateri pa ob tem doživljajo hude travme, ki se izražajo v različnih odklonih.

Poslanstvo Cerkve je nuditi človeku oporo in tolažbo

Cerkev je, kljub različnim pogledom nanjo in na njeno vlogo v družbi, še vedno v očeh mnogih, moralna avtoriteta, ki naj bi s svojimi ravnanji človeku osvetljevala življenjsko pot. Skozi vso zgodovino se je Cerkev ob različnih preizkušnjah praviloma vedno izkazala kot tista, ki je človeku nudila oporo in tolažbo.

Glede nato da je epidemiološka situacija, prav tako krizna, mnogi od Cerkve upravičeno pričakujejo, da bo še posebej v tem času, toliko bolj tesno ob trpečih. Ob tem ne smemo prezreti duhovnikov, redovnikov in drugih prostovoljcev, ki sami ali v okviru Cerkve nudijo pomoč in oporo ljudem, ki so se znašli v težki situaciji bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi materialnega pomanjkanja, ki ga trpijo.

Sklicevanje Cerkve na versko svobodo

Ob vseh pozitivnih zgledih s strani mnogih cerkvenih predstavnikov, smo nekoliko začudeni ob nekaterih reakcijah in odločitvah tistih, ki predstavljajo cerkveno institucijo. Pri tem mislimo predvsem na sklicevanje na Zakon o verski svobodi in s tem pravico vernikov do združevanja in javnega izražanja verskega prepričanja.

Sklicevanje na versko svobodo in v zvezi s tem na pravice, je bilo v slovenski Cerkvi aktualno predvsem v času pred božičem. Spomnimo samo na pismo Slovenske škofovske konference (SŠK) naslovljeno na slovensko vlado, v katerem so škofje izrazili pričakovanje odprave prepovedi izvajanja verskih obredov.

Glavno sporočilo tega pisma vladi je bilo, da škofje pričakujejo, da vlada v skladu z ustavo s ponovnim dovoljenjem izvajanja bogoslužja, ne bi nesorazmerno omejevala verske svobode. V enem izmed naših prispevkov smo tik pred opravo te prepovedi izrazili skepso nad takšnim ravnanjem SŠK.

Današnja družba težko razume pomen verskih obredov

Glede na to, da živimo v družbi, ki ni več povsem krščanska, večina ljudi ne razlikuje narave verskih obredov in med npr. gostinsko dejavnostjo, ni toliko čudno, da je odprava prepovedi verskih obredov vzbudila pri marsikomu ne toliko začudenost, kot ogorčenje.

Povprečni gostinski delavec namreč ne razume, zakaj se lahko znotraj cerkve zbirajo ljudje, medtem ko se v okviru gostinske dejavnosti ljudje ne smejo zbirati niti zunaj lokala. Sklicevanje na versko svobodo in razlaga, da je krščansko življenje v polnosti moč živeti samo ob živem srečanju okrog oltarja v cerkvi, vsekakor vsi slovenski državljani ne razumejo.

Se Cerkev zares vživlja v situacijo vsakega človeka?

Ob normalnih pogojih je sklicevanje na versko svobodo vsekakor na mestu, ob epidemiološki situaciji, v kateri se nahajamo, pa se zdi, da vsekakor to ni niti modro niti etično. Ob tem se namreč ustvarja vtis, da se SŠK boji za lastno preživetje, ni se pa najbolj vživela v situacijo tistih, ki še veliko bolj trpijo predvsem zaradi ekonomske izgube.

To pa je lahko pri marsikomu povzročilo nerazumevanje in jezo, kar posledično povzroča sovraštvo do Cerkve in vsega, kar je z njo povezano. S tem, ko Cerkev demonstrira svojo moč, da ji uspe prepričati slovensko vlado, s tem, da ji dovoli obhajati bogoslužje, se ustvarja vtis, da je Cerkev izvzeta iz slovenske družbe in tudi s tem tudi iz kolektivne nesreče, ki jo doživljamo zaradi epidemije.

Napadi na Cerkev so lahko tudi posledica njenega dvomljivega ravnanja

Zato se ob tem ne smemo toliko čuditi, če se dogajajo skrunitve cerkvenega premoženja ter ob tem prihaja celo do fizičnih napadov na cerkvene predstavnike in s tem ropanje cerkvenega premoženja. Pri tem je potrebno povedati, da za takšna dejanja vsekakor ni opravičila, po drugi strani pa so zaradi določenih potez Cerkve, logična posledica njenih odločitev.

Bolj kot sklicevanje na pravice, katere imamo vsi polna usta, bi bilo za slovensko Cerkev bolj modro, da bi bila bolj solidarna z ljudstvom. Rečeno je že bilo, da se v tej krizni situaciji mnogi razdajajo za trpeče. Vsekakor bi bilo dobro tako za Cerkev kot celotno slovensko družbo, da bi ta »preskok« zmogla tudi institucija.

Cerkev bo preživela, če bo na strani najbolj odrinjenih

Že iz solidarnosti do tistih, ki imajo prepoved opravljanja dejavnosti, bi bilo modro in predvsem pravično, če bi tudi Cerkev ne izvajala bogoslužja z verniki, vse do takrat, dokler ne bi bile vse dejavnosti dovoljene. Takšna poteza bi vsekakor naletela pri ljudeh na bolj pozitiven odziv, kakor pa v primeru sklicevanja na pravice Cerkve, ki naj bi jih omogočala zakonodaja.

Poslanstvo Cerkve je bilo vedno v tem, da je bila v službi človeka in ne v službi same sebe. To poslanstvo je še vedno enako. Z razliko od »tretjega sveta«, kjer Cerkev živi z ljudstvom, se zdi, da Cerkev na stari celini živi še samo iz same sebe, ne da bi črpala življenjsko moč iz evangelija.

To pa predstavlja veliko tveganje za njen obstoj in s tem tudi tveganje, da v Evropi in posledično tudi v naši domovini ne bo več nikogar, ki bi ljudem vlival upanje in kazal pot do življenjske moči. Edina rešitev za Cerkev je, da predvsem v kriznih situacijah »pozabi« na svoje pravice in lastno ugodje ter se postavi na stran tistih, ki so najbolj odrinjeni na rob družbe.