Naprej na vsebino

Sandra Pasarić: Hrvaška, zapuščen otok pod evropskim nebom – Migracijski tokovi iz Hrvaške in znotraj nje ter njihovi družbeni vplivi

Zaradi različnih zgodovinskih, političnih in gospodarskih razlogov so se Hrvati neprestano izseljevali s hrvaškega ozemlja, zgodovinske procese izseljevanja pa lahko razdelimo na več faz. Poleg tega lahko diasporo glede na trajanje bivanja in pravni status, ki ga imajo izseljenci v ciljni državi, v grobem razdelimo na tri skupine: države, v katerih Hrvati tvorijo enega izmed sestavnih narodov (Bosna in Hercegovina); države, v katerih se Hrvati štejejo za narodno manjšino (Avstrija, Bolgarija, Črna gora, Češka, Italija, Kosovo, Madžarska, Severna Makedonija, Romunija, Slovaška, Slovenija, Srbija); in druge države, v katere so se Hrvati izseljevali skozi zgodovino.

Eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini hrvaškega izseljevanja je bil nedvomno pristop Hrvaške k Evropski uniji (EU) julija 2013. Od vstopa Hrvaške v EU se je izselilo več kot 200.000 hrvaških državljanov, kar ustreza petim odstotkom prebivalstva. Po podatkih Hrvaškega statističnega urada (DZS) je glavni cilj hrvaških emigrantov Nemčija, sledita ji Irska in Avstrija.

V državi, kot je Hrvaška, ki ima zaradi svojih raznolikih geografskih danosti in podnebja neenakomerno gostoto poseljenosti, so notranji migracijski trendi običajni. Za razliko od mednarodnih ali čezmejnih migracij je za notranjo migracijo značilno, da se državljani selijo znotraj meja ene države, najpogosteje z manj poseljenih območij z neugodnim reliefom in podnebjem v srednje velika in večja mesta. To zlasti pomeni, da se Hrvati selijo iz Gorskega kotarja, Like, dalmatinskega zaledja, Velebita z obalo, velikega števila hrvaških otokov in Slavonije v Zagreb, Split in druga večja mesta.

Tudi mednarodne, prav tako kot notranje migracije pomembno vplivajo na družbeni in gospodarski razvoj Hrvaške. Zato članek obravnava glavne družbene vplive na hrvaško družbo in napoveduje prihodnji razvoj in trende na tem področju.

Vir slike: Splet

Hrvaška je tradicionalno država izseljevanja

Hrvati so bili skozi zgodovino zaradi različnih razlogov in okoliščin izzvani, da zapustijo domovino in se naselijo v tujem svetu. Zaradi tega je Hrvaška tradicionalno država izseljevanja, s hrvaško diasporo, ki je razširjena po vsem svetu. Do prvega pomembnega vala izseljevanja je prišlo v 15. stoletju z razširitvijo Otomanskega cesarstva, posledično so nastale hrvaške narodne manjšine v Avstriji, Madžarski, Slovaški in Italiji.

Drugi val izseljevanja je potekal v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja, ko se je veliko Hrvatov zaradi ekonomskih in političnih razlogov odselilo v Severno in Južno Ameriko, Avstralijo, na Novo Zelandijo in v Južno Afriko. Vsaka vojna spodbudi nove valove emigracije, tako jih je tudi druga svetovna vojna. Po relevantnih ocenah se je med letoma 1941 in 1948 iz Hrvaške odselilo približno 157.000 oseb, ki jih delimo v različne skupine: begunci, vojni ujetniki in pripadniki poraženih vojaških sil (Winland, 2005).

Naslednji val se je odvijal med letoma 1940 in 1948, ko so se Hrvati izseljevali v Argentino in druge države Južne Amerike, predvsem zaradi političnega preganjanja. V obdobju po letu 1965, ko je nekdanja Jugoslavija začela dopuščati potovanja in delo v tujini, se je skoraj pol milijona delavcev iz nekdanje Jugoslavije odselilo v Zahodno Nemčijo in se tako uvrstilo na prvo mesto med vsemi skupinami tujih delavcev. Statistični podatki, čeprav niso natančni, kažejo, da je bilo med njimi največ Hrvatov (Jurić, 2017).

Zaradi vojne in tranzicije je bilo obdobje med letoma 1991 in 2000 glede migracij na Hrvaško in iz nje turbulentno desetletje. V tem obdobju je vojna v Bosni in Hercegovini povzročila obsežne prisilne migracije na Hrvaško, posledica tega pa je bila naselitev številnih bosanskih Hrvatov na hrvaškem ozemlju. Skupno je vojna med letoma 1991 in 1995 zahtevala približno 20.000 življenj in povzročila množično razseljevanje prebivalstva (Mežnarić & Stubbs, 2012).

Od vstopa v EU leta 2013 poteka množično izseljevanje v zahodnoevropske države. Čeprav so številke še vedno nejasne, ni dvoma, da se le-te gibljejo v sto tisočih. V skladu z nedavno objavljenimi podatki je od vstopa v EU Hrvaško zapustilo veliko več ljudi, kot se je mislilo prej. Medtem ko uradna hrvaška statistika po podatkih Hrvaškega statističnega urada (DZS) za obdobje od 2013 do 2019 poroča o 229.222 izseljenih, tuji viri pravijo, da je bilo število izseljenih znatno večje (DZS, 2020).

Hrvaška o prostem pretoku oseb – notranje migracije v EU

Z vsakim vstopom v EU pred letom 2004 je za nove države članice samodejno veljal prost pretok ljudi. Potem ko se je EU leta 2004 pridružilo osem držav Srednje in Vzhodne Evrope (Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Poljska, Slovaška in Slovenija), nato pa leta 2007 še Bolgarija in Romunijater leta 2013 Hrvaška, so bili izraženi pomisleki glede množičnega preseljevanja znotraj EU. Zato so nekatere članice EU, z izjemo Irske, Švedske in Združenega kraljestva, uvedle omejitve za nove države članice v trajanju od dveh do petih let (World Bank, 2019). Iste določbe, ki so se nanašale na pretok delovne sile, vključno z dogovorom 2+3+2, kar pomeni, da bi v prvih dveh letih po vstopu v EU delavci iz Hrvaške imeli dostop do trga dela EU na podlagi privzete klavzule o omejitvah in na podlagi dvostranskih dogovorov, so veljale tudi za Hrvaško (Freedom of Movement for Persons, 2011).

Čeprav so statistični podatki omejeni, obstajajo predpostavke, da se je Hrvaška od vstopa v EU 1. julija 2013 soočila z novim valom izseljevanja. Po podatkih Hrvaškega statističnega urada (DZS) se je število, za katerega je izseljevanje preseglo priseljevanje, s 1472 leta 2009 povečalo na 17.945 v letu 2015, ko se je skupno izselilo 29.651 oseb (DZS, 2016). Najnovejši podatki (DZS, 2020) kažejo, da se je leta 2019 izselilo 40.148 ljudi, kar je povzročilo, da je negativna neto migracija dosegla -2422. Večina strokovnjakov in politikov je enotna v prepričanju, da je dejansko število verjetno veliko večje, čeprav se v javnosti pogosto navajajo različne številke, ki pa niso zadostno dokazane. Višje številke običajno izhajajo iz podatkov, ki jih predložijo statistični uradi glavnih izseljenskih držav. Glede na to, da je od skupnega števila izseljencev iz Republike Hrvaške 48 % oseb odšlo v Nemčijo, je logično preučiti nemško uradno statistiko. Po nemških statističnih podatkih naj bi se samo v Nemčiji leta 2019 število priseljencev povečalo za 1.559.000, med njimi je bilo 40.151 Hrvatov, s čimer se je skupno število Hrvatov, ki živijo v Nemčiji, zaokrožilo na 414.890. Od vstopa v EU leta 2013 do leta 2019 se je po nemški statistiki iz Hrvaške v Nemčijo skupno odselilo 296.554 Hrvatov, kar je veliko več, kot navaja Hrvaški statistični urad (DStatis, 2020).

Medtem ko so številke tujih statističnih uradov lahko rahlo pretirane (npr. z upoštevanjem imetnikov hrvaških potnih listov, ki niso živeli na Hrvaškem), je očitno, da je dejanski obseg izseljevanja iz Hrvaške večji, kot kažejo uradne statistike, morda celo za dva- ali trikrat. Brez popisa prebivalstva, strožjega izvrševanja zakona iz leta 2012, ki zahteva, da se vsakomur, ki zapusti Hrvaško za več kot eno leto, odvzame dovoljenje za prebivanje, ali reprezentativnih podatkov raziskav vse uporabljene številke niso nič več kot zgolj premišljena domneva.

Čeprav notranje migracije v EU niso izjema, je podatek, da ima Hrvaška takoj za Malto najvišjo stopnjo izseljevanja v Evropski uniji, ocenjeno na 21,9 odstotka prebivalstva, kar pomeni, da več kot petina prebivalstva živi v tujini, zaskrbljujoč. (World Bank, 2019).

Vir slike: Splet

Notranje migracije znotraj meja Hrvaške

V državi, kot je Hrvaška, ki ima zaradi svojih raznolikih geografskih danosti in podnebja neenakomerno gostoto poseljenosti, so notranji migracijski trendi običajni. Za razliko od mednarodnih ali čezmejnih migracij je za notranjo migracijo značilno, da se državljani selijo znotraj meja ene države, najpogosteje z manj poseljenih območij z neugodnim reliefom in podnebjem v srednje velika in večja mesta. Po podatkih Hrvaškega statističnega urada je leta 2019 v Republiki Hrvaški naslov prebivališča spremenilo 71.790 oseb. Največji delež preseljenega prebivalstva na Hrvaškem je bil v populaciji med 20 in 39 let (46,9 %), delež žensk v skupnem številu preseljenih prebivalcev pa je bil 54,8 %. Večina migracij med okrožji je bila ugotovljena v mestu Zagreb in Zagrebški županiji. Od skupno dvajsetih okrožij in mesta Zagreb je imelo negativno neto migracijo petnajst okrajev, o največ migracijah pa so poročale Vukovarsko-srijemska, Osječko-baranjska in Brodsko-posavska županija. Pojasniti je treba, da se vse najbolj prizadete županije nahajajo v regiji Slavonija, ki je v očeh javnosti pogosto obravnavana kot najbolj prizadeta in ima šole brez učencev (DZS, 2020).

Dejstvo, da notranja migracija dosega vrh v populaciji, ki je v dvajsetih letih in se pogosto seli, da bi se naučila novih veščin ali kar najbolje izkoristila že pridobljene, na Hrvaškem ni nobena izjema. Selitve ljudi z osnovnošolsko izobrazbo so dvakrat bolj verjetne kot selitve ljudi, ki nimajo nobene izobrazbe. Podeželski migranti lahko izboljšajo svojo izobrazbo, ko se preselijo v mesta, vendar to ni strogo pravilo. Poleg tega obravnavani podatki kažejo, da so med udeleženci migracij s podeželja v mesta večinoma ženske, ki odhajajo prej in v večjem številu. Tako je zapuščeno podeželsko prebivalstvo zaznamovano z zelo nizko rodnostjo, stabilno in visoko stopnjo smrtnosti ter večjim deležem moških, kar ima za posledico upadanje števila prebivalstva (Mežnarić & Stubbs, 2012).

Družbeni vplivi migracij

Evropa je danes cilj vsakega tretjega priseljenca na svetu. Ekonomske migracije so ciljnim državam pomagale pri premagovanju pomanjkanja delovne sile, hkrati pa izboljšale življenjski standard migrantov. Hkrati pa te migracije odpirajo velik problem v državah izvora migrantov, zlasti kadar gre za »beg možganov«. Obsežne migracije iz revnejših v bogatejše države vplivajo na vzorce zaposlovanja in povzročajo plačne neenakosti, kar vodi do razprav, v katerih se na priseljence pogosto vali odgovornost za številne gospodarske probleme tako v matični kot v ciljni državi. V ciljnih državah jim pripisujejo krivdo, da povzročajo brezposelnost in omogočajo zniževaje plač. V državah izvora jih vidijo kot vir bega možganov (World Bank, 2019).

Ob pregledu uradnih poročil se sprva zdi, da imajo migracije kratkoročne »pozitivne« učinke na različne družbene razsežnosti, na primer na stopnjo zaposlenosti. Glede na poročilo Svetovne banke se je zaposlenost v prvi polovici leta 2019 še naprej povečevala s podobnim tempom kot leta 2018, rast je bila razpršena po večini sektorjev, največ pa so prispevali gradbeništvo in storitve, povezane s turizmom. Hkrati se je registrirana brezposelnost še naprej nižala in v drugem četrtletju 2019 padla na približno 8 odstotkov. Povrh tega so plače zmerno rasle, v letu 2019 pa so opazili upad števila mladih, ki niso zaposleni oziroma vključeni v izobraževanje ali usposabljanje (World Bank, 2019).

Vendar ima beg možganov poleg kratkoročnih »pozitivnih« posledic, kot je zniževanje splošne stopnje brezposelnosti, tudi srednje- in dolgoročne negativne posledice, kot so možne motnje na trgu dela in destabilizacije zdravstvenega, socialnega in pokojninskega sistema zaradi pričakovanega izpada davčnih prihodkov in davčne osnove. Poleg tega motnje na trgu dela kot posledica izseljevanja lahko vključujejo destabilizacijo osnove in strukture delovne sile, zmanjšanje števila in deleža delovno sposobnega prebivalstva in zgoraj omenjeno zmanjšanje splošne stopnje brezposelnosti (Župarić-Iljić, 2016).

Preučeni podatki jasno kažejo, da je večina hrvaških emigrantov v najbolj delovno aktivnem obdobju, kar pomeni, da je skoraj 50 odstotkov izseljencev starih med 20 in 44 let. Poleg tega številke kažejo, da ima približno 50 odstotkov izseljencev srednjo izobrazbo, približno 8 odstotkov pa visokošolsko izobrazbo. Podobno je še vedno skrb vzbujajoče dejstvo, da je do znatnega bega možganov prišlo v zdravstvenem sektorju. Po ocenah je med letoma 2013 in 2016 Hrvaško zapustilo 525 zdravnikov, kar ustreza skupnemu številu zdravnikov, ki delajo v bolnišnicah v Osijeku ali na Reki, ki sta največji bolnišnici na Hrvaškem (Župarić-Iljić, 2016).

Dolgoročno lahko beg možganov povzroči tudi demografski zlom države, saj izguba visoko izobraženih, večinoma mladih prebivalcev povzroča pomanjkanje prebivalstva v reproduktivni dobi. Poleg tega odliv visokokvalificiranih prebivalcev pomeni izgubo človeškega kapitala za državo izvora, neposredno vpliva na celotno znanstveno in izobraževalno skupnost, postavlja pod vprašaj vrednote družbe kot celote in ustvarja negativno in negotovo vzdušje za prihodnje generacije in njihov prispevek družbi.

Veliko delov Hrvaške je zapuščenih, a so pred leti bila cvetoča mesta.
Vir slike: Pixabay

Sklepna misel

Zaradi različnih zgodovinskih razlogov in okoliščin so bili Hrvati izzvani, da zapustijo domovino in se naselijo v tujem svetu, s tem pa Hrvaško opredelijo kot tradicionalno državo izseljevanja. Čeprav so se motivi skozi zgodovino spreminjali, so bili vplivi izseljevanja v tej majhni državi jugovzhodne Evrope vedno vidni. Ob zadnjem popisu prebivalstva, ki je bil opravljen leta 2011, je v Republiki Hrvaški živelo 4.284.889 Hrvatov, podobno število Hrvatov pa je živelo v tujini.

Vstop Hrvaške v EU je odprl pot številnim pozitivnim reformam v državi, hkrati pa privabil človeški kapital v zahodne države članice, kar je imelo za posledico beg možganov in resne učinke na socialne razsežnosti v državi.

Medtem ko lahko izseljevanje visoko izobraženih ljudi resno omaja temelje izobraževalnega sistema, ne gre prezreti, da se lahko isti ljudje, ki so spremenili svoje izobraževalno okolje in pridobili nova znanja, veščine, poznanstva in finančna sredstva, vrnejo v domovino  in tako pomagajo socialnemu in gospodarskemu razvoju še bolj kot tisti, ki so imeli priložnost oblikovati novo življenje v tujini, vendar so se odločili, da bodo ostali v svoji državi.

VIRI:

CBS (Croatian Bureau of Statistics) (2016). »First Release – Migration of Population of          Republic of Croatia, 2015«. https://www.dzs.hr/default_e.htm

CBS (Croatian Bureau of Statistics) (2020). »First Release – Migration of Population of          Republic of Croatia, 2019«. https://www.dzs.hr/default_e.htm

Council of Europe (2009). Presentation of the Croatian Pension System. http://www.coe.int/t/dg3/sscssr/Source/PensionSemZag/Pres_Croatia.pdf

DStatis (German Statistical Office) (2020). »Registered Foreigners, 2019«. https://www.destatis.de/EN/FactsFigures/SocietyState/Population/MigrationIntegrat          ion/Tables_ForeignPopulation/CitizenshipTimeSerie.html

Freedom of Movement for Persons, Annex 1, 14509/11, p. 140-146, in: Treaty concerning   the Accession of the Republic of Croatia, Council of the European Union, Brussels, 21 September 2011, 14509/11www.vlada.hr/

Jurić, T. (2017). Suvremeno iseljavanje Hrvata u Njemačku: karakteristike i motivi. Migracijske i etničke teme, 33 (3), 337-371. https://doi.org/10.11567/met.33.3.4

Mežnarić, S. and Stubbs,P. (2012). »Social Impacts of Emigration and Rural-Urban           Migration in Central and Eastern Europe, Country Report – Croatia«. European          Commission and GVG.

Winland D. (2005). Croatian Diaspora. In: Ember M., Ember C.R., Skoggard I. (eds) Encyclopedia of Diasporas. Springer, Boston, MA. https://doi.org/10.1007/978-0-387-29904-4_8

World Bank (2019). Europe and Central Asia Economic Update, Fall 2019 : Migration and         Brain Drain. Washington, DC: World Bank. © World Bank.           https://openknowledge.worldbank.org/handle/10986/32481  License: CC BY 3.0 IGO.     

Župarić-Iljić, D. (2016). »Emigration from the Republic of Croatia after the Accession to the     European Union«. Zagreb: Friedrich Ebert Stiftung. https://www.fes-croatia.org/fileadmin/user_upload/FES_Iseljavanje_web.pdf

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice