Naprej na vsebino

Šola na daljavo – česa smo se naučili o šolskem sistemu?

Šolanje na daljavo je postalo osrednja tema zadnjih dni, tednov, mesecev. Starši se pritožujejo na forumih, različnih družabnih omrežjih, osrednji mediji iščejo primere, ki imajo težave s šolanjem na daljavo, starši se podajajo na ulice, učenci za končanje svojih nalog pri športni vzgoji potrebujejo gorske reševalce in še bi lahko naštevali. Na prvi pogled se zdi, da je vse narobe.

Čas epidemije je vsekakor bil in ostaja čas preverjanja naše prilagodljivosti, potrpežljivosti in iznajdljivosti na vseh področjih. Res je, da epidemija že drugo šolsko leto vpliva tudi na izobraževanje, že drugo šolsko leto so na preizkušnji tako starši in otroci kot pedagogi. Polemika pa ni tako enoznačna. Ustvarila je dva nasprotujoča si pola – na eni strani so tisti, ki težijo k temu, da se otroci čim prej vrnejo v šolske klopi ter so tudi medijsko zelo dobro podprti, na drugi pa tisti, ki jim takšen način ustreza. Kdo ima prav? Upam, da danes najdemo ali nakažemo odgovor.

Veliko je govora tudi o apatičnosti, travmah, ki naj bi jih povzročili ukrepi, povezani s covidom-19. Skoraj vsakdo je že postal strokovnjak za vse. Prepogosto so uporabljene besede, ki jih govorec niti ne razume najbolje, se pa vsekakor slišijo dobro. Ocene stanja se posplošujejo in iz konteksta jemljejo izjave različnih strokovnjakov. Toliko, da se da podkrepiti mnenje, nemoč posameznikov. Resnica pa? Smo v svobodni državi in vsakdo ima pravico do svojega mnenja.

Otroci in izobraževanje so pomembni, zato je v četrtek, 4. januarja 2021, Inštitut dr. Antona Korošca organiziral okroglo mizo »Šola na daljavo – česa smo se naučili o šolskem sistemu?«, na kateri so naslovili težave in prednosti šolanja na daljavo ter izpostavili slabosti slovenskega šolskega sistema, hkrati pa tudi pozitivne stvari, ki jih je epidemija prinesla in bi jih bilo smiselno ohraniti.

Inštitut je k sodelovanju povabil strokovnjake z različnih področij, ki se jih premalokrat vpraša po mnenju, a imajo ogromno povedati – prof. dr. Antona Medena (predsednika ZASSS), Nino Jelen (učiteljico na OŠ Ivana Skvarče v Zagorju ob Savi, zmagovalko evropskega natečaja spletne varnosti), doc. dr. Andrejo Poljanec (psihologinjo, vodjo študijskega programa Psihologija na SFU), Majo Kalin (predsednico Dijaške organizacije Slovenija), Toneta Hrovata (državnega svetnika, direktorja Centra biotehnike in turizma – Grm Novo mesto), prof. dr. Ludvika Toplaka (predsednika Alme Mater Europaee) in Franca Bogoviča (poslanca Evropskega parlamenta SLS/EPP).

Šolanje na daljavo je bilo v pomladanskem času težje

Po anketi nekega učenca naj bi bili starši tisti, ki si najbolj želijo vračanja v šolo, ker njim je »fajn«. Dr. Anton Meden meni, da si na splošno gotovo vsi želimo, da bi se vrnila tista gotovost, ki smo jo vsi poznali pred epidemijo, ki smo je bili navajeni, kar je bilo področje našega znanega delovanja.

Epidemija je vsekakor prinesla različne izzive, preizkus potrpežljivosti, tudi iznajdljivosti. A v zadnjem času je po besedah dr. Medena moč polemike in polarizacije primerjati z vožnjo s stranske na prednostno cesto, kjer so kolone z obeh strani in ni prostora, da bi se vključil v promet. Nekaj časa čakaš, minuto, dve, vse bolj si nervozen, nekdo pripelje še za tabo in ti hupa. Tako se znajdeš v trenutku, ko izgubiš živce in narediš neumnost. Izsiliš prednost, mogoče se izide, mogoče te bo tisti, ki se vozi po prednostni cesti, le opazil pravi čas in odreagiral smiselno. Virus pa ne bo.

Ravno zaradi tega, ker virus nima sposobnosti smiselnega odziva, meni dr. Meden, da bi bilo dobro, da ne izgubimo živcev, predvsem zdaj, ko se vendarle številke umirjajo.

Starši so vsak v svoji situaciji, in ko so jih na Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) v pomladanskem času spraševali po težavah in zagatah, so se le-te pokazale na treh področjih: komunikaciji, organizaciji dela doma in organizaciji pouka.

V komunikaciji med šolo in domom, šolo in učenci se je zataknilo pri posredovanju učne snovi in povratnih informacijah. Starši so težko uskladili službene obveznosti, njihovo delo na domu s skrbjo za šolo otrok, predvsem mlajših otrok. Različne šole so različno organizirale pouk in po različnih kanalih, kar pa je pomenilo svojstveno težavo, saj se je dogajalo, da učitelji med seboj niso bili usklajeni.

Po besedah dr. Medena se je v jesenskem času, po poročanju staršev, organizacija pouka izboljšala. Šole so se med počitnicami bolje pripravile, učitelji so bili na izobraževanjih in dogovorjeni so bili enotni kanali. Starši so prav tako poročali o boljši komunikaciji, organizacija dela doma pa še vedno ostaja težava.

»Šolanje na daljavo po kakovosti ne more dosegati pouka v šoli. Dobro je, da ga imamo, dobro je, da je bila šola zmožna te prilagoditve tako s starši kot z učenci. Mislim, da si vsi zaslužimo nekaj pohvale, da je izobraževanje teklo in da se je pokazala njegova vrednost. Seveda si pa želimo, da se otroci čim prej vrnejo v šolo, seveda na varen način, ne za vsako ceno. Ne, da samo stopimo na gas in zapeljemo na prednostno cesto,« še meni dr. Meden.

Pozitiven odnos učitelja širi pozitivno energijo v razredu

Dosti je moč zaslediti zapisov, da ni več pozitivne motivacije, da se nikomur nič ne da. Učiteljica Nina Jelen s svojimi otroki v razredu nima teh težav in prav z veseljem prihajajo na ure.

Sama pravi, da se je že na začetku šolanja na daljavo sama s seboj zmenila, da bo ostala pozitivna in dobre volje. Prepričana je, da tako, kot se počuti učitelj in ne nazadnje tudi starši, tako se počuti tudi otrok.

»Tisti dan, ko so moji otroci izvedeli, da bomo šli na daljavo, so mi vsi v Teamsih pisali, kako jih je strah, kako si res tega ne želijo, da se bodo težko učili … In vse, kar sem mi je zdelo, da moram v tistem trenutku narediti, je bilo to, da sem jim napisala, da so oni eni super heroji, da smo odlična skupina ter da bomo skupaj zmogli. Potem so komaj čakali, da bodo v ponedeljek prišli na naše srečanje,« je svojo izkušnjo podelila gospa Jelen.

Gospa Jelen meni, da je vse v pozitivni energiji, je pa sama v času epidemije in šolanja na daljavo našla svojstven način poučevanja. Vedno znova išče drugačnost, nove pristope, snema filmčke, išče nove igre, veliko delajo po skupinah in na ta način razvija svojo in njihovo kreativnost. Sama meni, da je takšen način šolanja še neraziskan in omogoča učiteljem ogromno svobode in ustvarjalnosti.

Skoraj vsak dan ji kakšen učenec napiše, da komaj čaka, da se vidijo. Priznava pa, da pride tudi kak dan, ko motivacija pade. A kot ključni faktor izpostavlja ravno količino dela, saj meni, da ni bistvo v tem, da otroke zaposliš še za ves popoldan, prav tako ne vidi smisla, da so na urah predolgo skupaj.

Dijaki pomagajo profesorjem pri spletnih orodjih

Ena izmed dijaških organizacij je za naslednji teden napovedala protest, ki pa se je razvil v pobudo po bojkotu pouka po celotni vertikali. Pričakovano so mnenja o tej pobudi različna. Marsikdo meni, da dijakom prav nič ne manjka ter da je bojkot politično motiviran.

Gospodična Maja Kalin pa pojasnjuje, da izobraževanje na daljavo ni primerljivo izobraževanju v šoli v več pogledih. Kot prvo je zelo vprašljiva kvaliteta, saj se šole o podajanju snovi med seboj zelo razlikujejo, tako so na primer na nekaterih šolah dijaki prepuščeni sami sebi, na drugih pa so vodeni čez celoten proces učenja nove snovi.

Težavo predstavlja tudi dostopnost do gradiv, ustrezna računalniška oprema, internetna povezava. Težko je priti do knjig, učbenikov.

Povrh vsega pa pred epidemijo digitalizacija ni bila ravno najboljša, kar se kaže tudi v tem, da nekateri profesorji ne znajo uporabljati vseh internetnih platform, niso spretni z internetnimi konferencami, ne znajo nalagati dokumentov. »Dijaki smo tukaj zelo priskočili na pomoč, res poskušamo pomagati profesorjem, da lahko dosežemo maksimalno kvaliteten pouk,« dodaja gospodična Kalin.

Druga težava so duševne stiske, vse več dijakov se sooča s tesnobo, depresijo, slabo motivacijo in jih skrbi, kako dolgo bo to še trajalo. Ravno zaradi tega so dijaki v zadnjem času pripravili veliko iniciativ, ki izpostavljajo posamezne težave dijakov.

Na Dijaški skupnosti Slovenije skušajo te težave dijakov prepoznati in na konstruktiven način najti rešitev, najti način, kako situacijo izboljšati. Kalinova poudarja, da samo se ne bo nič uredilo, izboljšalo, in na hitro sploh ne. Zato sodelujejo z vsemi akterji in skušajo najti skupno rešitev, ki bi najbolj ustrezala vsem.

Otroci in mladostniki čutijo stisko svojih staršev

Ljudje po naravi ne maramo ravno sprememb in nas spremembe plašijo. Covid je zahteval ravno to, da spremenimo vse in da se v skupno dobro odrečemo svojim pravicam in svobodam. Težko bi našli koga, ki mu je s tem v polnosti OK. A to, kar čutimo starši, čutijo tudi otroci, meni doc. dr. Andreja Poljanec.

Bolj kot starši svojo stisko izražajo z neprimernim vedenjem, izbruhi, nemirom, jezo, tesnobo, večje breme otroci in mladostniki ob tem nosijo, meni dr. Poljančeva. Pomembno je, da se starši zavedajo svoje odgovornosti in vedo, da so v mnogih vidikih odgovorni za vedenje otrok in mladostnikov. Trenutno starši s svojimi otroki in mladostniki preživljajo bistveno več časa, zato je njihov vpliv še toliko večji.

Zelo pomembno je, da starši kot odgovorne odrasle osebe pravilno procesirajo svoje stiske, odnose z okolico in z drugimi odraslimi ter čim manj nemira, tesnobe, negativnih občutkov in stiske prenesejo na svoje otroke. Otroci čutijo to negativnost, če starši o njej govorijo ali ne. »Čustva so ena takšna navzven nevidna energija, ki pa ima veliko moč in vpliv,« meni dr. Poljančeva.

Epidemija je spremenila ustaljena vzorce, ki so počasi že postali navada, motivacija pa pada tako otrokom in mladostnikom kot staršem. Opaziti je »internetni učinek«, ki poraja neko otopelost, pomanjkanje druženja z vrstniki, izgublja se klasična dnevna struktura, ki je zahtevala vsaj nekaj gibanja.

Situacija po mnenju dr. Poljančeve ni lahka, je vse težja, čeravno smo se je v nekaterih vidikih navadili, je pa že tako dolgo trajajoča, da počasi postaja naporna.

»Starši se še ne morejo upokojiti,« dodaja in nadaljuje, da je nujno, da starši največ naredijo za svoje otroke, če najdejo načine pomoči, ki jim bodo omogočali razrešitev stiske.

Velik del odgovornosti nosijo tudi učitelji, ki pa imajo vsak svojo situacijo, še posebej tisti, ki morajo ohranjati svojo vlogo starša in učitelja. Pomembno je, da učitelj skuša ohraniti dinamiko v razredu in nima za cilj zgolj podajanja snovi. Realno je, da vsi te sposobnosti nimajo. A hkrati je po mnenju dr. Poljančeve žalostno, da na nivoju države ni neke skupne agende in pristopa, kar posledično močno vpliva na počutje vseh nas.

Za skupno dobrobit je nujno, da je tudi najšibkejši člen ustrezno obravnavan, trenutno pa se zdi, da se je nanje pozabilo. Le s skupnimi močmi in s skupnim odgovornim dejanjem nam bo uspelo preseči trenutno stanje.

Čas je, da se slovenski študijski sistem modernizira

Covid-19 ni posegel samo v osnovno in srednjo šolo, ampak tudi na visoko- in višješolske institucije. Prof. dr. Toplak meni, da so pri njih na Almi Mater Europei dobro poskrbeli za varnost študentov, saj so še pred razglasitvijo epidemije šolo zaprli ter poskrbeli za maksimalno varnost.

Njihovi študenti, več kot 600, so množično prostovoljno pomagali po zdravstvenih institucijah, ne zdi pa se mu prav, da so potem eno študentko, ki se je pri tem okužila, izpostavljali premnogi mediji. Na ta način so bili študentje zaznamovani. Bili pa so tudi prvi, ki so prevedli v slovenščino ugotovitve o covidu-19 na Kitajskem.

Ker želijo biti čim bolj fleksibilni in omogočati študentom, da od predavanj odnesejo kar največ, so že pred sedmimi leti začeli predavanja snemati. Presenetljivo, udeležba je bila višja. V času epidemije so način dela in predavanj še malce spremenili. Študentom dajo 14 dni pred uro že snov in do ure študentje tako lahko že naredijo zapiske, ki jih na predavanju dopolnijo.

Študente so testirali in pri tem ni bilo nobenih težav, prav tako ne s predavatelji. Imeli so sicer primer, ko je študentka zavrnila testiranje, a na pobudo ostalih študentov ne sme prihajati k vajam. Pri njih delo poteka normalno.

Dr. Toplak je še poudaril, da imajo po njegovih izkušnjah v tujini, v Ameriki dobro izoblikovan način študija preko spleta, in čas je, da v tej smeri začne delati tudi Slovenija, saj se bo drugače kaj kmalu prigodilo, da se bodo študentje začeli izobraževati na tujih univerzah, tudi elitnih, ki ponujajo spletno različico študija.

Državni svet ne zavira delovanja vlade zaradi kompleksnosti virusa

Covid-19 je bil neznanka za vse vrhunske strokovnjake, kar je bil velik zalogaj za vlado, tako za zdravstvo kot šolstvo. Podatki in informacije, povezane s covidom, se dnevno spreminjajo, saj se le-ta spreminja, mutira, zato je spopad z njim toliko težji. Ravno zaradi tega, pravi državni svetnik Tone Hrovat, državni svet ni oviral dela vlade in je naredil vse, da bi delo potekalo čim bolj utečeno.

Gospod Hrovat je povedal, da je covid-19 presenetil vse, tudi Grm Novo mesto, kjer je direktor. Hitro so se morali prilagoditi, marsikaj so morali spremeniti in marsičesa so se na novo naučili. Vsekakor je covid ena velika medgeneracijska preizkušnja, saj so tudi dijaki učili predavatelje. Pred dnevi so imeli celo prvi »online« zagovor diplomske naloge.

Inovativni pristopi tako študentov kot predavateljev so naložba v prihodnost. Kar je vsekakor nekaj dobrega, kar je covid prinesel. »Priznam, da smo sprva šolniki nastopili zelo kontradiktorno. Bili bi v šoli, a se ne bi testirali in ne cepili,« je povedal Hrovat in dodal, da se preveč ukvarjamo s tem, kaj je drug naredil narobe, kaj je vlada naredila narobe.

Gospod Hrovat meni, da bomo morali začeti razmišljati bistveno drugače na vseh področjih, od šolstva do samooskrbe starejših, samooskrbe s hrano … Epidemija je postavila drugačne temelje in prav je, da skušamo iz tega potegniti najboljše ne glede na politično pripadnost.

Evropa nima skupne šolske politike

Slovenci se od nekdaj radi primerjamo z drugimi državami in ravno v času epidemije so te primerjave še kako žive, še posebej na področju šolstva. Evropski poslanec Franc Bogovič meni, da je to značilnost Slovencev, da nam je sosedova trava bolj všeč. Ter dodaja, da je to najbolj opazno pri temah, kjer ni skupne evropske politike, in v šolstvu je ni.

V Evropskem parlamentu so sicer analizo opravili in ugotovili, da so med šolskimi sistemi razlike. Skandinavske države so od nekdaj digitalno bolj pismene in te večjih težav s šolanjem na daljavo niso imele.

Šolanje na daljavo je bila sprva nuja in hkrati je epidemija odkrila marsikaj in v ospredje postavila težave, ki se prej niso zdele tako pomembne. Eno takšnih področij je vsekakor dobra internetna povezava, kar Bogovič naslavlja v svojem projektu Pametne vasi.

Internetna povezava je kar naenkrat postala nujno potrebna. Pokazale so se tudi socialno-ekonomske razlike v družbi, saj je postalo pomembno, kako velike so hiše in stanovanja. V majhnem stanovanju namreč zelo težko dela več oseb naenkrat.

Bogovič opozarja, da so se pokazale pomanjkljivosti tudi na področju šolanja otrok s posebnimi potrebami. Kar je vsekakor področje, ki nujno potrebuje bistveno večjo pozornost.

Ugotovilo se je, da je pomembna tudi digitalna pismenost, ki je manjkala tako pri otrocih kot pri starših in pri učiteljih. Pokazale so se razlike med učenci, tako se je učenec, ki je bil prej petkar in je pridno delal, pokazal za nedelavnega, otroci, ki naj bi imeli težave, pa so se pokazali za bolj odgovorne.

Kot že omenjeno, razlike so bile opazne tudi med učitelji, ki različnih platform sploh niso znali uporabljati. Velik napredek se je potem pokazal tekom poletja, ko so se šolniki ustrezno izobrazili.

»Covid je v nekaj mesecih, letu naredil več na področju šolske reforme, kot bi se mi dogovorili v petih letih v nekih normalnih okoliščinah,« dodaja Bogovič in še meni, naj to pozitivno pot, ki jo je zarisal covid, ohranjamo.

V času, ko ni bilo pouka v šolah, so mnogi dojeli, kako pomembna je šola.
V času, ko ni bilo pouka v šolah, so mnogi dojeli, kako pomembna je šola.
Vir slike: Pixabay

Težave v šolstvu so bile še pred covidom

Covid je vsekakor odprl marsikatero skrito področje. A če se spomnimo časov pred covidom, smo dostikrat lahko prebirali, da je šolski sistem slab, da je nujna šolska reforma. Vsi ministri so ogromno obljubljali, na vsakih volitvah so stranke lovile glasove tudi s temo o šolstvu.

Laično in populistično, pa tudi v politične namene se je šolstvo vedno izkoriščalo.

Dr. Meden meni, da slovenski šolski sistem ni tako slab, primerljiv je s sistemi drugih držav. Bralna pismenost je bila pred leti težava, a se izboljšuje. Pri naravoslovni pismenosti nismo tako slabi. Študentje na izmenjavi imajo primerljivo znanje študentov drugih držav.

Situacija ni tako črna, a vseeno ne dopušča spanja na lovorikah. So področja, na katerih bi se moralo delati že leta, meni dr. Meden, a imamo v Sloveniji takšno nesrečo, da se je od leta 2011 na šolskem ministrstvu zamenjalo kar sedem ali osem ministrov in dejansko nihče ni bil dovolj dolgo na položaju, da bi lahko naredil korenite spremembe.

ZASSS je še pred covidom izvedel kar nekaj analiz in posvetov, ki so strnjeni v poročilu, ki so ga oblikovali in je dostopen na njihovi spletni strani. Eno izmed teh področij, ki kliče po prenovi, je ureditev učnih načrtov – prezahtevne učne vsebine so se prestavile prenizko, v nižje razrede. Izpostavili so tudi zagotavljanje kakovosti, stabilno in celovito učbeniško politiko, težo šolskih torb, vzgojno vlogo šole, enotne kriterije za otroke s posebnimi potrebami, uravnoteženo upravljanje šole in krepitev partnerske vloge v šolskem sistemu.

Pred nastopom epidemije so si dijaki želeli večje enakosti med njimi, je povedala gospodična Kalin. Oddelki so preveliki, zato ni mogoče uvesti individualnega pristopa z dijaki, je Kalinova še opozorila. »Dijaki želimo več znanja za življenje, znanja, ki bi ga lahko uporabili, kot je na primer digitalna pismenost, finančna pismenost, takšne stvari, ki bi nam prišle prav,« meni gospodična Kalin. Zato so se lani zavzemali za vzpostavitev predmeta Aktivno državljanstvo, da bi lahko dijaki malce več izvedeli o družbi, kako deluje Evropska unija, da bi izvedeli o družbenih sistemih na splošno, ker jim to zelo manjka, pa je zelo pomemben dejavnik v družbi.

Dijaki bi si želeli več pravic v smislu, da bi bil pouk bolj dvosmeren in odnos med dijaki in profesorji bolj inkluziven, da bi se lahko dijaki z njimi bolj pogovorili. Gospodična Kalin meni tudi, da je prevelik poudarek na ocenah, kar dijake dodatno frustrira. Preveliko število ocen dijakom povzroča le stres. Želijo pa si tudi večje participacije na državni ravni pri oblikovanju učnega načrta, smernic in pri izvedbi pouka. Hkrati pa si želijo izboljšanje na področju digitalizacije, predvsem pri profesorjih.

Gospodična Kalin meni, da so se vsi ti problemi v času covida le še bolj poglobili, hkrati pa je to prineslo spoznanje, da se je treba s temi težavami spopadati tudi dolgotrajno, da se jih lahko prepozna in poišče rešitev.

Prof. dr. Toplak meni, da je bila težava pred covidom zgolj v napačnem razumevanju izobraževanja. Namreč, pozablja se, da je za izobraževanje nujna kakovost, ki se pokaže šele v konkurenci na trgu in praksi. Drugi cilj, ki bi si ga morali pri izobraževanju prizadevati doseči, je relevanca, ki se kaže z zaposlitvijo in uporabnostjo. Tretje, za kar bi si morali v izobraževanju prizadevati, je racionalizacija – koliko davkoplačevalskega denarja je namenjenega za posameznega študenta. Žal pa se v praksi kaže, da zasebni zavodi porabijo manj kot javni, a zasebnih v večini ne financira država. 

»Ljudje smo socialna bitja, težko je, da se otroci ne morejo družiti,« meni gospod Hrovat ter dodaja, da je bistveno večja udeležba na urah ravno zaradi tega, ker se vsaj tam lahko dijaki med seboj podružijo in kakšno rečejo. Zaradi tega bo najprej treba otroke spraviti v šolske klopi.

Druga stvar, ki je nujna, da se vendarle vpelje v šole, je predmet o vrednotah. Sestavljena je knjižica, na podlagi katere so otroci seznanjeni s svojimi pravicami, ne poznajo pa svojih dolžnosti. Covid je nekaj tega pokazal, saj smo bili prisiljeni spoznati tudi naše dolžnosti, nujna sta bila solidarnost in sočutje. Med nami so potrebne vrednote: ljubezen, sodelovanje in spoštovanje, še meni Hrovat.

Če bi v grobem gledali psihološko dinamiko družin v preteklosti, pred covidom, bi ugotovili, da so le-te tedaj prav tako imele težave, le tolerančni prag je bil večji. Stiske so bile že pred covidom, le da se je zdaj na hitro nabralo preveč stresnih situacij, zato pomoč poiščejo hitreje, meni dr. Poljančeva. Po njenih besedah pa družine, ki so bile že prej navajene različnega živžava, zdaj poročajo o različnih izzivih ter odkritjih, izumih, ki zaznamujejo njihove dneve.

Kar nekaj izumov in implementiranja novosti v šolski sistem se je dogajalo v času »pred covidom«, ki bi se nujno morale ohranjati še v času, ko bo epidemiološka slika ugodnejša. Enega takšnih projektov je vodil evropski poslanec Franc Bogovič, in sicer Zavezništvo za mlade. To je bil projekt, ki je združeval lokalne gospodarstvenike s strokovnimi šolami. Kaj kmalu se je ugotovilo, da marsikdo ne ve, da se v njegovem kraju za »ograjo« skriva uspešen gospodarstvenik. Ta bariera se je s tem projektom malce zrahljala in med seboj povezala mlade in mogoče bodoče delodajalce. Projekt, ki si vsekakor zasluži še več možnosti in ki so ga posvojile premnoge strokovne poklicne srednje šole.

Kaj smo se naučili o šolskem sistemu v času covida?

Epidemiji se vsekakor pripisuje bistveno prevelika negativnost. Res je na glavo obrnila vse, kar se je obrniti dalo, a vendar je postavila nekatere temelje, na katerih lahko zgradimo boljšo prihodnost.

»Covid je potenciral razlike, bile so že prej, a sedaj so se izpostavile in zaostrile,« meni dr. Meden. Razlike so bile že tudi v učilnicah, le da se je zdaj šola selila domov in so postale opaznejše. Mogoče je ravno to priložnost, da se nagovori te neenakosti in se deležnike bolj poveže, to pa bo zahtevalo več komunikacije, kar ni slabo, in večjo kakovost.

Dobra stran covida je po mnenju dr. Medena vsekakor povezovanje učiteljev. Pomagali so si, delili so si zapiske, vprašanja, nastal je tudi spletni portal Razlagamo.si, za katerega upa, da se bo obdržal. Drugo, kar je izpostavil kot dobro, je to, da smo se končno zavedeli pomembnosti šole in vrstnikov.

»Izkazalo se je, da je šolski sistem vendarle robusten, je sicer velik in občutljiv. Če nekje nekaj premakneš, ima neslutene posledice nekje drugje. Zato ga je treba popravljati premišljeno in s pametjo,« meni dr. Meden ter dodaja, da ko se je začelo šolanje na domu, je šola to izpeljala in jeseni je način dela še celo izboljšala, kar pa je pokazalo, da je le pripravljena na morebitne spremembe.

V času covida so bili učitelji postavljeni pred nove izzive, naučili so se stvari, za katere so mogoče še pred tem menili, da so nemogoče, meni gospa Jelen. Ter izpostavlja, da so se učitelji med seboj zelo povezali, veliko več se pogovarjajo in si izmenjujejo izkušnje. »Delo na daljavo nikoli ne bo enako delu v učilnici,« pravi gospa Jelen, a covid je odprl marsikaj, česar drugače ne bi nihče opazil.

Učitelji so bili prisiljeni spoznavati nove načine dela, učenci so se mimogrede naučili različna orodja, spoznali so, kako pomembna je šola, se medsebojno povezali, kar se mogoče drugače ne bi.

Dijakom je covid po besedah gospodične Kalin »prinesel« odgovornost tako do družbe kot do samih sebe. Razumejo, da se morajo držati ukrepov, da morajo slediti v šoli, zavedajo se svojih odgovornosti do šole in jih tudi izpolnjujejo. Sedaj so postali bolj odgovorni sami zase in morajo sami sebe nadzirati, ali bodo kaj naredili, kar je vsekakor dobro za nadaljevanje družbenega življenja. Posledično ne bodo več toliko odvisni od drugih, ampak bodo lahko sami prevzeli odgovornost zase.

Kalinova je še izpostavila mnenje, da se ji zdi, da je družba postala veliko bolj empatična, prišlo je do več družbenih iniciativ, medgeneracijskega sodelovanja in medsebojne pomoči (inštrukcije). Postalo je jasno, da če imajo urejeno okolje, družino, je tudi njim v redu in imajo posledično manj problemov; zavedajo se, da oni mogoče ne spadajo v rizično skupino, nekje pa nekdo je v tej skupini, ter da kot družba ravnajo odgovorno.

Zelo jasno je postalo, da so odnosi nekaj nujnega ter da niso samoumevni, meni dr. Poljančeva. Covid je pokazal, kako močno otroci pogrešajo družbo sovrstnikov, kar je v družini z več otroki lažje. Hkrati pa je pokazal, kako pestra in zdrava struktura je šola. Pokazale so se srhljive razlike, ki kažejo, da otrokom, ki doma nimajo zdravih, raznolikih odnosov, šola pomeni en tak varen center, še meni dr. Poljančeva. In dodaja, da je dragoceno, da smo spoznali, kako pomembni in ključni so odnosi, da se počutimo dobro in da se razvijamo, kar bi morali ohranjati tudi v času, ko bo vse v redu.

Glava, pamet, znanje, srce in duša dajejo kakovost in odličnost, in to je tisto, kar bi morali veliko bolj nagovarjati tudi v prihodnje, in v času covida se je pokazalo, kako nujni so za razvoj, meni gospod Hrovat.

V enem letu smo naredili to, kar bi trajalo generacijo, to pa je vsekakor dobro, meni dr. Toplak. Žal pa so se pokazale razlike, zato je nujno, da se več časa nameni vzgoji in vrednotam ter razvoju čustvene in socialne inteligence. Nujno je, da se naredijo spremembe na državni in evropski ravni.

Gospod Bogovič izpostavlja, da je ena izmed zelo dobrih stvari, ki jih je prinesel covid, ravno povezanost družine, saj so bile družine več skupaj in so se skoraj na novo spoznavale. Meni še, da se je pokazalo, kako pomembna je internetna povezava, da je skoraj nujno, da se v slovensko šolsko reformo vključi bistveno več digitalizacije. Hkrati pa je ta nov način pokazal, kaj je pomembno in kaj ne. Če nam bo uspelo to ohraniti, bomo vsekakor živeli v boljšem in lepšem okolju.

Vse dobro, kar je covid prinesel v šolskem sistemu je treba ohraniti.
Vse dobro, kar je covid prinesel v šolskem sistemu je treba ohraniti.
Vir slike: Pixabay

Slovenski šolski sistem že leta kliče po spremembah po celotni vertikali, a spremembe se ne smejo zgoditi čez noč in na silo. Znanje že dolgo ni več vrednota, le ocene so, zato je nujno, da se v prihodnosti nameni čas in energija tudi za vrednote. Ustvarja se otroke, ki so polni teoretičnega znanja, ki ga v praksi ne znajo ali ne upajo uporabiti. Ne upajo si pa na glas povedati, kaj želijo, ker nočejo razočarati ali biti zasmehovani. Besede »uči se, da ti ne bo treba delati«, ki nam sledijo že nekaj generacij, so postale mantra s svojstvenim pomenom.

V šolah je vse več otrok z odličnimi ocenami, razlike med šolami pa so ogromne. Slovenski šolski sistem že dolgo ni več enak za vse. Covid ni tisti, ki krati pravico do možnosti enakega izobraževanja. Dokler bo šolski sistem in z njim starši, učitelji, otroci predmet političnih dvobojev, bomo ostali tu, kjer smo, najkrajšo pa bodo potegnili otroci – ter na koncu mi vsi. Če mora delodajalec zdaj leta učiti izobražen kader, namesto da bi le-ta znal samostojno delati, potem smo nekje zašli s poti.

Izobraževanje je pomembno, a zgolj takrat, ko ni le polnjenje glave s premnogimi informacijami, da bo le ena generacija dobila odgovor na vprašanje – Kdaj mi bodo koristili integrali in odvodi?

Covid nas je v to prisilil na drugačen način, nam odprl nova vrata, na nas pa je, da najdemo v vsem kaosu, ki ga je povzročil, dobro ter to dobro ohranimo in nadgradimo.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice