Je javni »linč« primerna oblika boja proti spolnim zlorabam?

V zadnjih letih smo priče razkritjem različnih oblik spolnih zlorab. Nedavno nazaj se je veliko poročalo o spolnih zlorabah znotraj Katoliške cerkve. V zadnjem času prihajajo na dan tudi zlorabe znotraj izobraževalnih ustanov, predvsem fakultet. Spolne zlorabe, ki so bile skozi stoletja skrite znotraj institucij, so praktično čez noč postale del javne razprave in skoraj dobesedno tudi predmet javnega »linča«.

Primer samomora ravnatelja srednje šole

Mnogi se še spomnimo, ko je leta 2014 po družbenih omrežjih zaokrožil posnetek spolnega odnosa med ravnateljem in učiteljico na mariborski osnovni šoli. Dogodka sicer neposredno ne uvrščamo med spolne zlorabe, gre pa za primer spletnega nadlegovanja, saj so dijaki srednje šole javno objavili intimno dejanje.

Objavo so pograbili tudi mediji, tako da je bila o dogodku v trenutku seznanjena celotna Slovenija, prav tako so o tem poročali tudi tuji mediji. Javnost se je ob dejanju na zunaj zgražala, v notranjosti pa so mnogi tešili svojo spolno naslado. Končni rezultat objave je bil samomor ravnatelja in uničeno življenje učiteljice.

Pojav razkritja spolnih zlorab v Cerkvi

Pred približno dvema desetletjema so se v javnosti začele vse bolj pojavljati spolne zlorabe cerkvenih uslužbencev. Ugotovitve so pokazale, da je šlo v veliko primerih za prikrivanje zlorab, kljub temu, da so odgovorni znotraj Cerkve zanje vedeli. Javnost je bila ob tem toliko bolj presenečena, ker velja Cerkev za »steber« moralne avtoritete.

Kljub temu, da je šlo marsikje za problem, ki ni bil omejen zgolj na posameznike, ampak je bilo v afero vključeno celotno območje, kot npr. na Irskem, se vseeno poraja vprašanje, če je pri reševanju te problematike smiselno, da je javnost praktično takoj seznanjena z imeni, za katerimi naj bi se nahajali domnevni storilci.

Primer kardinala Pella in končna oprostitev obtožb

Primer, ki še bolj podkrepi to vprašanje, je avstralski kardinal George Pell, ki je bil lansko leto, že po začetku prestajanja šestletne zaporne kazni, oproščen vseh obtožb pedofilije. Pri obtožbah zoper Pella naj bi šlo za obračun znotraj Cerkve, kjer naj bi imel velik vpliv kardinal Giovanni Angelo Becciu, preko katerega naj bi dobile podkupnino lažnive priče na Pellovem sojenju.

Epilog Pellovega procesa je bil oprostitev vseh obtožb. Zanimivo je, da je konec lanskega septembra Becciu odstopil s položaja prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov. Prav tako naj bi se ob tem odpovedal tudi kardinalskemu nazivu. Ob tem je potrebno povedati, da je tisti, za katerega Cerkev želi, da bi zaradi različnih »bremen« zapustil svoj položaj, od Cerkve »naprošen, da odide«.

Kljub temu, da je kardinal Pell bil oproščen, bo z obtožbo pedofilije zaznamovan za vse življenje. Ko so obtožbe prihajale na dan, se je to dogajalo z medijsko silovitostjo. Ko pa je bil oproščen, so o tem poročali le redki. Pa še tisti, ki so poročali, so imeli to novico bolj za obrobno.

Tudi v Sloveniji so v javnosti zaokrožila imena osumljencev

Razkritju spolnih zlorab se ni izognila niti slovenska Cerkev. Nekateri duhovniki so bili pravnomočno obsojeni in s tem tudi kaznovani tako s strani državnih, kot tudi cerkvenih oblasti. Podobno kot v primeru kardinala Pella pa se ni moč znebiti občutka, da gre tudi pri obravnavi spolnih zlorab v slovenski Cerkvi za preveliko medijsko razvpitost, v kar je vključena predvsem slovenska javnost.

Pred dvema letoma smo bili priče javnemu razkritju nekaterih duhovnikov, med katerimi je bil še posebej izpostavljen eden, ki naj bi zlorabljal svoje podrejene. V tem primeru gre za podobno zadevo kot nedavno na Filozofski fakulteti in na AGRFT – za zlorabo odraslega podrejenega s strani odraslega nadrejenega.

Kakor v primeru Filozofske fakultete in AGRFT, je bil tudi ta duhovnik »razgaljen« z imenom in priimkom, z različnimi fotografijami in video posnetki. Kmalu po tistem je zadeva potihnila in do danes se praktično s tem nihče več ni ukvarjal. Epilog v tej zadevi je, da so duhovnikovi »grehi« sicer javno znani, zadeva pa je obstala »v zraku«.

Primeri porok med profesorji in študentkami

Predvsem v tem primeru in v primeru zlorab na fakultetah, bi bilo treba biti nekoliko bolj previden. Za razliko od spolnih zlorab mladoletnikov gre pri spolnih dejanjih odraslih oseb za nekoliko drugačen položaj. Res je, da gre v primeru odnosa profesor – študent za odnos nadrejenega s podrejenim, vendar to še ne pomeni, da gre res v vsakem primeru tudi za spolno zlorabo.

Tudi sam sem obiskoval fakulteto in osebno poznam dva profesorja, ki sta danes poročena s svojimi študentkami. Pogovarjal sem se tudi z nekaterimi bivšimi študentkami, ki so mi dejale, da so nekateri profesorji sicer res kdaj poskušali kaj doseči pri njih, vendar so jim z jasno gesto in včasih tudi z besedo dale jasno vedeti, da ne želijo imeti opravka z njimi. Po tem profesorji praviloma niso več silili v njih.

Za pregon spolnih zlorab so odgovorni pristojni organi

Pri vsem do sedaj zapisanem nikakor ne želimo opravičevati katerihkoli spolnih zlorab. Namen tega pisanja je, da se vprašamo, ali smo res vsi ljudje, ki predstavljamo javnost, poklicani, da se ukvarjamo in celo sodimo posamezne primere, v katerih naj bi se dogajale spolne zlorabe.

Glede na to, da živimo v demokratični družbi, je jasno, katere institucije so prve poklicane, da rešujejo takšne zadeve. To so v prvi vrsti organi pregona, tožilstvo in sodišča. Če se kaznivo dejanje zgodi znotraj določene institucije, je ta institucija dolžna, da stvar razišče in jo preda organom pregona.

Javnost dogodek praviloma presoja v luči prve informacije

Da je javnost zadnja, ki je poklicana k reševanju tovrstnih zadev, nenazadnje govori pravna dodelanost pravice do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov. Po eni strani velja za kaznivo dejanje že komercialen klic nekoga, ki nima javno objavljene telefonske številke, po drugi strani pa ni težava, če javno objavimo ime in priimek nekoga, za katerega obstaja le sum, da je storil kaznivo dejanje.

Kakorkoli, če je v zadevo, za katero so pooblaščeni organi pregona in sodišča, vpletena tudi širša javnost, se lahko zgodi, da bo javnost presojala drugače, kot pa za to pooblaščene institucije. Ne glede na to, kakšna bo končna obsodba, v kolikor bo do nje sploh prišlo, bo ljudstvo o človeku, za katerega domnevna dejanja je izvedelo iz medijev, vedno presojalo v tej luči.

Zaščita ali pot iz ene skrajnosti v drugo?

Prav je, da se je o spolnih zlorabah, praktično po stoletjih molka, začelo govoriti in da se jih je začelo tudi sodno preganjati. Predvsem je prav, da bodo ob tem končno zaščiteni tisti, ki ob zlorabah doživljajo tragične posledice za vse življenje. Ni pa prav, če bo zadeva iz ene skrajnosti prešla v drugo.

Če je še pred nekaj leti bil nekdo, ki je spolno zlorabljal, praktično nedotakljiv, se lahko kmalu zgodi, da bo nekdo, ki je nekomu samo nesimpatičen, že zaradi tega deležen javne obtožbe spolne zlorabe in bo s tem posledično za vse življenje izpostavljen javnemu »linču«. Takšne stvari vsekakor niso niti približno podobne demokraciji, ampak predstavljajo odprto pot v anarhijo.