Interpelacija – glasno »orožje« opozicije brez »nabojev«

Si predstavljate, da bi opozicija (natančneje del opozicije), kar naenkrat prenehala z vlaganjem interpelacij zoper ministre in nezaupnic zoper celotno vlado? Ob stampedu, ki ga doživljamo s strani opozicije in ob podpori največjih medijev v državi, je to verjetno praktično nemogoče.

Preberite tudi:

Interpelacija, zaradi dogodka, ki ga ni bilo, je padla

Vložena konstruktivna nezaupnica z 42 podpisi

Zakaj je nekaterim »trn v peti« Zavod Iskreni?

Prazno govorjenje brez podpore zadostne večine

Velik del državljanov je ob nastopih opozicije že otopel, tako da marsikdo niti ne zazna več, kaj pravzaprav govorijo. Karkoli že govorijo, vsi razumemo, da je njihov edini cilj rušenje vlade. Argumenti za rušenje, ki jih navaja opozicija, se zdijo kakor glas lajne, ki sicer igra neko melodijo, vendar nima vsebine niti kvalitete.

Da opozicija sama ne verjame vase in v svoje poteze, dokazuje ravno »poplava« interpelacij in »rožljanje« z nezaupnicami zoper vlado. Če bi bil verjeli vase in v podporo poslancev, bi to storili samo z vložitvijo nezaupnice, s katero bi lahko »ubili vse muhe na en mah«, oziroma zrušili aktualno vlado in vzpostavili novo.

Edina skupna točka programa, ki nam ga ponuja opozicija je strnjena v besedi »proti«. Verjetno ni človeka, ki bi imel težave s tem, da ne bi bil vedno proti nekomu ali proti nečemu. Večje težave imamo takrat, ko razmišljamo o tem, kaj vzpostaviti namesto tistega, proti čemer smo.

Pet interpelacij v manj kot enem letu

V manj kot letu dni, odkar se je prejšnja koalicija, ki ni zmogla usklajenega sodelovanja v vladi, preselila v opozicijo, in so vložili že pet interpelacij. Spomnimo samo na interpelaciji zoper ministra Zdravka Počivalška in Aleša Hojsa. Oba sta interpelacijo uspešno prestala in ob tem tudi podkrepila upravičenost svojega delovanja.

Pred kratkim je opozicija vložila še interpelacije zoper ministra za delo, družino in enake možnosti, Janeza Ciglerja Kralja, ministrico za izobraževanje, znanost in šport, dr. Simono Kustec in ministra za kulturo dr. Vaska Simonitija. Vse tri interpelacije se zlivajo v eno ključno besedo: »proti«.

Je delo Mirovnega inštituta bolj pomembnejše od Zavoda Iskreni

Interpelacija zoper ministra Cigler Kralja je usmerjena proti njegovemu domnevnemu neodgovornemu delu v času epidemije v domovih za starejše, proti njegovemu odnosu do delovnih mest, proti njegovemu neučinkovitemu socialnemu dialogu in proti njegovi vlogi pri dodelitvi sredstev na razpisu ministrstva, ki so bila dodeljena Zavodu Iskreni.

Če bi bila v ospredju opozicije zares skrb za določeno populacijo in za pravilno razporeditev finančnih sredstev, potem bi lahko ob tem opozicija navedla, kako npr. vidi reševanje epidemiološke problematike v DSO-jih in pravične dodelitve sredstev nevladnim organizacijam.

Samo primerjava Zavoda Iskreni in npr. Mirovnega inštituta, pove, da gre za veliko finančno nesorazmerje. Od leta 2007 je Zavod Iskreni prejel 255.686,91 evrov, Mirovni inštitut pa od leta 2003 do danes 11.293.786,04 evrov. Iz številk je razvidno, da gre za veliko razliko v korist Mirovnega inštituta.

Medtem ko Zavod Iskreni skrbi predvsem za področje družinske problematike, ki je ključnega pomena za obstoj in razvoj države, za Mirovni inštitut ne moremo z gotovostjo opredeliti njegovega poslanstva. Eden izmed projektov, ki so ga izvajali v zadnjem času je bil skrb za enakopravnost žensk v Ruandi.

Je šolanje od doma res nepremostljiva težava?

Interpelacijo zoper ministrico Simono Kustec je poslanec Matej T. Vatovec, ki jo je predstavil v imenu opozicije, strnil v 20. točkah. Glavni očitek ministrici je njeno škodljivo delo na področju vzgoje in izobraževanja, kjer, po mnenju opozicije najbolj izstopa najdaljše zaprtje šol in vrtcev v Evropi.

Glede na to, da imamo v Sloveniji nezavidljivo epidemiološko sliko, bi nenadno odprtje šol zagotovo povzročilo velik porast okužb. Bolj, kot navidezna skrb za otroke, gre pri zahtevi po odprtju šol, prej za željo staršev, da se jim ne bi bilo potrebno več ves dan ukvarjati z lastnimi otroki.

Nihče ne odpira vprašanje smiselnosti bolonjskega sistema

Vsekakor problematika odpiranja šol ni toliko kritična, kot pa je kritičen naš skupni boj zoper covida-19. Tudi, če predpostavimo, da nekateri otroci in dijaki letos sploh ne bodo prestopili šolski praga, pri tem ne bodo nastale tolikšne posledice, kakor pa jih je naredila npr. reforma izobraževalnega sistema v času ministrovanja Slavka Gabra.

Že od vzpostavitve bolonjskega sistema se mnogi sprašujejo ali je res učinkovitejši in ali res osebam po končanem študiju omogoča kariero za katero so se usposabljali. Predvsem tisti, ki končajo le prvo stopnjo, so v mnogih primerih prisiljeni, da se preživljajo z delom, ki nima kaj dosti veze s pridobljenim nazivom. Bolj, kot odprtje šol, bi nas moral skrbeti naš izobraževalni sistem.

Ministrstvo za kulturo deluje primerljivo z evropskimi standardi

Kulturnemu ministru dr. Vasku Simonitiju očitajo neučinkovito ukrepanje pri odpravi posledic blokade dela na področju kulture zaradi epidemije ter napade na neodvisnost novinarstva. Prav tako mu očitajo, da služi njegovi stranki SDS. Za razliko od interpelacije zoper ministrice Kustec, so interpelacijo zoper ministra Simonitija strnili v deset točk.

Po besedah ministra naša država kulturi namenja več denarja, kakor npr. Nemčija.

Na področju medijske zakonodaje se zavzema za spremembe, kar pričakuje tudi del slovenske javnosti. Pri tem je ravno za najbolj vplivne medije težava v tem, da bi z novo medijsko zakonodajo bili mediji zares enakopravni.

Ali mediji zares posvečajo pozornost pravim temam?

Ravno v primeru interpelacij in nezaupnic se močno čuti nesorazmerje med zares pomembnimi in nepomembnimi novicami. Ob večmesečnem poročanju o »skorajšnjem« padcu določenega ministra in celo celotne vlade, se ravno zaradi medijev, ki imajo največjo moč, ustvarja vtis, kot da se v Sloveniji ne dogaja ničesar drugega, razen neumornih poizkusov rušenja vlade in njenih ministrov.

Poleg nenehnega poročanja in analiziranja dogodkov, ki naj bi se zgodili, skrbi popolna izpraznjenost aktualne opozicije. Kot je bilo že rečeno, biti proti za nikogar ne predstavlja nobene težave. Za opozicijo bi lahko govorili, da je konstruktivna, če bi ob govorjenju, da je proti nekomu ali nečemu, hkrati jasno predstavljala, kaj nudi namesto tega.

Biti proti brez alternative kaže na neresno delovanje opozicije

Če je v naši državi zares problem neučinkovit spopad z epidemijo, potem bi pričakovali, da bodo predstavili svoj program boja proti covidu-19. Poizkus predstavitve se je sicer zgodil, toda v »akcijskem načrtu« ni bilo nič konkretnega. Če zares predstavlja problem šolanje od doma, bi pričakovali, da bo opozicija predstavila učinkovit program šolanja, ki hkrati ne bo ogrožal zdravja državljanov.

Nenazadnje je interpelacija zoper ministra za kulturo simbolni pokazatelj, kakšen odnos do kulture imamo državljani na čelu s politiki. Vse bolj bojevito razpoloženje, ki se prenaša od visoke politike na »navadne« državljane«, je vse bolj zaskrbljujoče in nič ne kaže, da bi bil ob tem kdor koli sposoben kulture dialoga.

Si zaslužimo interpelacijo tudi državljani?

Na družbenih omrežjih imamo možnost, da sodelujemo vsi ljudje, ne glede ali smo na odgovornem položaju ali ne. Glede na to, da lahko tam dobesedno spremljamo vojno med udeleženci, je razvidno, da v naši domovini težko govorimo o kulturni osveščenosti državljanov.

Ko govorimo o interpelacijah, bi si jo ob tem zaslužili skoraj vsi, ki sodelujemo v svetu modernega medijskega sveta. Aktualna opozicija, ki vlaga interpelacije »brez nabojev«, kaže da nima alternative, je pa ob tem opogumljena, ker za njo stojijo glavni mediji.

Podobno tudi »navadni državljani« radi kažemo s prstom na drugega, ker nam to omogočajo družbena omrežja. Tako pri opoziciji, kot pri državljanih je v ozadju lastna promocija, kjer je, bolj kot skrb za državo in državljane, v ospredju izpostavljanje lastnega ega. Če bi nam bilo res mar za skupno dobro bi delovali v slogu pregovora: »Spremeni sebe in spremenil boš svet«.