Naprej na vsebino

Prof. dr. Andrej Umek: Demografija in 4. industrijska revolucija

V tehnološko razvitih državah, v mislih imam predvsem članice EU in državi Severne Amerike – ZDA in Kanado, potekata istočasno dva za njihovo prihodnost pomembna procesa.

Prvi je demografski. Pri tem vse napovedi kažejo na občutno zmanjševanje števila prebivalstva. Tako številni analitiki, ki gledajo na ta proces izolirano, napovedujejo občutno pomanjkanje delovno sposobnih, in to naj bi vodilo do občutnega pomanjkanja človeških virov v gospodarstvu. Nekateri od njih zato napovedujejo občutno zmanjšanje gospodarske aktivnosti, zaradi katere gospodarstvo ne bo moglo zadovoljevati potreb prebivalstva – vsaj ne na dosedanji ravni. Drugi bi spet ta problem reševali z uvozom delovne sile iz držav, ki ne pripadajo zahodnemu civilizacijskemu krogu, kot ga je definiral Bertrand Russell (Russel, 1977). Pri tem vsaj po mojem mnenju neodgovorno spregledujejo razlike med civilizacijskimi krogi, ki jih je tako nazorno opisal  Samuel Huntington (Huntington,1997).

Drugi je 4. industrijska revolucija. Pod tem izrazom razumemo robotizacijo gospodarstva, uvajanje umetne inteligence (AI) in sodobnih informacijskih tehnologij (IT). Ti procesi, kot številni avtorji opozarjajo, vodijo k zmanjševanju števila delovnih mest, na katerih bodo delali ljudje, in zato napovedujejo občutno brezposelnost, ki naj bi postala v prihodnje osnovni problem tehnološko razvitih družb. Zato zagovarjajo in skoraj ultimativno zahtevajo ukrepe, ki posegajo v samo bistvo moderne družbe, kot sta na primer občutno skrajševanje delovnega časa in univerzalni temeljni dohodek (UTD).  Že površna analiza teh predlogov pokaže njihov popolni nesmisel. Skrajšanje delovnega časa močno zmanjša delovno kondicijo predvsem v ključnih poklicih moderne družbe, kot so zdravniški in inženirski. Tako se na primer od nekega operaterja pričakuje, da opravi določeno število operacij istega tipa vsako leto in od nekega graditelja mostov, da ima v svojem opusu zopet določeno število objektov. Jasno je torej, da bi skrajševanje delovnega čas občutno znižalo kvaliteto delovnih procesov. Dvig kvalitete pa je osnovna zahteva sodobnega gospodarstva. Edino stalen dvig kvalitete vodi do rasti življenjskega standarda prebivalstva in do globalne konkurenčnosti gospodarstva. Nesmisel UTD je v tem, da ruši enega od temeljev moderne demokratične družbe, namreč, da je dohodek vsakega posameznika proporcionalen njegovemu prispevku k družbenem blagostanju. V svojih izvajanjih ti avtorji, zagovorniki zmanjševanja števila delovnih mest, spregledujejo, da procesi 4. industrijske revolucije, da nove tehnologije predvsem spreminjajo potrebe gospodarstva po določenih poklicih. Res da se število delovnih mest v določenih sektorjih zmanjšuje, zato se v drugih sektorjih gospodarstva številno delovnih mest povečuje in ustvarjajo se povsem nova delovna mesta. Gospodarsko smiseln odgovor na te spremembe je predvsem v prilagajanju sedanjim in bodočim zahtevam trga dela, in ne v skrajševanju delovnega časa in UTD.

Vir slike: Pixabay

V tem prispevku pa želim narediti še korak naprej. Osnovna teza je, da demografskih procesov ne moremo gledati ločeno od procesov 4. industrijske revolucije. Prepričan sem, da sta ti dve dogajanji med seboj ozko prepleteni, tako v vzrokih kot posledicah, in da moramo tudi pri odgovornem iskanju družbeno sprejemljivih rešitev upoštevati oba procesa in njuno medsebojno prepletanje.

Osnovna teza

Osnovna teza tega prispevka je, da so za razvoj in blagostanje vsake moderne družbe ključni dejavnik usposobljeni in ustvarjalni človeški viri (Florida, 2005). Ti na eni strani ustvarjajo nova, kvalitetna delovna mesta, ki omogočajo polno zaposlenost ravno zaradi razvijanja in smiselnega izkoriščanja tehnologij 4. industrijske revolucije. In na drugi strani zagotavljajo dvig življenjskega standarda in v perspektivi družbo blagostanja, kar verjamem, da bo prispevalo tudi k reševanju demografskih problemov. Osnovni odgovor na oba zgoraj omenjena problema naj bi bil torej z gospodarstvom usklajen razvoj človeških virov, s poudarkom na njihovi kreativnosti in inovativnosti. Prepričan sem, da če se bo človeška družba, vključno s slovensko, teh z demografsko krizo in 4. industrijsko revolucijo definiranih ciljev zavedala, bo sposobna najti tudi ustrezne rešitve.

Sedanje stanje v Sloveniji

V Sloveniji se v zadnjih letih rojeva med 19.000 in 20.000 otrok vsako leto. Če te številke ekstrapoliramo v prihodnost, vidimo, da lahko pričakujemo, da bo Slovenija imela nekje 780.000 delovno sposobnih prebivalcev. To pomeni približno 13-% zmanjšanje števila delovno sposobnega prebivalstva.

Če ocenjujemo stanje robotizacije v Sloveniji približno in na osnovi javno dostopnih podatkov, tako kot smo storili v pogledu števila delovno sposobnega prebivalstva v predhodnem odstavku, lahko ugotovimo, da ima Slovenija 140 delovnih robotov na 10.000 delovnih mest. V tem pogledu se niti ne odrežemo tako slabo. Približno enako število imata Finska in Avstrija in le Nemčija je bistveno pred nami. V Sloveniji naj bi torej v tem trenutku delovalo približno 12.500 industrijskih robotov. Če privzamemo, da delovni robot v povprečku nadomesti 10 delovnih mest, vidimo, da lahko zaradi demografskih trendov pričakovano izgubo 120.000 delovno sposobnih prebivalcev nadomestimo z 12.000 delovnimi roboti. S tem bi se število delovnih robotov v Sloveniji dvignilo na 14.500 ali ponovno upoštevaje demografske trende na približno 186 robotov na 10.000 delovnih mest. To je številka, ki ni pretirano visoka, še več, je pričakovana v procesu modernizacije slovenske industrije in ta številka je še vedno občutno nižja od števila robotov na 10.000 delovnih mest v Nemčiji.

Vir slike: Pixabay

Na osnovi gornjih dveh odstavkov je razvidno, da bomo neustrezne demografske trende v Sloveniji zlahka kompenzirali z normalnim prehodom v 4. industrijsko revolucijo. Vsi ti izračuni in razmisleki pa so opravljeni ob predpostavki, da bomo v Sloveniji smiselno izkoriščali človeške vire, ki so nam na razpolago. Kvalitetni, kreativni in usposobljeni človeški viri in njihovo racionalno koriščenje so namreč osnovni dejavniki, na katerih se gradi razvoj in življenjski standard moderne družbe (Acemoglu in Robinson, 2012). Sedanje stanje človeških virov in prognoze za v prihodnje na žalost kažejo, da je naše gospodarjenje s človeškimi viri milo rečeno slabo. O tem nam zgovorno govorita dejstvi, da imamo v Sloveniji v tem trenutku veliko, preveliko  število brezposelnih mladih, prekarne zaposlitve so samo prekrivanje tega dejstva, na eni strani in pomanjkanje ustrezno izobraženih na drugi strani. Zato bomo temu problemu namenili nekaj več pozornosti v naslednjem odstavku.

Neracionalno koriščenje človeških virov ima svoj izvorni vzrok v izobraževalnem sistemu, tako v sekundarnem kot tudi v terciarnem izobraževanju. V nadaljevanju bom analiziral delovanje terciarnega izobraževanja.

Če želimo vzroke za neracionalno koriščenje človeških virov in za težaven prehod mladih iz šolanja v delo razumeti, moramo kazalnike, objavljene v slovenskih »main stream« medijih, pravilno interpretirati in jih ne, kot to delajo oni, povprečiti preko cele generacije. Kot izhodišče lahko vzamemo kazalnik, ki sledi iz dokumentacije resornega ministrstva, da se v terciarno izobraževanje že kar nekaj let zapored vpisuje približno 75 % generacije. Če bi vsi ti svoje študije tudi uspešno končali, ni na svetu gospodarstva, ki bi lahko zaposlilo takšen procent visoko izobraženih. Očitno pa je v tej številki kar nekaj fiktivnega vpisa, saj npr. časnik Delo navaja, da je pri nas študentov med 19. in 23. letom starosti 53,5 %. Primerjava zadnjih dveh številk nam zastavlja vprašanje, kako se v trg dela vključujejo fiktivno vpisani, ki jih je za dobrih 20 % generacije. Če še naprej sledimo kazalnikom, predstavljenim v tem časniku, vidimo, da jih tudi diplomira samo 40 %. To pomeni, da imamo v generaciji približno 14 % »faliranih« študentov. Če k temu dodamo še fiktivno vpisane, vidimo, da terciarno izobraževanje vpiše, vendar ga ne dokonča približno 35 % generacije. Ti so ostali brez poklica in njihovo vključevanje v trg dela je zelo problematično.

Podatek, da 40 % generacije uspešno zaključi terciarno izobraževanje, v bistvu niti ni tako slab. Ta številka je na zgornji meji tega, koliko mladih najrazvitejša gospodarstva še lahko zaposlijo, seveda pod pogojem, da so poklici ustrezno razporejeni, skladno s potrebami gospodarstva in zaposlitvenimi možnostmi. Tega pogoja pa pri nas ne izpolnjujemo. Iz podatkov OECD sledi, da razvitejša gospodarstva članic EU zaposlujejo približno 35 % terciarno izobraženih. Drugi, še večji problem pri zaposlovanju mladih, ki so uspešno končali terciarno izobraževanje, je razporejenost njihovih poklicev. Tudi pri tej analizi se bom naslonil na podatke OECD. Če oblikujem dve osnovni skupini, tehniško-naravoslovno na eni strani in družboslovno-umetniško na drugi strani, vidimo, da je razmerje diplomantov med tema dvema skupinama v Slovenji približno 1 : 2+. Če to razmerje primerjamo z državama, po katerih se radi zgledujemo in istočasno izkazujeta izredno nizko brezposelnost mladih, vidimo, da je to razmerje v Avstriji 1 : 1 in v Nemčiji celo 1 : 0,9. V Sloveniji torej diplomira iz tehniških ali naravoslovnih ved približno 13 % generacije, potrebovali bi pa jih nekje 18 %. Ta primanjkljaj se jasno vidi tudi v prostih delovnih mestih za te poklice in predstavlja resno oviro za razvoj slovenskega gospodarstva. V družboslovni skupini diplomira približno 27 % generacije, kar je nekako 10 % več, kot znašajo realne zaposlitvene možnosti. In ravno teh 10 % je glavni vir prekarnih in drugih nestandardnih zaposlitev, ki so socialno in etično nezaželene. Celotna zaposlitvena problematika mladih postane še bolj očitna, če te nezaposljive družboslovce dodamo k tistim, ki so terciarno izobraževanje vpisali, vendar ne dokončali. Tako dobimo oceno, da je v Sloveniji težko ali nezaposljivih kar 45 % mlade generacije. To pa je številka, ki bi morala resno skrbeti vse nas, ne samo mladih, in jasno govori, da v Sloveniji zelo slabo koristimo naše človeške vire.

Vir slike: Pixabay

Potrebni ukrepi

Če povzamem ugotovitve predhodnega odstavka, lahko rečem, da neugodni demografski trendi zmanjšujejo število delovno aktivnega prebivalstva. Tehnološki razvoj – 4. industrijska revolucija ta neugodni demografski trend blaži, seveda pod pogojem racionalnega koriščenja razpoložljivih človeških virov. Ta zadnji pogoj pa v Sloveniji žal ni izpolnjen. Glavni vzrok za to je, da šolstvo – vpis v sekundarne in terciarne študijske programe ni usklajen s prostimi delovnimi mesti – sedanjimi in pričakovanimi. Delno k slabemu koriščenju človeških virov prispeva tudi nezadostno vseživljenjsko izobraževanje, vendar sem prepričan, da to le v manjši meri.

Na osnovi pravkar povedanega sem prepričan, da lahko govorimo o potrebi po nujnosti ukrepov, ki bodo slabe trende zaustavili in jih spremenili v pozitivne. Z ukrepi za izboljšanje demografskih trendov se tukaj ne bom ukvarjal, ker te tematike strokovno ne pokrivam. Zato bom svoje predloge omejil na zgoraj opisani področji blaženja posledic negativnih demografskih trendov, to je na hiter in uspešen tehnološki razvoj ter boljše koriščenje človeških virov. Ti dve področji sta delno med seboj povezani, saj so kvalitetni in smiselno usposobljeni človeški viri osnovni dejavnik tehnološkega razvoja. Ker pa se svet, EU in tudi Slovenija sedaj nahajajo v fazi pospešenega tehnološkega razvoja – v 4. industrijski revoluciji, je smiselno podpreti slovenska podjetja, da so v tem trendu uspešna in s tem globalno konkurenčna. Ta podpora bi morala vsebovati tako davčne olajšave pri nabavi robotov in opreme AI kot tudi sklada za pospeševanje tehnološkega razvoja, ki bi sofinanciral vlaganja v tehnološko modernizacijo slovenskih podjetij in usposabljanje zaposlenih za delo z novimi tehnologijami. Verjamem pa, da tu obstaja tudi povratna zanka. Tehnološko napredna in zato globalno konkurenčna slovenska podjetja bodo omogočala tudi višji življenjski standard ne samo zaposlenih, ampak vseh prebivalcev Slovenije in bodo s tem vsaj blažila negativne demografske trende. Drugi predlagani sklop ukrepov je namenjen izboljšanju koriščenja človeških virov. Pri tem je treba predvsem prilagoditi vpis v državno financirane programe sekundarnega in terciarnega izobraževanja potrebam gospodarstva in zaposlitvenim možnostim. S tem naj bi deficitarni poklici dobili nov priliv usposobljenih človeških virov in pritisk na delovna mesta v suficitarnih poklicih bi se občutno zmanjšal na še sprejemljivo mero.

Sklepna misel

Neugodni demografski trendi zahtevajo sami po sebi ukrepe, ki jih bodo zmanjšali in v perspektivi popolnoma odpravili. Vendar je smiselno posledice negativnih demografskih  trendov vsaj blažiti, če ne že odpravljati s pospešeno tehnološko prenovo gospodarstva – robotizacijo in uporabo AI ter racionalnejšim koriščenjem človeških virov. Nekaj ukrepov za to je bilo omenjenih v predhodnih odstavkih. Vsekakor uvoz nekvalificirane ali nezadostno kvalificirane delovne sile ni smiseln. Tudi če zelo, zelo kratkoročno tu in tam kak problem rešuje, dolgoročno probleme, povezane z negativnimi demografskimi trendi, samo zaostruje in poslabšuje.

VIRI:

Acemoglu, D., Robinson, J. A. (2012). Why Nations Fail. London: Profile Books Ltd.

Florida, R. (2005). Vzpon ustvarjalnega razreda. Velenje: IPAK Inštitut za simbolno analizo in razvoj informacijskih tehnologij.

Huntington, S. P. (1997). The Clash of Civilizations. London: Simon & Schuster UK Ltd.

Russel, B. (1977). Modrost Zahoda. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
Damjana Marion
Damjana Marion
2 months ago

Kako koristno sobotno branje!
Hvala, dr. A. Umek

Prijava na e-novice