Do kakšne mere je študij na daljavo sploh še študij?

Po zaključenem prvem semestru tekočega študijskega leta imamo študentje bistveno manj znanja in izkušenj, kot če bi študirali v živo. Kvalitet študija na daljavo in študija v živo ne moremo primerjati. 

Prvi semester študijskega leta 2020/2021, ki je za skoraj vse študente slovenskih fakultet in akademij v celoti potekal na daljavo, je končan. Najsi so študentske izkušnje e-semestra, pogojene predvsem s smerjo študija, našim osebnim odnosom do situacije in drugimi razmerami, še tako drugačne, se najbrž večina študentov strinja, da pouka na daljavo, četudi še tako preudarno izvedenega, ne moremo primerjati s študijem v živo.

Preberite tudi:

Šolanje na daljavo – med odvisnostjo in nasiljem

Šolanje na daljavo povzroča le travme

Šola na daljavo – česa smo se naučili o šolskem sistemu?

Študij na daljavo je le obliž na rano

Študij ni, kakor mnogi lahkomiselno menijo, proces pridobitve osnovnih in povprečni osebi vsakdanjih znanj, temveč je razvoj posameznika v profesionalca na nekem področju. Študij ni le gledanje predavanj, temveč je trening, raziskovanje, eksperimentiranje na specifičnem področju, je vaja, urjenje v natančnosti in pridobivanje praktičnih izkušenj. Navadno »konzumiranje« že obstoječega in lahko prenosljivega znanja brez proizvajanja novih spoznanj ni ustrezno višjemu izobraževanju.

Študij na daljavo študente obsoja na povprečnost, na laičnost, in jih z omejevanjem na povprečne vire in na povprečen, vsakomur dostopen način izobraževanja (torej: na branje predloženega gradiva in poslušanje e-seminarjev) odvrača od blestenja na nekem področju in od preseganja področja samega. Vsakdo lahko ljubiteljsko bere pravne knjige, bere znanstvene članke in si ogleduje razlage o človeški anatomiji na YouTube-u, a strokovnjak na nekem področju le stežka postane od doma.

Namen študija je med drugim tudi kvalitetna priprava oseb za opravljanje nekih poklicev, a za to je študentu nujno potreben dostop do laboratorijev, težko dostopnih in redkih knjižnih virov, do spoznavanja in dvosmernega komuniciranja z različnimi profesionalci iz nekega področja, dvoranskih prostorov, trenerjev, soigralcev, raznovrstnih profesionalnih oprem – vsega, kar ni dostopno povprečni osebi, vsega, kar navadno zagotavljajo študijske ustanove, in vsega, zaradi česar se je študent sploh vpisal na študij (in ne raje ostal pri ljubiteljskem preučevanju nekega področja).

Kaj je namen študija?

Po vsem navedenem bi moralo biti jasno, da je študij v živo skoraj v vseh primerih nujen, če je poslanstvo in namen univerzitetnega izobraževanja še zmeraj izoblikovanje posameznikov, ki bodo na svojih področjih profesionalni, nadpovprečni ali celo vrhunski, in da je bil umik študijskega izobraževanja na splet (iz vidika izobraževanja in intelektualnega razvoja mladih Slovencev) slaba ideja. Ker je študijsko leto pokazalo, da dolgotrajna preselitev študija na splet lahko vodi v zaskrbljujoče posledice v svetu znanosti, vednosti, umetnosti – s tem pa tudi prihodnosti – študentje močno upamo na učinkovitejšo rešitev za obvladovanje epidemije covida-19, ki ne bo še dalje škodovala izobraževanju in s tem tudi prihodnosti mladih Slovencev.

Eno leto študija na daljavo se nekako še da preživeti, a pridobitev celotnega večletnega študijskega izobraževanja preko spleta je za večino študentov najbrž nepredstavljiva.

Ovire pri študiju na daljo večplastne

Omenjeni razlogi za neprimerljivost študija na daljavo s študijem v živo izhajajo le iz izključno izobraževalnih vidikov. Tu so seveda še raznovrstne druge težave, ki podpirajo isto tezo. Mnogi študentje doma nimajo pripomočkov za najosnovnejšo obliko študija na daljavo, niti tihega okolja, kjer bi lahko v miru študirali, psihološke ovire, ki so nastale kot posledica izolacije – in tako dalje.

Mnogi izvajalci študijskih programov so si prizadevali za kar najboljšo izvedbo e-semestra, kar v vrvežu negativnih impresij ne sme ostati neizrečeno. Slovenske fakultete so vso poletje pripravljale t. i. »hibridni model« študija na daljavo, ki je sicer predvidel delno izvajanje študijskega procesa na daljavo, a hitri preobrat situacije in protikoronski ukrepi so čez noč razvrednotili velik del njihovega načrtovanja.

Mnoga e-predavanja in e-vaje so bile izvedene tako dobro, kot so e-predavanja sploh lahko izvedena, in prenekateri profesorji iz vseh slovenskih fakultet so gotovo dali vse od sebe, da bi v svoji nemoči pokazali največjo moč. A predavanja so, kot že zapisano, le del študijskega procesa, žal pa tudi edini del, ki se ga da efektivno izvesti preko spleta.

Ocene niso realne

Še en vidik študijskega procesa, ki ga ni mogoče enakovredno izvesti preko spleta, so izpiti. Dodatne možnosti za goljufanje, ki jih odpirajo spletni izpiti, študentom niso v spodbudo pri resnem učenju, obenem pa znižujejo našo zmožnost za zanašanje zgolj na svoje znanje.

Namreč kljub poznavanju odgovora na neko izpitno vprašanje se le stežka upremo skušnjavi, da bi svoj odgovor »le za vsak primer« še enkrat »pogooglali« (kar je primerljivo preverjanju z računalom, ali je 15 plus 15 res 30), naša samozavest pa s tem pada.

Ker je študijsko izobraževanje nepopolno, so mnogi ocenjevalci na izpitih primorani znižati svoja pričakovanja in kriterije, takšna usluga pa je lahko medvedja, če nas stane usvojitve pomembnega znanja.

Torej: do kakšne mere je študij na daljavo sploh še študij? Odgovor na to vprašanje je odvisen predvsem od naših ciljev. Če želimo izdelati generacijo delno dovršenih kvazi-profesionalcev, med katerimi bodo nekateri zanesljivi in nekateri ne, je študij na daljavo povsem zadovoljiv.

A če je namen fakultet in akademij, da iz svojih študentov izvlečejo njihove največje potenciale, da jim v naročje predajo vso svojo intelektualno dediščino in jim zaupajo prihodnost slovenskih znanosti, umetnosti, strok in ved, tedaj je študij v živo in v vsej svoji razsežnosti več kot le nujen.

Uberemo lahko torej dve poti. Škoda, da o izbiri naše poti ne moremo odločiti študentje sami.