Naprej na vsebino

Cerkev in njen odnos do otrok duhovnikov

Ena izmed »tabu« tem znotraj Katoliške cerkve so otroci duhovnikov. Verjetno je že vsak izmed nas vsaj slišal o tem, da naj bi nekateri duhovniki imeli otroke. Nekateri, ki se jim med duhovniško službo »zgodi« otrok, zapustijo duhovniški stan in se praviloma tudi poročijo. Nekateri pa svojih otrok ne priznajo in kljub temu nadaljujejo s svojo duhovniško službo.

Preberite tudi:

Cerkev in njeno uresničevanje verske svobode

Zakaj so spolne zlorabe v Cerkvi bolj na udaru kot drugje?

Bo Cerkev spregovorila o zamolčanih otrocih?

Ravno o slednjih je spregovoril Bernard Ardura, predsednik Papeškega odbora za zgodovinske znanosti. Slovenski katoliški tednik Družina (14. februarja 2021) je poročal, da je Ardura izdal dokument, ki ga je januarja objavila mreža Coping International, v katerem je naredil analizo o otrocih duhovnikov.

Za dokument sicer ne moremo reči, da predstavlja uradno stališče Vatikana, vendar, če je avtor nekdo, ki uradno deluje znotraj vatikanskih uradov, lahko rečemo, da gre vsaj za začetek konca molčanja Cerkve o duhovniških otrocih, ki so zaradi višjih interesov – duhovniške službe njihovih očetov in ugleda Cerkve, prikrajšani za toplino družine, kamor vsekakor spada tudi očetovstvo.

Uradno stališče Vatikana glede duhovnikov, ki imajo otroke je, da se močno priporoča, da takšen duhovnik zaprosi za razrešitev od duhovniškega stanu.
Uradno stališče Vatikana glede duhovnikov, ki imajo otroke je, da se močno priporoča, da takšen duhovnik zaprosi za razrešitev od duhovniškega stanu.
Vir slike: Pixabay

Otroci duhovnikov so »izbrisani« del Cerkve

Rdeča nit dokumenta je tišina Cerkve, ki je otroke oropala očetovstva, saj so otroci duhovnikov praktično »izbrisani« del Cerkve. Cerkev doslej otrok uradno ni nikoli priznala, tako da zanjo praktično ne obstajajo. Ardura pa je to prikrivanje označil za zmoto Cerkve.

Ardura tudi pravi, da poznamo tudi pozitivne izjeme, saj so nekatere škofije in verske ustanove poskrbele, da so bili otroci duhovnikov vsaj materialno preskrbljeni. Obenem pa pravi, da materialna pomoč sama po sebi ne more ublažiti ali celo odpraviti trpljenja, ki so ga deležni otroci zaradi zanikanja njihovega obstoja s strani Cerkve.

Kot zanimivost in predvsem kot pozitivno prakso lahko omenimo, da so francoski škofje tega vprašanja lotili pogumno in predvsem odprto. Njihova odprtost je pripeljala do tega, da so junija leta 2019 organizirali srečanje za otroke duhovnikov. S tem so bili otroci zagotovo prvič deležni javnega priznanja s strani uradne Cerkve.

Otroci duhovnikov trpijo trajne posledice

V imenu otrok duhovnikov se je najbolj izpostavil Vincent Doyle, sin irskega duhovnika. Po njegovi oceni je v tem trenutku na svetu okrog 20.000 otrok duhovnikov. Ko je od matere izvedel, da je sin katoliškega duhovnika, se je odločil, da bo ustanovil svetovno gibanje za podporo otrok duhovnikov.

Doyle opozarja, da imajo otroci duhovnikov trajne posledice. Glavni sta zanikanje in stigmatizacija. Pri zanikanju na lastni koži občutijo, da uradno ne obstajajo, pri stigmatizaciji pa čutijo preziri od ljudi, ki jih zaničujejo zaradi tega, ker okolica ve, da so otroci duhovnikov. Posledica tega je kronična depresija.

Uradno stališče Vatikana glede duhovnikov, ki imajo otroke je, da se močno priporoča, da takšen duhovnik zaprosi za razrešitev od duhovniškega stanu. V tem primeru lahko pride do razrešitve po hitrem postopku. Problem nastane tam, kjer duhovnik hoče še naprej opravljati duhovniško službo, ne glede na to, da navaja, da je za otroka materialno poskrbel.

Tudi v Sloveniji obstajajo otroci duhovnikov

Kakor za svet na splošno, tudi za Slovenijo ne moremo reči, da pri nas duhovniki nimajo otrok. Marsikdo zagotovo pozna kakšnega duhovnika, ki ima otroka in morda tudi njegove(ga) otrok(e)a. Slovenska Cerkev o tej temi še ni nikoli spregovorila, zato bi bilo nekoliko naivno pričakovati, da bi bili naši škofje, vsaj v tej sestavi, sposobni organizirati podobno srečanje, kot so ga organizirali v Franciji.

Zaenkrat je slovenska Cerkev dokaj oddaljena od soočanja s to tematiko. Glede na nastopanja v javnosti, se ustvarja občutek, da v Sloveniji ne zmoremo preskoka iz poučevanja v pričevanje. V prvi vrsti bi bil primer pričevanja spoznanje in priznanje lastnih šibkosti, predvsem na spolnem področju posvečenih služabnikov, nujen korak.

Glavni problem je v zanikanju dejanskega stanja

Kaj je glavni problem pri otrocih duhovnikov? Bistvo je gotovo v zanikanju. Cerkev je v tem pogledu podobna ostalim institucijam, ki v prvi vrsti skrbijo za lasten ugled. Ljudje od Cerkve ne pričakujemo popolnosti, pričakujemo pa iskrenost in resnicoljubnost.

Ko so pred leti začele prihajati na dan informacije o spolnih zlorabah, je ljudi to dejstvo potrlo. Vendar ob tem niso bile problem zlorabe kot take, ampak dolgoletni, oz. kar večstoletni molk Cerkve. Podobno je bilo tudi pri finančnih aferah. Ni v prvi vrsti težava afera kot taka, ampak molk in prikrivanje.

Sprejetje resnice o sebi je temelj človekove osvoboditve

Problem institucije Cerkve je podoben kot osebni problem vsakega človeka. dokler človek zanika pri sebi določene hibe in deviacije, živi v nasprotju s samim seboj, kar doživlja v osebni razklanosti. Končna posledica takšnega stanja je strah. Ko človek v glavi neprestano čuti, da nekaj prikriva ga to pripelje v destruktivno stanje.

Ko pa se človek v nekem trenutku odloči, da svojih slabosti ne bo več prikrival, ampak da jih bo v prvi vrsti najprej priznal samemu sebi, potem je prišel do točke, ko se bo njegovo življenje začelo obračati na bolje. Sprejetje sebe v dobrem in slabem pomeni za človeka največjo osvoboditev.

Cerkev uči (R)resnico, vendar ima sama z njo težave

Prikrivanja, ki smo jih deležni s strani Cerkve so še toliko bolj nerazumljiva, ker je v samem jedru cerkvenega nauka resnica in iskrenost. Nenazadnje je spoved, ki jo Cerkev priporoča na vsakem koraku tista, ki človeka osvobodi, potem ko se postavi pred Božje obličje v vsej svoji realnosti.

Glede na to, da je v jedru oznanila Cerkve (R)resnica, bi najprej pričakovali od nje, da ne bo ničesar prikrivala. Ljudje toliko poznamo sami sebe, da vemo, da dokler smo v mesu in krvi, smo sposobni marsičesa, tudi najbolj temnih dejanj. V kolikor svoje stanje prikrivamo, se temna dejanja samo še bolj koncentrirajo in prej ali slej izbruhnejo iz nas v najhujših oblikah.

Tako so tudi otroci duhovnikov realnost in sad dejstva, da so tudi duhovniki iz mesa in krvi. Težava Cerkve je v tem, da skozi stoletja prikazuje duhovnike kot nekakšna »nadbitja«, ki so izvzete zemeljskim zakonitostim. Starejši ljudje večkrat povedo, da so npr. dolgo mislili, da duhovniki ne hodijo niti na stranišče, ker so jih učili, da so drugačni od navadnih ljudi.

Prikrivanja, ki smo jih deležni s strani Cerkve so še toliko bolj nerazumljiva, ker je v samem jedru cerkvenega nauka resnica in iskrenost.
Prikrivanja, ki smo jih deležni s strani Cerkve so še toliko bolj nerazumljiva, ker je v samem jedru cerkvenega nauka resnica in iskrenost.
Vir slike: Pixabay

Sprostitev celibata je lahko le del rešitve

V čem je rešitev? Mnogi govorijo, da v celibatu. To je morda delna rešitev, ni pa popolna. Za nekoga, ki ima nezadržno spolno slo, za katero čuti, da jo mora za vsako ceno potešiti, še ni nujno, da bo dober mož in družinski oče. Osnovni problem je v sami psihološki in duhovni zrelosti duhovnikov, šele potem v sposobnosti za celibat oz. očetovstvo.

Ker je celibat zapovedan, se s tem Cerkvi, vsaj do sedaj, ni bilo potrebno ukvarjati. Če je duhovnik svojo spolno aktivnost prikrival, mu ni tega nihče očital. Če se je zadeva razvedela, je bila »kazen« v večini primerov duhovnikova premestitev. Če pa se je »zgodil« otrok, je duhovnik izstopil in poskrbel za otroka ali pa je vse življenje otroka prikrival.

Cilj ni biti popoln, ampak pristen

Rešitev je v tem, za kar se Cerkev tudi uradno zavzema, to je v resnici. Če duhovnik ne more živeti celibata, naj to pove. Tako se bo kmalu vedelo, koliko duhovnikov je sploh sposobno živeti celibat. Na podlagi te ugotovitve, lahko potem Cerkev presodi ali bo še vztrajala pri zapovedanem celibatu ali ne.

Pri vsem skupaj pa mora biti v prvi vrsti v ospredju človek. Če ima duhovnik težave s spolnostjo naj to pove in naj se mu pomaga in naj se ga ne obsoja, ali naj se njegovega stanja ne prikriva. Če dobi otroka, naj to pove in naj poskrbi zanj on, predvsem kot njegov oče pri tem naj mu bo v pomoč škofija ali druga institucija, ki stoji za njim.

V prvi vrsti mora biti vsem vodilo resnica. Človek lahko iz izkušenj spozna, da je največji življenjski napor prikrivanje. Cilj človeka ni biti popoln, ampak pristen. Popolni ljudje za svet niso privlačni, ampak privlačijo iskreni. Ko bo Cerkev končno spoznala, da je je osrednje evangeljsko oznanilo (R)resnica, potem lahko upa, da se bo začela oddaljevati z mesta najmanj priljubljenih institucij.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice