Naša materinščina – izza Karpatov v naročje Alp
Kaj nam danes pomeni materinščina? Se nam zdi samoumevna ali smo ponosni, da je del družine uradno priznanih svetovnih jezikov in jo lahko brez omejitev in pritiskov uporabljamo na vseh področjih življenja in povsod po svetu? Ker zmeraj ni bilo tako in nekateri narodi se še danes bojujejo za priznanje svojega jezika, ki se potika po obrobjih, se skriva in se mora včasih potuhniti, da preživi. Tako kot naša slovenščina.
Preberite tudi:
Ali je v Sloveniji slovenščina še uradni jezik?
Se zavedamo, da bi se na dolgi poti skozi zgodovino čisto lahko izgubila, ostala pozabljena, sploh ker smo bili tako majhen narod brez države, pa se je skozi šivankino uho zgodovine vedno znova pojavila, vedno znova je vzniknila, po vsakem pogromu, po vsaki želji, da jo izkoreninijo, je spet pognala. Pa je veliko njenih sopotnic za vedno izginilo, kot se še danes dogaja po vsej obli, da jeziki izumirajo.
Vir slike: Wikipedija
Ko slovenščine nič več ni moglo ustaviti
Kje je naša materinščina dobila tak naboj, da se je ne samo pretolkla skozi, ampak se je dokazovala na vseh področjih, vedno znova zasijala in vse, ki so jo zaničevali, vedno znova postavila v kot zgodovine? Kako so se že v 10. stoletju lahko pojavili Brižinski spomeniki – v dokazano slovenskem jeziku – prava umetnina, zaklad evropske ustvarjalnosti, najstarejši zapis v slovanskem jeziku v latinici, ko so drugi narodi lahko le sanjali, da bi iz njihovega jezika lahko nastalo kaj vsaj podobnega?
Kako je lahko prepričala, takrat zaničevan, manjvreden jezik kmetavzov, Primoža Trubarja, izobraženca, da je nekega dne vzel v roke pero in začel v njej pisati tako obsežna in velika dela, kot so Katekizem, Abecednik, in jih dal natisniti? Iz nič smo dobili knjižni jezik. In kmalu nato prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča Zimske urice oziroma Arctice Horulae, ker je bila zapisana v latinščini in je veljala za normo dve stoletji. Njegov učenec Jurij Dalmatin je v slovenščino prevedel celotno Sveto pismo. Zdaj ni bilo več poti nazaj – slovenščina je imela temelj in nič več je ni moglo ustaviti.
In Praslovan je preplaval tisto široko reko …
Od kod se je vzela ta naša slovenščina? Kot dokazuje jezikoslovje, je do današnjega dne prehodila dolgo pot in na tej poti se je brusila, oblikovala in bogatila. Malo zgodovine: smo potomci Slovanov, ljudstva indoevropskega izvora, njihova pradomovina pa je bila v Zakarpatju. Govorili so praslovanščino, ki je nastala iz praindoevropščine.
Indoevropski jeziki so največja skupina jezikov in so se na podlagi izgovarjave za število sto (indoevropsko k’mtom) razdelili na kentumske in satemske – takoj nam je lahko jasno, da spadamo med slednje (satem – sto), v tej naši satemski skupini pa so še drugi vzhodni jeziki – poleg slovanskih še armenski, indoiranski in baltski. Da se ne zamerimo zahodnim jezikom, naštejmo še kentumske jezike (kentum – hundert, hundred): germanski, romanski, keltski, grški jezik.
Slovani so se z zgodovinskimi pohodi po Evropi v 5. stoletju na tej poti drobili in razdeljevali, hkrati s tem pa tudi njihov jezik praslovanščina. Praslovanščina je razpadala na vzhodno, zahodno in južno vejo, te pa so se drobile še naprej v posamezne jezike, ki so počasi začeli dobivati svojo obliko v 9. stoletju.
Zapisi v praslovanščini niso ohranjeni, ampak jezikoslovci so ga lahko rekonstruirali. Najstarejši zapis v slovanskem jeziku je bil Supraseljski kodeks ali Petkov zbornik s konca 10. stoletja, zapisan v stari cerkveni slovanščini, ki sta jo oblikovala misijonarja, brata Ciril in Metod, v 9. stoletju na podlagi slovanskega govora v makedonskem Solunu.
Del dragocenega Supraseljskega zbornika danes hrani NUK v Ljubljani. Za praslovanščino so bili značilni široki glasovi, dvoglasniki, ki so se pri spreminjanju počasi ožili in združevali, odprti zlogi, mehki soglasniki. Ampak nekatere ostaline praslovanščine odkrivamo v jeziku še danes – tako so na primer v rezijanščini, narečju, za katerega se do prejšnjega stoletja ni vedelo, da spada v slovenščino, našli arhaičen jat, dolgi glas, za katerega so menili, da je že izumrl.
Vir slike: Wikipedija
Dolga pot od praslovanščine do moderne slovenščine
Naša materinščina se je iz praslovanščine razvijala in dobivala današnje značilnosti dolga stoletja. Po vseh jezikovnih parametrih je razvrščena med južnoslovanske jezike, v njihovo zahodno vejo, kjer nam delajo družbo še srbščina, hrvaščina, črnogorščina in bosanščina.
Ampak kako so lahko že pred tisoč leti, na primer že v Brižinskih spomenikih, določili, da je to prav slovenščina, da ni kak drug slovanski jezik, ker so zametki slovenščine nevednemu tako neprepoznavni, da sploh ne more vedeti, da gre res za našo materinščino?
Tu ni nič prepuščeno ugibanju, metodologija tega določanja je povsem eksaktna, natančna, znanstvena – s prepoznavanjem značilnosti jezika, njihovim zgodovinskim razvojem se ukvarja primerjalno jezikoslovje. To je veda, ki z matematično natančnim presejanjem in primerjanjem določa in izloča značilnosti posameznega jezika v primerjavi z drugimi skozi časovna obdobja. In slovenščina je že zgodaj pokazala spremembe, drobne posebnosti, zanimive značilnosti, ki so samo naše.
Skupaj na tej naši poti so bili drugi južnoslovanski jeziki iz naše zahodne skupine, s katerimi imamo veliko skupnega, a smo drugačni in razvoj našega jezika je šel svojo pot – ena od značilnosti je premik naglasa s prvega zloga: na primer pri ostalih obala na prvem zlogu proti našemu obala na drugem zlogu.
Vir slike: Wikipedija
Kaj nam res danes pomeni materinščina?
Vem, še enkrat sem ponovila prvi stavek. In vem, da zna biti slovenščina nekaterim včasih zoprna, ker je tako arhaična in posebna. Ampak v tej njeni posebnosti je tudi posebno bogastvo, ki nam ga nosi iz davnine. Nekatere besede so se tako prevrtele in oblikovale, da imajo nedojemljiv zven in so prav posebej samo naše. Neprevedljive. Kot je beseda klen. Ki pove vse o naši materinščini in o nas.
O tem, da se tudi zdaj ne bo ustavljala in bo šla naprej skozi naslednje rodove. Skupaj z nami. Vse svoje nosim s seboj, pravi latinski pregovor, zato ne razmišljajmo le o tem, da zanamcem zapustimo snovno, materialno dediščino, ampak predvsem nesnovno, duhovno, ki vedno živi v nas in v katero nedvomno spada naša materinščina.
Powered by Contextual Related Posts
