Ali sploh vemo, kaj je filozofija?

Marsikdo si pojma »filozofija« ne zna razlagati ali si ga razlaga napačno. Tudi splošna in osnovna znanja s področja filozofije so pri nas nekaj redkega. Pa vi, veste, kaj je filozofija in s čim se ukvarja?

Beseda »filozofija« izhaja iz stare grščine in pomeni »ljubezen do modrosti«. Kljub temu da pojem velikokrat slišimo, pa so naše predstave o tem, kaj v resnici pomeni, precej nedefinirane. O filozofski vedi kroži mnogo stereotipov in napačnih predpostavk, mnogi pa jo zmotno enačijo z retoriko, religijo, spiritualnostjo in drugimi področji.

Preberite tudi:

Sem lahko tudi v času omejitev popolnoma svoboden?

Joga – sedem neverjetnih koristi, ki jih je potrdila znanost

Stereotip: filozofija je le to, kar filozofija ni; je odsotnost praktičnosti

Ko dandanes uporabljamo besedo »filozofija«, z njo po navadi ne merimo na eno najstarejših ved in verjetno tudi najširšo vedo, ki je eden izmed temeljev vseh drugih obstoječih znanosti, temveč to besedo dojemamo kot sopomenko za »mnenje« ali nekogaršnji način dostopanja do nečesa drugega. Mnogi besedo »filozofiranje« apriorno dojemajo kot nekaj slabšalnega, »filozofija« pa se v mislih mnogih nanaša le na tisto, za kar se verjame, da filozofiji manjka (praksa). Se pravi: nepoznavalci si filozofijo pogosto razlagajo zgolj kot odsotnost oziroma pomanjkanje praktičnosti. Takšno mišljenje o filozofiji je posledica pomanjkanja osnovnega znanja o tem, kaj filozofija pravzaprav sploh počne. Žal je podoba filozofske vede mnogim obskurna zato, ker niti v najmanjši meri ni del osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, niti se z njo (zavestno) ne srečujemo v prostem času. In vendar je nenehno blizu – zakaj?

Kaj počne filozofija?

Filozofija nam je nenehno blizu, ker zadeva naše mišljenje. A vsako mišljenje seveda še ni filozofija; filozofija je mišljenje posebne vrste. Ne gre za preprost in razpršen tok zavesti, v obliki katerega se naše misli pojavljajo običajno, temveč za razmišljanje z uporabo logike in s pozornostjo na morebitne logične zmote. Ne gre za razmišljanje o partikularnih vsakdanjih pojavih, temveč o temeljnih in širokih vprašanjih, od katerih so odvisna vsa druga vprašanja naših življenj in ki zahtevajo takšne odgovore in spoznanja, ki lahko radikalno spremenijo naše dojemanje popolnoma vsega.

Znanost? Umetnost? Religija? Miselni »šport«?

Filozofija velja za mater vseh znanosti; v stari Grčiji so bile naravoslovne vede (tj. matematika, medicina, fizika, astronomija) nujno in neposredno povezane s filozofijo. Nekoliko manj očitno oz. priznano je, da obstaja ta posebna povezava med naravoslovjem in filozofijo še danes. Filozofija je veda pojmov, in predno lahko znanstveno preučujemo lastnosti in delovanje konceptov, kot so npr. čas, fizičnost, vpliv, odnos …, je take zagonetne pojme treba razumeti, razložiti in sploh ustvariti. Fizika ne ustvarja pojmov; to je predvsem delo filozofije. Filozofija, ki ji tako radi očitamo, da ne proizvaja novega znanja, v resnici ustvarja koncepte in vprašanja, ki so nujna za znanost. Seveda pa je filozofija dolžna naravoslovni znanosti ravno toliko kot znanost filozofiji, saj (se) gradi tako z empiričnimi kakor neempiričnimi elementi.

Zaradi kreativnosti filozofske panoge nekateri menijo, da je filozofija tudi umetnost; filozof Gilles Deleuze jo je imenoval za »umetnost« ustvarjanja pojmov in pri tem zavrnil misel, da je filozofija le premišljevanje in komunikacija o že obstoječem.

Platon je filozofijo dojemal kot dejavnost, ki na naš um deluje na podoben način kot na naše telo vpliva ukvarjanje s športom; kdor se redno ukvarja s filozofijo in »trenira« svojo misel, z leti filozofske vaje v svojo misel vnese logične spretnosti in doseže modrost (ki ni ista stvar kot znanje.) Zato si je zamišljal, da mora biti filozofija nujen del izobraževanja ljudstva.

Filozofijo nekateri zamenjujejo z religijo, saj se filozofija ukvarja tudi s temami, kot so moralnost, bog, obstoj onkraj materialnega – a teh tem se loteva na popolnoma drugačen način kot religija. Medtem ko religija odgovarja, filozofija sprašuje; religija uči o bogu, filozofija se sprašuje o tem, kaj natanko naj bi bog sploh bil in ali je njegov obstoj ali neobstoj mogoče dokazati. Ker filozofija ne daje konkretnih odgovorov na takšna vprašanja in posameznika ne zavezuje v takšno ali drugačno mišljenje ali ravnanje, je v svojem bistvu drugačna od religije. Je tudi veliko širša; filozofska veda obsega najrazličnejše teze, ki si med seboj močno nasprotujejo. Religija, na drugi strani, ne pušča toliko prostora za radikalno različna stališča. Spet bi se lahko reklo, da je v religiji nekaj filozofije in da je filozofija povezana z religijo, a da si vsekakor nista enaki.

Filozofija in njene veje

Ker je veda tako široka, jo delimo na mnogo panog; ontologija, na primer, je filozofija obstoja; sprašuje se torej, kaj obstaja in kaj ne, ali obstaja le snov (telo) ali tudi duhovno (npr. duša), kaj sploh pomeni, da nekaj obstaja, in še nenavadneje: kaj pomeni, da nekaj ne obstaja? In: ali je za neko reč možno le, ali da obstaja ali da ne obstaja? Grški filozof Platon je menil, da onkraj našega (materialnega) sveta obstaja prvotnejša in ne-fizična sfera idej oz. konceptov; posamezni objekti ali bitja iz materialnega sveta smo to, kar smo, ker smo posnetki idealnih oblik, te pa so bistvo materialnih posameznikov (na primer: vse posamezne pse smatramo za pse, ker imajo lastnosti – so posnetki – ideje Psa.)

Epistemologija je veda o tem, kar vemo. Sprašuje torej o tem, kako človek lahko ve, da nekaj ve, in kako ve, da nečesa ne ve, kaj sploh je resnica in koliko različnih resnic lahko obstaja. Eden najbolj znanih filozofov René Descartes je na neki točki spoznal, da bi se teoretično lahko motil o popolnoma vsem, kar je kadar koli mislil, in da ne more biti gotov o ničemer, razen o tem, da obstaja njegova misel (od tod tudi znani rek: Mislim, torej sem).

Politična filozofija ne sprašuje o tem, koga voliti na nekih določenih volitvah, temveč zastavlja temeljna politična vprašanja, kot so: kaj sploh je pravičnost? Ali obstajajo prirojene pravice ali je pojem »pravica« le konstrukt modernega človeka? Kaj je sploh namen političnih skupnosti in zakonov? Jean-Jacques Rousseau je pisal o nujnosti nastanka politične skupnosti zaradi človekove odvisnosti od drugih ljudi in njegove ogroženosti; s pojmom »družbena pogodba« pojmuje pojav odrekanja človekove naravne pravice do svobode v zameno za zakone in stabilnost, ki jo zakoni prinašajo.

Moralna filozofija raziskuje naravo etike; pri tem običajno ne določa, katera partikularna vedenja so moralna in katera ne, temveč sprašuje, ali morala v naravi sploh obstaja. Če ne obstaja, zakaj je človek ta pojem sploh uvedel in zakaj imajo različne kulture različna moralna stališča? In četudi morala obstaja, zakaj in do kakšne mere je v človekovem interesu, da se vede »moralno«? Immanuel Kant je trdil, da bi človek moral delovati na tak način, za kakršnega si zamišlja, da bi tako naj delovali vsi ljudje, če naj bi človeštvo sploh preživelo, utilitaristični filozof Jeremy Bentham je menil, da je najboljša moralna odločitev vselej tista, ki prinese največ sreče za največ ljudi (ali najmanj skupne nesreče), Friedrich Nietzsche pa, da tradicionalne in zastarele moralne vrednote človeka lahko ovirajo pri njegovi evoluciji in da je brezglavo vztrajanje pri tradicionalnih moralnih vrednotah kontraproduktivno.

Estetika se ukvarja s pojmom lepega. Vprašanja, ki si jih zastavlja, so: je lepota prisotna v naravi ali je to človeški doživljaj? Kaj je lepo in kaj je umetnost? Nepogrešljiv filozofski nauk o mišljenju je tudi logika, znanost o pravilnem sklepanju in o pogostih logičnih zmotah. Logika je kasneje postala tudi temeljni del matematike in računalništva.

Druge precej pomembne veje filozofije so filozofija zgodovine, filozofija jezika, filozofska antropologija, filozofija znanosti, filozofija uma in druge.

Filozofija je družbeno koristna 

Kaj je smisel zastavljanja vprašanj brez odgovorov in sprejemanja negotovosti? Filozofija ne krepi le naše odprtosti za različne poglede, temveč nas spodbuja k razumevanju logičnih miselnih poti, ki vodijo k nam tujim življenjskim pogledom. Njen smisel je razumeti, zakaj nekateri mislijo tako in zakaj nekateri drugače, in ne iskanje kompromisa. Njen efekt je sprejemanje nesoglasja, negotovosti, dvojnosti in konfliktnosti, je sprejemanje mnogih nasprotujočih si možnosti. V svetu iskanja sporazumov, trdnosti in enosti je filozofija tujka, ker temelji na konfliktnosti, in ne na enotnosti, in ker razkriva, da so nesoglasja v resnici nekaj dobrega in hkrati nujnega za intelektualni razvoj posameznikov človeške vrste.