Naprej na vsebino

Andrej Magajna: Boj za vpliv na medije je permanentna, bolj ali manj prikrita vojna v Sloveniji

Pogovarjali smo se z Andrejem Magajno, ki se je v  času pred letom 1990 ukvarjal s sindikalno dejavnostjo. Bil je aktiven na področju reforme volilne zakonodaje in kot zagovornik odprtih kadrovskih list je svoje razmišljanje objavil v številnih člankih in prispevkih.

Bil je tudi soustanovitelj SDZS, član predsedstva Demosa in poslanec prve večstrankarske skupščine. Leta 2007 je ustanovil stranko Krščanski socialisti Slovenije, ki se je spomladi leta 2018 preimenovala v Novi socialdemokrati.

Ob različnih prireditvah,  ki  so se nanašale na trideseto obletnico osamosvojitve, smo zaznali tudi vaše ime. Na znameniti sliki Toneta Stojka iz pisarne Demosa ste v družbi Jožeta Pučnika, Dimitrija Rupla, Ivana Omana, Marjana Podobnika in drugih. Na fotografiji ste videti še precej mladi, ali vas po toliko letih politika še zanima?

Politični angažma ne sme biti omejen z leti. V sistemu, ki se imenuje demokratični, bi se  morali ljudje v vseh obdobjih svoje volilne pravice, če že ne v njej aktivno udejstvovati, pa vsaj zanimati za upravljanje našega skupnega. Še vedno smo navajeni, da namesto nas to opravlja neka avtoriteta.

Že prevod sestavljene besede demokracija pomeni: oblast ljudstva. Ta se po  naši ustavi izvaja neposredno ali prek naših predstavnikov. Ravno te pa moramo stalno nadzorovati, da res odločajo v javnem interesu, in kot davkoplačevalci vedeti, kako se upravlja z našim denarjem.

In še ko govorimo o letih. Že iz gerontologije je znano – če malce poenostavim – da z leti sicer bistrost in vitalnost slabita; modrost, povezana z izkušnjami, pa kvečjemu narašča. Tudi v tem je dobro, da smo  »pluralni«, da povezujemo oba ta nivoja.

Kakšno vlogo ste pravzaprav imeli v tistih prelomnih časih in s čim se ukvarjate danes?

V predsedstvo Demosa smo bili vključeni po dva delegata iz vsake stranke oz. zveze, kot smo se takrat imenovali. Bil sem podpredsednik tako imenovane Tomšičeve Socialdemokratske zveze.

Bil sem tudi vodja poslanske skupine te stranke po prvih demokratičnih volitvah. V delovnih telesih takratne večstrankarske skupščine sem se največ angažiral na področju socialne politike in politike zaposlovanja.

V zvezi z volitvami bi omenil še funkcijo, ki sem jo opravljal pred tem. V koordinaciji za pripravo volilnega zakona, ki so jo sestavljale tedanje družbenopolitične organizacije in novonastale zveze, sem vodil komisijo za kandidacijski postopek.

Od pomembnejših nalog bi omenil še članstvo v takratni Komisiji za ustavna vprašanja.

Povezujejo vas tudi z avtorstvom »blagovne znamke« takratne demokratične opozicije.

Res je. Na predsedstvu sem predlagal kratico DEMOS in moj predlog je padel na plodna tla. Ideja je pravzaprav nastala pri mojem očetu doma. Zamisel za logotip pa je narisal Matjaž Šinkovec, a žal v prvotni obliki ni bil sprejet. Ležeča črka D je v svojem loku vključevala mavrično barvo različnih strankarskih programov. In to je bil  pomemben simbol, ki je morda aktualen še danes. Poudarjal je to drugo vrednoto: pluralizem. 

Andrej Magajna je bil na volitvah v DZ RS leta 2008 izvoljen na listi SD. Konec oktobra 2010 je izstopil iz poslanske skupine.
Andrej Magajna je bil na volitvah v DZ RS leta 2008 izvoljen na listi SD. Konec oktobra 2010 je izstopil iz poslanske skupine.
Vir slike: Osebni arhiv Andreja Magajne.

Lahko poveste še kaj več o tem in ali ni pluralizem že uveljavljen v polni meri?

Politični pluralizem še vedno ni sprejet kot neko normalno stanje. Še vedno gre za prevlado ene ideologije nad drugo, in ne za neko stanje, da na trgu idej tekmujemo z različnimi programi. V nekem obdobju se izkaže, da je bolj primeren eden, v drugem nekdo drug. Razumeti bi morali, da tako kot imamo desno in levo roko, moramo imeti tudi več odgovorov na izzive časa.

V nekem obdobju je aktualen eden, v drugem drug in ni nekega uspešnega modela za vse čase. Na primer, če družba zanemarja ekološke probleme, je povsem razumljivo, da so zelena gibanja in stranke bolj glasne in da bi morale imeti tudi večji vpliv. Pa še obraten primer: skandinavske države so leta nazaj povečale skrb za socialne skupine na obrobju. To se sicer lepo sliši, a izkazalo se je, da sistem pomoči in visoke podpore slabo vplivajo na motivacijo ljudi za iskanje dela. Tako je tudi pri njih prišlo do korekcij, ki so se pokazale na volitvah.

Pri nas pa še vedno operiramo s klišeji: levi radikalci desnico kar razglašajo za nekaj konservativnega, tradicionalističnega in s tem a priori nazadnjaškega, v podjetniški pobudi že vidijo sindrome kapitalističnega izkoriščanja itd.

S takimi plašnicami nas na primer straši Levica in tudi SD pod vodstvom Tanje Fajon. Obratno pa desni radikalci zastrižejo z ušesi že ob predponi »social«, prikaže se jim kolektivizem in strašijo z nesvobodno družbo. A če pogledamo sodobno krščansko demokracijo v Nemčiji in njihovo socialdemokratsko stranko, ki sta obe šli skozi neko evolucijo, opazimo, da so med njima razlike pravzaprav majhne, bolj v odtenkih. Pri nas pa, pred-moderno, še vedno ohranjamo stare blokovske delitve in gradimo vedno večje okope. 

Seveda pa je res, da je ponudba sodobnih programov premajhna in je ob taki ideološki okorelosti vodilnih strank res težko graditi na povezovanju subjektov na konkretnih razvojnih programih. Koalicije, tudi v parlamentu, bi morale biti dinamične in odprte, ne pa zacementirane, kot so sedaj. Pa tudi če te modernejše alternative že sedaj obstajajo, ne pridejo do izraza oziroma je medijski prostor, prek katerega bi se uveljavile, za njih zaprt. Dolgoročno nas to vodi v stagnacijo.

In, ko smo že pri tem, kaj pravzaprav počnete danes? Kaj vas še veže na takratni angažma?

Zelo zanimivo vprašanje oz. odgovor: pravzaprav kar vse že prej našteto. Še vedno sem angažiran v delovni skupini za spremembo volilne zakonodaje. Kot sem omenil, sem se s tem področjem ukvarjal že pred tranzicijo leta 1990. Še v prejšnjem sistemu sem pisal o demokratizaciji volitev. O strankah in o političnem pluralizmu na sploh se takrat ni smelo govoriti. Smo se pa začeli posamezniki javno zavzemati za tako imenovane odprte liste.

Morda se bo kdo spomnil tudi akcije 25 poslancev, ki je že prej zastopala idejo več kandidatov za posamezno funkcijo, a je bila žal v kali tudi zatrta. Sem pristaš kombiniranega volilnega sistema po zgledu Nemčije. A to je posebna tema, ki bi zahtevala več prostora … Je pa zelo pomembna, saj je povezana z zgornjim razmislekom o sodobnem konceptu pluralizma, dinamičnem povezovanju ob projektih, ki pa ga obstoječi sistem ne omogoča.

In kaj še od »takrat« delam tudi danes. Kot soustanovitelj Tomšičeve SDZS/ SDSS lahko rečem, da sem še vedno socialdemokrat. Vodim stranko z imenom Novi socialdemokrati, ki bo v kratkem praznovala svojo tretjo obletnico. Prav za to obletnico pripravljamo prenovo programa in se pri tem sedaj precej angažiram.

Socialdemokratska stranka Slovenije se je po prihodu Janeza Janše na njeno čelo preimenovala v SDS in se premaknila bolj na desno in tudi vključila v evropsko zvezo ljudskih strank. Kako ste kot soustanovitelj to doživljali?

Jože Pučnik je s SDSS-om leta 1992 komaj prestopil parlamentarni prag. Janša pa je stranko dvignil in v vseh teh letih pripeljal celo do statusa največje in najbolj organizirane stranke. Za to si zasluži vse priznanje. Tudi kot premier je pokazal vse svoje organizacijske sposobnosti, in to velja še danes.

»Priznanje« pa so mu dali tudi tako imenovani prenovitelji, nasledniki komunistične partije, ki jim je leta 2003 podaril ime. Vse vzhodnoevropske  vodilne partije so se namreč  kasneje preimenovale in si nadele socialdemokratski plašč, čeprav so jih še »dan pred tem« zmerjali z revizionisti. A to ni isto kot socialdemokracija v zahodni Evropi!  

Že dolgo nazaj so se teoretiki kot npr. Eduardo Bernstein in Benedetto Croce oddaljili od Leninovega revolucionarnega koncepta diktature proletariata, ki se je v realsocialističnih državah uveljavil kot enopartijski, nedemokratični totalitarni sistem. Zato še danes ne razumem, da jih je evropska skupnost tako brez zadržkov sprejela v zvezo socialističnih in socialdemokratskih strank. Razumem pa Janeza Janšo, da ni želel biti v njihovi družbi.

Vseeno pa mi je žal, da je bil s premikom stranke končan tudi poizkus ustvarjanja neke nove socialne, nekomunistične levice, ki ni vezana na marksistično izročilo. Ko je prišlo po tranziciji še do razbitja zelenih po ideoloških barvah in prevzema upokojenske stranke, o mavričnem Demosu ne moremo več govoriti. Poistovetil se je z desno opcijo.

Z umikom Franceta Tomšiča, izstopom tretjega soustanovitelja stranke Gorazda Drevenška in mojo izključitvijo se je projekt nekomunistične socialdemokracije po evropskem vzoru pravzaprav končal. Nova socialdemokracija, ki jo želimo obuditi, pa ne dobi medijske podpore, saj so dominantni mediji še vedno večinoma pod kontrolo tranzicijske levice, ki pa želi ohraniti monopol nad levo volilno bazo, drugi, bolj desno usmerjeni mediji, pa nam, razumljivo, tudi ne bodo delali reklame.

Preden spregovorimo še kaj več o novi socialdemokraciji, pa se za trenutek vrnimo na vašo izključitev iz SDSS. V vaših prispevkih smo zasledili, da je bil pri tem glavni protagonist levi Tit Turnšek, kar se sliši paradoksalno.

Sliši se morda res paradoksalno, a je povsem razumljivo. V vseh Demosovih strankah so bili tudi infiltrirani ljudje, ki so sejali neenotnost. Vsi se spomnimo razdora pri zelenih. Obe ti stranki omenjam, ker sta najbolj ogrožali volilno bazo prenoviteljev. Tit Turnšek, kasnejši šef borčevske organizacije, se je takrat kazal kot najhujši antikomunist. Nihče si ni upal tako glasno bentiti čez prejšnji sistem in bivše voditelje. »Dovolj imamo boljševizma, prenovitelji so kameleoni«, je bil njegov značilni govorniški repertoar. Eliminirati je bilo treba stranko, ki bi posegala v njihovo volilno bazo.

Napadi so se začeli po velikem intervjuju, ki sem ga imel za časopis Dnevnik in v katerem sem že v naslovu povedal, da smo Tomšičevi socialdemokrati evropska demokratična levica. Takrat je v stranki zoper mene pridobil tudi precej desnih radikalov. Cilj usmerjevalcev je bil narediti SDZS čim bolj »desno«, kar pa je veljalo za celotni Demos. Če bi se Demosu že takrat uspelo profilirati kot mavrična koalicija novih demokratičnih strank – od leve do desne – bi dobil znatno več glasov.

Bom na kratko parafraziral bivšega šefa Partije in velikega stratega tranzicijske levice, ki je to še danes: »Vi tam kar mirno lovite v bajerjih, kjer so belice, naše revirje z rdečeokami in rdečeperkami pa pustite na miru.« Boj za volilno bazo se nadaljuje še danes: kdo bo nagovarjal upokojence, kdo zelene, kdo delavstvo itd.

Prof. Božidar Magajna, Andrejev oče, mu je bil vedno tudi velik vzornik in prijatelj. Med vojno je bil zaposlen kot diplomirani inženir elektrotehnike na Radijski redakciji v Ljubljani. Ilegalno je pomagal odporniškemu gibanju, med drugim s pretihotapljeno elektroniko pri vzpostavitvi radia Kričač.
Prof. Božidar Magajna, Andrejev oče, mu je bil vedno tudi velik vzornik in prijatelj. Med vojno je bil zaposlen kot diplomirani inženir elektrotehnike na Radijski redakciji v Ljubljani. Ilegalno je pomagal odporniškemu gibanju, med drugim s pretihotapljeno elektroniko pri vzpostavitvi radia Kričač.
Vir slike: Osebni arhiv Andreja Magajne.

Vas pa vseeno bolj kot socialdemokrata poznamo kot krščanskega socialista, ki se je leta 2008 priključil SD-ju na volitvah v Državni zbor RS.  Kaj je sploh vaš osebni profil?

Če bi se že moral označiti, bi se z pojmom »krekovec«. To je bil v bistvu tudi moj oče, profesor Božidar Magajna. Njega omenjam, ker je bil v bistvu tudi moj vzornik. Od njega sem tudi veliko izvedel o dr. Janezu Evangelistu Kreku, Gosarju in drugih krščansko-socialno naravnanih mislecih.

Oče je bil med vojno zaposlen kot diplomirani inženir elektrotehnike na Radiu v Ljubljani, ki so ga okupirali Italijani. Ilegalno pa je pomagal odporniškemu gibanju, med drugim  s  pretihotapljeno elektroniko pri vzpostavitvi radia Kričač. Med eno od racij bi ga skoraj ujeli in bi skoraj gotovo pristal med talci. Po vojni so mu ponujali službo na radiu, pravzaprav vodilno mesto, pod pogojem, da bi se včlanil v Partijo in sodeloval z Udbo. Od tam je dobesedno »zbežal« in šel službovat v kranjsko Iskro za pol manjšo plačo. Pravzaprav nihče v naši rodbini ni bil nikoli v Partiji.

Od tod tudi moj odnos do tako imenovanega NOB. Upor proti okupatorju je smatral za legitimno dejanje, zato se ni pridružil domobrancem, čeprav so ga nekateri kolegi k temu spodbujali. Odklanjal je orožje in menil, da se da po Gandijevem vzoru boriti tudi brez streljanja. Povedal pa mi je tudi marsikaj o komunizmu in je bil že pred vojno kar dobro obveščen o tem, kako zgleda »socialistični raj« v Stalinovi Sovjetski zvezi.

Zato mi je tudi na nek način zameril, da sem šel leta 2008 kot »zunanji« na listo SD. »Boš videl, čeprav so druga generacija, se niso spremenili. V besedah že, a v metodah?«  me je opozarjal. In jaz sem mu odgovoril: »Ne vem, a nekako verjamem v Pahorja in njegovo resno namero po prenovi.«  In če sem iskren glede svojega izstopa iz poslanske skupine po enem letu v DZ, sem še najmanj to storil zaradi njega. Kvečjemu imam glede Pahorja slabo vest, ker mi je SD omogočila kandidaturo. Pravzaprav sem izstopil zaradi politike SD-jevih ministrov, s katerimi Pahor ni imel največje sreče oz. je imel premalo osebnega vpliva pri sestavi vlade. V stranki je bil kar nekako osamljen in to se je pokazalo tudi kasneje, po svoje se še vedno kaže tudi v odnosu sedanjega vodstva SD-ja do njega.

Kot kandidat SD ste pred leti dosegli v 4. okraju 3. volilne enote skoraj 40 % glasov? Potem pa se vam je zaradi neposlušnosti zgodil brutalen medijski linč. Lahko našim bralcem predstavite to, za vas gotovo boleče dogajanje? Menite, da obračun z vami v odmevni hišni preiskavi ni bil povezan z vašim izstopom in prestopom med neodvisne poslance?

Moram biti korekten do pokojnega Bojana Kontiča, takratnega vodje poslanske skupine SD. Nobenega discipliniranja ni bilo z njegove strani, čeprav sem občasno podaril kakšen glas – ko je šlo za dober predlog – tudi takratni opoziciji.

»Prijateljska opozorila« pa so začela prihajati, ko so iskali glasove za zakon o RTV.

Takrat je kazalo na tesno in vsak glas je bil pomemben. Osnutek zakona je bil slab, a sem ugotovil, da je sama vsebina drugotnega pomena. Z določenimi spremembami v sestavi Programskega sveta zavoda bi omogočili nova imenovanja in menjavo ekipe vodstva RTV SLO, za katero so menili, da je preveč naklonjena Janezu Janši. Boj za vpliv na medije je permanentna, bolj ali manj prikrita vojna v Sloveniji. Pravzaprav v vseh demokracijah, vse od časov splošne volilne pravice.

In še vprašanje o vaši novi stranki: zakaj Novi socialdemokrati ne nastopate več kot krščanski  socialisti?

Novi socialdemokrati smo se pravzaprav spomladi leta 2018 le preregistrirali iz predhodnih krščanskih socialistov. Po svoje je bilo že samo poimenovanje bivše stranke za marsikoga sporno, čeprav bi ob ustrezni interpretaciji to ne smelo biti.  Nekatere moti beseda krščanski, drugim pa negativne asociacije zbuja beseda »socializem«, kar je razumljivo. Če sem hudomušen, bo to kmalu veljalo za ime socialdemokracija, pa upam, da ne po naši krivdi.

Po drugi strani pa je bilo predhodno poimenovanje pomensko preozko. Socialdemokracija je širši koncept, ki poleg humanistične tradicije vključuje tudi krščansko-socialno gibanje.

Že dr. Janez Evangelist Krek je v svoji knjigi, pravzaprav v svojem najobsežnejšem delu z naslovom Socializem, poudaril povsem druge osnove, nasprotovanje materializmu in komunistični ideologiji. Temelj njegovega nauka je bila enciklika papeža Leona XIII., ki je leta 1891 izdal prvo socialno okrožnico (O novih stvareh – Rerum novarum) kot odgovor na tako imenovano delavsko vprašanje, ki se je rodilo v začetkih industrializacije evropskih dežel ter migracijskih tokov.

Za razliko od »ponosnih naslednikov Zveze komunistov« smo mi ponosni na izjemno bogato predvojno socialno gibanje, ki je bilo zamolčano: od Kristanovih in Prepeluhovih socialdemokratov, krščansko-socialnega gibanja, omenjenega  dr. Janeza Evangelista Kreka … pa do teoretskega in praktičnega angažmaja  Andreja Gosarja, Aleša Stanovnika, Franca Jeze in mnogih drugih.

Menim, da bi bilo treba reafirmirati to izredno socialno tradicijo in jo aktualizirati v današnjem času. A to ne bo lahko.

»Če bi se že moral označiti, bi se z pojmom “krekovec”,« pravi Andrej Magajna. Na fotografiji med nagovorom ob stoletnici smrti dr. Janeza Evangelista Kreka ob njegovem grobu.
»Če bi se že moral označiti, bi se z pojmom “krekovec”,« pravi Andrej Magajna. Na fotografiji med nagovorom ob stoletnici smrti dr. Janeza Evangelista Kreka ob njegovem grobu.
Vir slike: Osebni arhiv Andreja Magajne.

Podobne  pozitivne besede  o krščansko-socialni tradiciji slišimo od dr. Staneta Grande. Ste z njim v stiku?   

Nekajkrat smo se že srečali in rad berem njegove tekste oz. poslušam njegova predavanja in intervjuje. Vsekakor smo si idejno zelo blizu, sem pa čutil, da je malce zadržan. Načelno pa mu pravzaprav dam prav glede njegove previdnosti do strankarske politike in politikov.

Za afirmacijo Kreka pa je veliko pri nas naredil dr. Janez Juhant, ki ga tudi osebno izjemno cenim.

No, treba je povedati, da znotraj politične akademije NSi deluje tudi Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka. Lepo, namreč nihče nima monopola nad to pozitivno doktrino. Prav je, da nas je več, ki ohranjamo njegov spomin.

In še za konec g. Magajna, pred mesecem dni je bilo predstavljeno gibanje Povežimo Slovenijo. Kako vi kot vodja levosredinske stranke Novi socialdemokrati gledate na gibanje, ki namerava oblikovati skupno listo za naslednje parlamentarne volitve? Razmišljate o sodelovanju v gibanju?

Z veliki zanimanjem smo spremljati to iniciativo. Pravzaprav je v kontekstu ideje »novega Demosa«, ki sem jo tudi sam že večkrat javno izpostavil. Po svoje je tudi prav, da ne uporabimo tega v zgodovino zapisanega imena, ki je bilo v nekem trenutku enkratno in je neponovljivo. Izraz »povezovanje« ima tudi velik pomen.

Ob tem je treba posebej poudariti še nekaj. Ne gre le za povezavo manjših strank, združenj in raznih civilnih gibanj, ki bi se zaradi volilnega praga težko prebile v parlament. Gre tudi za to, da se je Slovenija po 30-ih letih žal znašla v situaciji, ki bi zahtevala resen premislek in odgovor na stranpoti, v katere smo zašli.

Za razliko od KUL-a, Koalicije ustavnega loka, ki je ustvarjena bolj zato, da ruši sedanjo vlado in operira s splošnimi obtožbami na njen račun, bi morali ustanoviti široko koalicijo »demokratičnega loka«, ki bi se resno lotila določenih nujnih sistemskih reform.

Izpostavil bi tri področja:

  • Uveljavitev mehanizmov za odpravo sistemske korupcije, ki je že takega obsega, da je tudi v letih gospodarske rasti povzročala stagnacijo.
  • Uveljavitev medijskega pluralizma in uravnoteženosti in ustreznih instrumentov, ki bodo to omogočili. Pluralni mediji so temelj in izhodišče demokratičnih procesov.
  • In kot tretje, treba je ugotoviti, zakaj pravosodni sistem ne deluje učinkovito, kar velja tudi za vse nadzorne instance na vseh nivojih. Izredno hude anomalije se ne preiskujejo, ne procesirajo ali zastarajo, kar kaže na to, da   zakonodajna, izvršilna, sodna in sploh nadzorna oblast ne delujejo avtonomno, ampak enotno, povezano. Bančna luknja, korupcija v zdravstvu in še na mnogih drugih področjih niso preiskane in sankcionirane. Afera NLB & Irangate pa je »šolski primer«, pri katerem so zatajile vse nadzorne instance sistema, vključno z mediji.

Brez sistemskih sprememb na teh področjih ne moremo pričakovati napredka in družbenega sožitja, zato moramo za te cilje povezati Slovenijo ne glede na idejne in politične razlike.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice