Naprej na vsebino

Najdaljša je pot, ki te pripelje najbližje k sebi

Ko beseda nanese na alkoholizem, si večina ljudi predstavlja, da mož pije, hodi od gostilne do gostilne, pride domov pijan, pretepa ženo, maltretira otroke, ves denar zapravi za pijačo, pohajkuje s svojimi pivskimi prijatelji od gostilne do gostilne in zanemarja službo. Žena pa skrbi, da družina ne razpade, in podpira kar štiri vogale hiše. Nemalokrat povezujemo alkoholizem tudi z robom družbe, z brezdomci, klošarji, ki jih srečamo s steklenico v roki na klopci v parku ali na ulici.

Vse zgodbe niso takšne. Sem ženska srednjih let, poročena, s končano fakulteto in dobro službo. Na videz nič posebnega, vsak dan sem hodila v službo, bolj ali manj uspešno oddelala osem ur, prišla domov, skuhala kosilo in si med tem časom, ko sem kuhala, postregla s kozarcem vina. To ne bi bilo nič nenavadnega, če bi ostalo pri kozarčku vina, tako pa se je moje pitje stopnjevalo in po enem kozarčku se je prilegel še eden in tako dalje, dokler nista želja in potreba po alkoholu postajali iz dneva v dan večji.

Tako sem počasi, brez posebnih znakov in hudih pretresov, pa vendar zagotovo postajala odvisna od alkohola. Sprva nisem dojela, kaj se dogaja, dokler me na prekomerno pitje ni začel opozarjati mož. Najprej zlepa, nato pa so se začeli prepiri, ki so bili vedno pogostejši, tema pa vedno ista – prekomerno pitje.

Čeprav sem še vedno redno in brez večjih težav opravljala svoje delo, saj sem pila izključno doma v prostem času in za vikende, sem začela opažati, da sem pri delu, ki ga zelo rada opravljam, vedno manj motivirana in zbrana. Postala sem brez prave volje do dela, saj so mi v glavi pogosto še naslednji dan odzvanjale moževe besede, prošnje, ne nazadnje tudi grožnje, da se bo ločil, če si ne poiščem strokovne pomoči.

Po takšnih prepirih sem si skušala pomagati sama z abstinenco in obljubami, ki sem si jih dala sama sebi, da ne bom več pila. Po nekaj dneh pa sem bila ponovno na stari poti in začarani krog se je ponovil.

Mož mi je večkrat predlagal, naj si poiščem strokovno pomoč, saj je bilo očitno, da sama takšnega bremena ne bom zmogla. Počasi sem začela tudi sama razmišljati v tej smeri, vendar nisem zbrala poguma. Sram me je bilo, kaj bodo ljudje rekli, kaj si bodo mislili o meni, če bom šla na zdravljenje, in to v psihiatrično bolnišnico, s katero tudi sodelujem po službeni plati.

Ob vseh teh občutjih sramu in ob vsem razmišljanju nisem niti pomislila, da obstaja v Sloveniji še kakšna druga ustanova, ki mi lahko pomaga, kot psihiatrična bolnišnica Vojnik.

Ko je v moji glavi končno dozorela odločitev, da nekaj pa vendar moram narediti, sem zbrala pogum in se o svoji težavi pogovorila s svojo direktorico, saj sem vedela, da je oseba, ki me ne bo obsojala in mi bo skušala pomagati.

Seveda me je bilo strah, kaj pa če moje težave vendarle ne bo razumela in bom ostala brez službe, ki jo imam tako rada. Na mojo srečo je to gospa z velikim srcem in razumevanjem. Poslušala me je in mi ponudila pomoč. Predlagala mi je, da se umaknem iz okolja, kjer živim, in poiščem pomoč nekje, kjer me ne poznajo in kjer jih jaz ne poznam. Njena prva misel je bila Ormož.

Seveda sem bila v tistem trenutku zmede proti, saj je Ormož tako daleč. Ona pa je že držala v roki telefon in se pozanimala glede možnosti za zdravljenje. To je bil odločilni trenutek, saj tako nisem imela časa, da si premislim ter najdem tisoč izgovorov, zakaj ne bi šla na zdravljenje, saj vendar tako hudih težav pa spet nimam. 

Še isti dan sem o svoji odločitvi glede zdravljenja povedala možu in mami, otrok še nimam, tako mi je bila odgovornost do otrok prihranjena. Naletela sem na veliko mero odobravanja in podpore. Čeprav v tistem trenutku nobeden od nas ni vedel, kaj nas čaka v naslednjih treh mesecih, kolikor poteka redni program za odvajanje od odvisnosti na psihiatrični bolnišnici v Ormožu.

Naslednji dan me je mož odpeljal v Ormož. Na poti do Ormoža sem napisala SMS vsem svojim prijateljem, svojcem in sodelavcem, kateri so mi kaj pomenili, saj sem želela, da izvedo novico o tem, da sem šla na zdravljenje, od mene, in ne za vogalom na hodniku ali od radovedne sosede …

Od tistega trenutka, ko sem prejela nazaj ogromno sporočil z izrečeno podporo in dobrimi mislimi, sem vedela, da sem se odločila prav in da sem na dobri poti, da premagam odvisnost od alkohola.

Na zdravljenju sem ostala tri mesece. Zdravljenje odvisnosti pa se ne zaključi z odpustnico iz bolnišnice, ampak se šele dobro začne, ko se vrneš v domače okolje. Sama sem si pomoč poiskala pri KZA Aljažev hrib, kjer se srečujemo vsak teden, še vedno pa hodim na redne kontrole v Ormož.

Znani rek pravi: »Najdaljša je pot, ki te pripelje najbližje k sebi,« zato začnimo pri sebi in se nehajmo obremenjevati s tem, kaj bodo drugi rekli, kaj si bodo drugi mislili o nas, če si bomo poiskali pomoč. Vsem, ki ste našli sebe in se rešili kakršne koli odvisnosti, globok poklon in vse spoštovanje.

V Celju deluje KZA Aljažev hrib, ki letos praznuje 50 let obstoja in bo v času 40-dnevnega posta z vami delil svoje zgodbe. Če se boste v kakšni zgodbi našli, se lahko obrnete k njim na pomoč (040 533 224, Tone).

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice