Si Marjan Šarec sam »žaga vejo« na kateri sedi?
Predsednik države Borut Pahor je povabil na posvet prvake parlamentarnih strank. Povabilu se je odzvalo sedem od devetih strank. Stranki, ki sta zavrnili predsednikovo vabilo, sta Levica in Lista Marjana Šarca (LMŠ). Glede na to, da predsednik Republike Slovenije simbolno predstavlja vse državljane, lahko zavrnitev njegovega vabila predstavlja nezaupanje celotnemu slovenskemu prebivalstvu.
Sedem od desetih političnih strank se je odzvalo predsednikovemu vabilu
Udeležba oz. neudeležba na srečanju s predsednikom republike veliko pove o sami usmerjenosti določenih političnih strank. Glede nato, da se je srečanja udeležilo sedem prvakov strank, nas lahko po eni strani to navdaja z optimizmom. Lahko bi se namreč zgodilo, da bi povabilo predsednika zavrnile vse stranke, ki sestavljajo t. i. koalicijo KUL.
To, da so se posveta udeležile stranke SDS, NSi, SMC, DeSUS, SD, SAB in SNS, vsekakor sporoča, da so te stranke sposobne vsaj minimalnega dialoga. Ne glede na to, ali bodo v prihodnje še sposobne sesti za isto mizo, je neizpodbitno, da so bile tega sposobne pri predsedniku republike.
Posvet pri predsedniku je tako pokazal, kdo izmed politikov je sposoben vsaj še minimalnega dialoga in kdo ne. V nasprotju s tistimi strankami, ki so se udeležile posveta, sta stranki Levica in LMŠ dokončno pokazali svoj pravi obraz, ki je v popolnem zavračanju kakršnega koli dialoga.
Preberite tudi:
Marjan Šarec in njegova neposrečena avtoritarnost
Vladna koalicija, potrjena v Državnem zboru RS, si zasluži dialog z opozicijo
Glede na radikalno usmerjenost stranke Levica niti ni bilo pričakovati, da bi se udeležila pogovorov pri predsedniku, bi pa vsekakor prej pričakovali, da se bo pogovorov udeležila LMŠ, oz. njen predsednik Marjan Šarec. Stranka in njen predsednik so svojo neudeležbo opravičevali s kazanjem s prstom na druge, vendar to prej spominja na zamero otrok v peskovniku, kot pa na resen politični argument.
Neizpodbitno je, da mora vsaka resna in kredibilna politika nujno vključevati dialog. Če dialoga ni, nikakor ne moremo govoriti o demokraciji. Ker je trenutna vladna koalicija vzpostavljena na podlagi mandata, ki ji ga je podelil Državni zbor RS, lahko s čisto nedvoumnostjo trdimo, da gre za povsem demokratično in legitimno potrjeno vladno koalicijo.
Konstruktivna nezaupnica je legitimen instrument nestrinjanja z vladno politiko
Povsem drugotnega pomena je, če se nekdo ne strinja s politiko trenutne oblasti. To lahko izrazi na kakršenkoli način, z izjemo sovražnega govora ali celo sovražnih dejanj. Povsem legitimno je ne strinjati se z določeno politiko ali z ravnanjem določenega politika, če je nestrinjanje izraženo z instrumenti, ki jih za to predvideva demokracija.
Eden izmed instrumentov je konstruktivna nezaupnica, s katero je pred kratkim koalicija KUL želela zrušiti aktualno vlado. Nezaupnica ni uspela, zato vlada deluje naprej. Kot se je izkazalo pri glasovanju o nezaupnici in potrdilo pri potrditvi novega zdravstvenega ministra, ima vladna koalicija spodobno večino – 50 glasov.
Vir slike: Demokracija.si.
Opozicija se obnaša, kot da ne bi doživela neuspeha z nezaupnico vladi
Zato se zdi toliko bolj nerazumljivo vztrajanje opozicije na trdovratnem nasprotovanju vladi in se pri tem delati, kot da nezaupnice sploh ne bi bilo. Glede na to, da se je vladna podpora v Državnem zboru RS potrdila, bi bilo od opozicije pričakovati, da bodo to podporo sprejeli in nadaljevali svoje delu v okviru obstoječega rezultata.
Povsem normalno bi bilo, da bi opozicija v času do volitev sprejela dejstvo, da ima vlada vso legitimno podporo, in da bi se temu primerno tudi obnašala. V tem času je ravno povabilo predsednika republike pokazalo, da nekateri svoj politični program gradijo na absolutnem zavračanju kakršnegakoli dialoga.
Politika izključevanja kaže na egocentrizem političnih akterjev
Takšna drža potrjuje, da politika izključevanja kaže popolno zaprtost v samega sebe in trdovratno vztrajanje na svojih stališčih. Ta stališča imajo eno samo agendo: nasprotovanje aktualni vladi, oz. njenemu predsedniku Janezu Janši. Ker gre za izrazito egocentristično politiko, se s tem hkrati kaže, da gre ob tem tudi za popolno nesposobnost vživeti se v potrebe in želje državljanov.
V nasprotju z razdiralno politiko si državljani želimo, da bi bili naši politiki sposobni vsaj minimuma dialoga. Razdiralna in izključevalna politika, ki smo ji priča predvsem v zadnjih desetih letih, je mnoge ljudi izčrpala, kar se kaže v popolnoma indiferentnem odnosu do politike.
Vir slike: Pixabay.
Razdiralna politika vodi v propad
Mnogi sploh ne spremljajo več osrednjih informativnih programov v medijih, ker jih poročanje o dnevni politiki preveč izčrpava in jim jemlje življenjsko energijo. Pri tem se politiki in mediji, ki jim pri tem strežejo, ne zavedajo, da takšna drža na dolgi rok ne prinaša rezultatov, ampak vodi v politični propad.
Spomnimo se samo Mira Cerarja, ki je, kot eden v nizu »novih obrazov«, leta 2014 doživel enormni uspeh s svojo stranko, ki je zasedla kar 36 poslanskih sedežev. Cerar, ki je takrat veljal za rešitelja Slovenije, je danes povsem izven političnega dogajanja. Njegova politika, ki je gradila na izključevanju Janeza Janše, se je v nekaj letih sesula kot hišica iz kart.
Izključevalna politika Marjana Šarca
Nekaj podobnega se je zgodilo in se še dogaja z Marjanom Šarcem. Njegov politični program na volitvah 2018 je bil izključno nasprotovanje Janezu Janši. Ker so ljudje imeli že izkušnjo Mira Cerarja, ni doživel takšne podpore, kot pred njim Cerar, ampak je njegova stranka prejela 13 poslanskih mandatov.
Ker so poleg njega gradili svoj politični program na nasprotovanju Janezu Janši tudi ostali veljaki s politične levice, so za dobro leto dni lahko sestavili manjšinsko vlado. Ta je zaradi nesoglasij, ki jih je povzročila predvsem puhlost njihovega političnega programa, razpadla. Na podlagi tega se je oblikovala sedanja vladna koalicija, ki jo vodi Janez Janša.
Zanimivo je, da kljub preteklim izkušnjam, Marjan Šarec in njegovi politični somišljeniki še vedno vztrajajo na politiki izključevanja. To je še bolj nerazumljivo, ker je jasno, da si ljudje želijo političnega dialoga. Iz te želje je povsem logično sklepati, da politika izključevanja v slovenskem političnem prostoru nima nikakršne prihodnosti.
Vir slike: Pixabay.
Patološkost izključevanja
Nekatere stranke, ki tvorijo koalicijo KUL, bodo po naslednjih volitvah prav gotovo ostale zunaj parlamenta. Če so pred zadnjimi volitvami določene stranke na podlagi nasprotovanja nekomu lahko vzpostavile oblast, jim lahko na naslednjih volitvah ta politika v najboljšem primeru prinese minimalen rezultat, ki je še potreben za vstop v parlament.
Vsekakor pa politika izključevanja ne more prinesti neke dolgotrajne politične stabilnosti. Vztrajanja nekaterih na politiki izključevanja si ne moremo razlagati drugače, kot da je vzrok tega izključno egoizem in trma, ki ima že patološke značilnosti. Pri vsakem normalnem človeku namreč jeza in zamera prej ali slej popustita, razen pri tistih, pri katerih čustvena nestabilnost preide v bolezensko stanje.
Volivci lahko nagradijo tiste, ki gradijo politiko z dialogom
Vsekakor, dolgoročno vztrajanje na izključevanju, brez alternative, pomeni politični samomor. To se lahko pokaže že na naslednjih volitvah, ko bodo ljudje, ki so siti dolgoletnih političnih »vojn«, s svojim glasom na demokratičen način pokazali politiki izključevanja izhodna vrata parlamenta.
Na ta način si bo del politične levice, ki si z nepripravljenostjo za kakršenkoli dialog sam žaga vejo, na kateri sedi, tudi »sodbo pisal sam« To pa bo končno odprlo vrata v parlament tistim, ki gradijo svojo politiko na povezovanju in izmenjavanju ter upoštevanju različnih mnenj.
