Skip to content

Prof. dr. Franc Pohleven: Lesnopredelovalna industrija je ključ do uspešne in zelene Slovenije

Prof. dr. Franc Pohleven, lesar in mikolog, je leta 2000 pridobil naziv rednega profesorja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Njegovo osrednje področje raziskav so glive in drugi lesni škodljivci, ob tem pa tudi razvija inovativne postopke in pripravke za zaščito lesa. Dejavno sodeluje s konservatorji na različnih projektih obnove in zaščite kulturnozgodovinskih objektov.

Kot velik promotor rabe lesa in lesnih izdelkov je leta 2005 ustanovil Zvezo lesarjev Slovenije – Svet za les in leta 2009 prvič pripravil razstavo Čar lesa, katere namen je promocija rabe lesa in ozaveščanje potrošnikov o prednostih lesenih izdelkov, ki jih je veliko. Je tudi urednik strokovne revije Les-Wood.

Leta 2009 je prejel Jesenkovo priznanje za življenjsko delo, a kot pravi, njegovo delo še ni končano.

Izdelki iz lesa največ prispevajo k znižanju emisije ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Na rastavah Čar lesa smo že od leta 2005 priča vedno novim inovatimnim izdelkom. Vir slike: Carlesa.si.
Izdelki iz lesa največ prispevajo k znižanju emisije ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Na rastavah Čar lesa smo že od leta 2005 priča vedno novim inovatimnim izdelkom.
Vir slike: Carlesa.si.

Fosilne surovine so razlog za podnebne spremembe

Kot pravi dr. Pohleven, je podnebne spremembe povzročil človek s predelavo fosilnih surovin, ki jih prideluje z veliko energije in zato porablja fosilna goriva, pri tem pa se sproščajo toplogredni plini, ki vplivajo na podnebje. Tako je težka industrija poglavitni krivec za ujme in onesnaževanje okolja.

Med toplogredne pline spada med drugim tudi CO2, ki nastaja pri izgorevanju premoga, nafte, zemeljskega plina, pa tudi pri kurjenju lesa. Na kratko: visok ogljični odtis je posledica težke energetsko potratne industrije, ki za svoje delovanje potrebuje ogromno energentov.

V naših gozdovih pa prav s pomočjo tega toplogrednega plina, torej CO2, sonce ustvarja les (fotosinteza). Torej je drevo in les, ki ga lahko držimo v rokah, dejansko CO2, ki ga je sonce vezalo v lesno maso. In v kolikor ostarelih dreves ne posekamo in v gozdu strohnijo, se CO2 sprosti nazaj v ozračje.

Za to, da drevesa v gozdu ne strohnijo, bi morali v gospodarskih gozdovih izvajati sečnjo in to do mere, ki jo dopušča sonaravno gospodarjenje z gozdom, za kar skrbijo gozdarji z odkazovanjem dreves.

V kolikor pa zdrava drevesa v sečni zrelosti, torej pred začetkom trohnenja, posekamo in hlodovino predelamo v izdelke ali jo uporabimo pri izgradnji objektov, se v teh izdelkih ali stavbah še desetletja v času uporabe izdelka skladišči CO2 ali z drugimi besedami: shranjujejo se toplogredni plini.

Preberite tudi:

Strokovnjaki in politika enotni: les je lahko prihodnost gospodarstva

Lesnopredelovalna industrija v Sevnici je lahko zgled

Proizvodnja izdelkov iz lesa je varčna in čista

Poleg tega je proizvodnja izdelkov iz lesa tudi energetsko varčna, saj poteka z malo vložene energije in zato tudi povzroča malo emisij CO2. Poleg tega, kot že omenjeno, lesni izdelki predstavljajo skladišče CO2. Z uporabo izdelkov iz lesa zmanjšujemo emisijo toplogrednih plinov v ozračje in se na ta način borimo proti podnebnim spremembam ter varujemo okolje.

Pri predelavi lesa tudi ne nastajajo nevarni odpadki in ne deponije le-teh, zato lesna industrija oziroma predelava lesa ne onesnažuje zraka, vode, prsti in predstavlja vizijo trajnostnega razvoja in prehoda v zeleno gospodarstvo.

Kljub temu, da Slovenijo pokriva 60 % gozda, je lesarska in gozdarska dejavnost zamrla, je pozabljena in nič več cenjena. Vir slike: Pixabay.
Kljub temu, da Slovenijo pokriva 60 % gozda, je lesarska in gozdarska dejavnost zamrla, je pozabljena in nič več cenjena.
Vir slike: Pixabay.

Preusmeritev slovenske industrije v lesnopredelovalno industrijo

Slovenija ima edino razpoložljivo surovino – les, ki ga od osamosvojitve naprej v obliki hlodovine izvažamo v tujino, namesto da bi ga doma predelali v končne izdelke z najvišjo dodano vrednostjo.

Našo industrijo bi po mnenju dr. Pohlevna zato morali preusmeriti v lesnopredelovalno industrijo. Imamo namreč les, ki ga z malo energije in brez onesnaževanja lahko predelamo v vrhunske izdelke. Ob tem je treba poudariti, pravi Pohleven, da ima Slovenija na voljo malo energije in jo zato uvaža v obliki energentov.

Na gozdnatih področjih Slovenije bi morali ustanoviti centre predelave lesa, kjer bi potekala pridelava lesa tam, kjer ta dobrina oziroma surovina nastaja. Tako bi lesna industrija omogočila proizvodnjo končnih izdelkov na podeželju.

Nova delovna mesta na podeželju in manj prometa

Predelava lesa na podeželju bi prinesla nova delovna mesta v domačem okolju, s čimer bi se zmanjšalo tudi število dnevnih migracij. Ljudje bi prihranili čas za pot na delo, manjša bi bila uporaba avtomobilov, manj bi bilo nesreč na cestah in tudi lokalnega oziroma javnega prometa bi potrebovali manj.

In s tem bi tudi porabili manj pogonskih goriv, kar bi še dodatno prispevalo k zmanjšanju emisije toplogrednih plinov.

Predelava lesa kot pot do skladnega regionalnega razvoja in decentralizacije

Hkrati bi predelava lesa na podeželju bistveno pripomogla k regionalnemu razvoju in decentralizaciji slovenskega gospodarstva. Posledično bi obstajali tudi boljši pogoji za enakomerno poseljenost, kar je z demografskega vidika izjemno pomembno.

V primeru pojava nalezljivih bolezni bi bilo tudi obvladovanje epidemij in uvajanje karanten lažje. Če bi ljudje delali v svojem domačem okolju, v kraju bivanja, ne bi prišlo do prenosa virusa na druga področja.

Centri predelave lesa bi omogočili lokalno, krožno gospodarstvo in regionalni razvoj pokrajin. Z uvedbo delovnih mest v domačem kraju, bi se krajani tudi bolj poistovetili s krajem bivanja in bi se tako preprečilo zapiranje pošt, bank, osnovnih šol in obudilo bi se tradicionalno gospodarstvo, ki je nekoč na slovenskih tleh že obstajalo.

Skladen regionalen razvoj bi omogočil razvoj naprednih vasi, ki bi delovale na osnovi lokalne surovine in človeških virov. Obenem pa bi morali na lokalnem nivoju poskrbeti tudi za odpadke. Deponije nevarnih odpadkov bi morale biti v kraju, kjer jih proizvajajo. In takrat bi se krajani vprašali, ali bi še imeli takšno industrijo v svojem kraju ali ne, je poudaril dr. Pohleven.

Če les uporabimo za izdelke, rešujemo hkrati dva izziva: ustvarjamo nova delovna mesta na podeželju in varujemo okolje. Vir slike: Pixabay.
Če les uporabimo za izdelke, rešujemo hkrati dva izziva: ustvarjamo nova delovna mesta na podeželju in varujemo okolje.
Vir slike: Pixabay.

Hrane je manj, lesa ne znamo izkoristiti

Dr. Pohleven je opozoril še na en problem. Pred osamosvojitvijo, predvsem pa pred koncem druge svetovne vojne, so imele povprečne slovenske kmetije dve tretjini kmetijskih površin in eno tretjino gozda. In takrat je bila samooskrba s hrano sorazmerno zadovoljiva in lakote ni bilo. Razen v času vojne, kar pa so bile izredne razmere.

Po osamosvojitvi Slovenije pa smo priča intenzivnemu zaraščanju kmetijskih površin in sedaj imajo povprečne kmetije eno tretjino kmetijskih površin in dve tretjini gozda. Posledica tega je, da pridelamo le 30 % lastne hrane in je moramo 70 % uvoziti.

Zaradi obsežnih gozdov pa imamo obilico lesa, ki ga nepredelanega v obliki hlodovine izvažamo, kar je skregano z logiko in z zdravim razumom, je poudaril. S tem obogatimo tujino, od katere smo poleg vsega prehransko odvisni.

Slovenija po besedah dr. Pohlevna, med drugim tudi zaradi zaraščanja kmetijskih površin, pridela le 30 % lastne hrane. Ima pa obilico lesa, ki ga, ironično, pod ceno izvaža v države, od katerih smo prehransko odvisni.Vir slike: Pixabay.
Slovenija po besedah dr. Pohlevna, med drugim tudi zaradi zaraščanja kmetijskih površin, pridela le 30 % lastne hrane. Ima pa obilico lesa, ki ga, ironično, pod ceno izvaža v države, od katerih smo prehransko odvisni.
Vir slike: Pixabay.

Pomembna naloga za gibanje Povežimo Slovenijo

Skrajni čas je, da ustavimo zaraščanje in povečamo kmetijske površine in s tem zagotovimo boljšo in varnejšo prehransko samooskrbo, hlodovino pa doma predelamo v končne izdelke z višjo dodano vrednostjo ter tako zmanjšamo tako surovinsko kot energetsko odvisnost Slovenije.

Zeleno gospodarstvo ter trajnostno naravnana industrija je v skladu z najnovejšo politiko Evropske komisije, ki je sprejela Evropski podnebni pakt in Evropski zeleni dogovor, ki je kažipot do trajnostnega razvoja.

Slovenija ima idealne možnosti, da to stori, pravi dr. Pohleven, zato bi moralo gibanje Povežimo Slovenijo delovati v tej smeri, da bi se Slovenija v prihodnosti preusmerila v gospodarstvo, ki bi slonelo na lastnih energetskih in surovinskih danostih, obenem pa bi povečala obdelane kmetijske površine do take mere, da bi Slovencem zagotovili samooskrbo oziroma varno oskrbo z domačo hrano pridelano na domačih tleh.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice