Naprej na vsebino

Malo slovnice? Ja, prosim!

Zakaj je slovnica tako pomembna, da se ji ne moremo izogniti (čeprav bi to morda kdaj želeli)? Zakaj jo sploh potrebujemo?

Slovnica vsakega jezika, ne samo našega, je temelj, struktura jezika, skupaj s pravopisom so to vsa pravila in naše orodje, s katerim se učimo, kako nekaj povedati, da bodo tudi drugi vedeli, kaj smo sploh hoteli povedati. Je dokaz o razvitosti jezika, po kateri se ločimo od vseh drugih živih bitij in kar nam je omogočilo vsesplošen razvoj.

Preberite tudi:

Slovenski jezik počasi izginja iz slovenskega prostora

Slovenski jezik je srž naše samobitnosti

In je osnova za uspešno sporazumevanje na vseh ravneh delovanja za vsakega od nas in ni rezervirana samo za akademike, vsak pač osvoji znanje slovnice do ravni, ki jo potrebuje za uspešno delovanje in življenje, saj ga neznanje na tem področju vse življenje močno ovira in siromaši.

Slovnica kot ogrodje razčlenjuje jezik, spoznava in razlaga njegove značilnosti in jih nadgrajuje ter sledi njegovi uporabi. To je dogovorjena norma, ki upošteva vse značilnosti jezika do najmanjših podrobnosti in je gigantsko, velikokrat življenjsko delo. Imeti svojo slovnico je dokaz, da jezik spada med razvite svetovne jezike.

Adam Bohorič ni samo napisal prve slovnice, ampak uvedel pravopisna pravila za pisavo, v kateri naj se piše slovenski jezik. Pri tem so mu pomagali Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj in Primož Trubar.
Adam Bohorič ni samo napisal prve slovnice, ampak uvedel pravopisna pravila za pisavo, v kateri naj se piše slovenski jezik. Pri tem so mu pomagali Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj in Primož Trubar.
Vir slike: Vestnik

Naš slovnica zajema celotno pojavnost jezika in obravnava jezikovne zvrsti, glasoslovje (Slovenci imamo 29 glasovnih enot – samoglasnikov in soglasnikov, ki se delijo na zvočnike in nezvočnike), besedoslovje, pri besedotvorju spoznavamo tvorjenje besed, pri oblikoslovju stavčne člene, pri skladnji značilnosti stavka in povedi. Poleg knjižnega jezika, ki ga slovnica predstavlja, imamo kar 48 narečij, kar je pravo bogastvo.  

Zakaj slovnica zbuja tudi strah in odpor

Ampak mogoče prav ta njena obsežnost, natančnost, poglobljenost, tisoče pravil in izjem zbujajo po drugi strani tudi strah in odpor, če niso podane na primerni ravni za tistega, ki se jo uči in jo spoznava.

Prav zato ima večina jezikov več slovnic, ne samo ene, te slovnice pa so prilagojene stopnjam znanja in različnim potrebam uporabnikov in so tako ljudem bližje in lažje obvladljive. Posebej je tu občutljiva tema učenje slovnice pri šolski mladini.

Zakaj se zdi, da se otroci raje učijo slovnice vseh drugih jezikov kot našega, slovenskega? Ker je slovenska slovnica težka, ima cel kup izjem in posebnosti, je zoprna … in kar je še tega?

Težko bi našli jezik, ki nima posebnosti in izjem pri pravilih, pri katerem se ni treba naučiti osnovnih zakonitosti – nekaterih tudi na pamet (nepravilnih glagolov itd.). Vsak jezik ima pač svojo zgodovino in pot. Morda je razlika v učbenikih in podajanju snovi, kjer je vse naravnano zelo storilnostno, na ravni, ki je mladi morda ne razumejo – in dobijo odpor in se jim vse skupaj priskuti.

Slovenci smo skozi zgodovino ustvarili kar nekaj slovnic, naša zadnja slovnica je Toporišičeva iz leta 1976, ki je obsežnejša od predhodnic, vendar nismo nikoli razvili prakse, da bi imeli ob uradni slovnici še prilagojene slovnice, le nekaj priredb slovnic imamo.

Toporišičeva slovnica je tako namenjena vsem – kot podlaga osnovnošolskim učbenikom kot tudi študentom na univerzitetnem študiju. To tradicijo samo ene slovnice smo presekali šele leta 2017, ko je dr. Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, izdal posebni slovnici po zgledu evropskih – za osnovnošolce in srednješolce, ki podajata osnove in tudi s slikovnim gradivom poskrbita, da je vse bolj preprosto in jasno, hudomušno in igrivo. Seveda sta uporabni tudi za odrasle, ki želijo izpopolniti to znanje, kar je dobrodošlo v vseh življenjskih obdobjih.

Naravno je, da ima otrok rad svoj materni jezik in izročilo

Otrok rad odkriva stvari, tudi svoj jezik, in ga nadgrajuje. Z bolj igrivim in izkustvenim pristopom pri učenju jezika bi na nižjih stopnjah veliko lažje osvojili srca otrok, da bi se veselili pouka in počasi po korakih spoznavali pravila slovenske slovnice in pravopisa.

V Zdravljici je tako na primer na začetku značilno za bohoričico zapisana beseda terte za trte, ker se je polglasnik tudi pisal, in sicer z e.
V Zdravljici je tako na primer na začetku značilno za bohoričico zapisana beseda terte za trte, ker se je polglasnik tudi pisal, in sicer z e.
Vir slike: Wikipedija

Zakaj morda ne tudi skozi spoznavanje lastnega narečja, ki je živ jezik, živ organizem, ki se nenehno spreminja in je na koncu koncev podlaga vsake slovnice. In lepo počasi, nazorno, tudi zabavno, zakaj pa ne, in vedno z zavedanjem, koliko koristi to prinaša in kako bogata popotnica je to.

Tudi za učenje drugih jezikov, ker če poznaš osnove slovnice svojega jezika, je vse lažje. V vsakem primeru bi bilo dobro najti nov način, da se mlade spet poveže z ljubeznijo do lastnega jezika in njegovega izročila, ki je temeljna za vsakega otroka. Samo to je zagotovilo, da se bo slovenščina razvijala naprej skupaj z drugimi jeziki in ob boku z njimi.  

Ne glede na to, kam gremo, za koliko časa, kateri svetovni jezik obvladamo, nam bo materni jezik vedno pomenil nekaj posebnega, vedno bo imel posebno mesto.

Naše slovnice so utemeljile slovenski jezik

S slovenskim jezikom in njegovim preučevanjem se je v zgodovini ukvarjalo veliko jezikoslovcev, ki so slovensko slovnico dopolnjevali in gradili. V obdobju reformacije smo dobili prvo slovnico, in sicer jo je leta 1584 zapisal Adam Bohorič in nosi naslov Zimske urice (prvič je na ogled izvirnik te slovnice v Mestnem muzeju Krško – do 21. marca; to je deveta slovnica po kronologiji v evropskem prostoru, kar je izjemno!), nato je leta 1768 Marko Pohlin izdal Kranjsko gramatiko, sledila je še vrsta slovnic, izpostavimo le Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem Jerneja Kopitarja iz leta 1809 pa Valentina Vodnika Pismenost ali gramatika za perve šole, didaktično slovnico iz leta 1811.

Slovnice smo že takrat nujno potrebovali, saj je bila slovenščina uradni jezik v Avstro-Ogrski, leta 1849 so jo s patentom uvrstili med 10 jezikov, v katere sta bila prevedena državni in deželni zakonik. Preveč bi bilo naštevati vse pisce slovnic, naj omenim le še Metelka, Janežiča, Murka, Škrabca in pa Breznika, Bajca, Rupla, Šolarja, Kolariča, ki so skupaj izdali slovnico leta 1956, predhodnico naše zadnje slovnice – Toporišičeve.       

Slovnica nam je prinesla pisavo, ki je bila (kljub abecedni vojni) v veljavi tri stoletja

Adam Bohorič ni samo napisal prve slovnice, ampak uvedel pravopisna pravila za pisavo, v kateri naj se piše slovenski jezik. Pri tem so mu pomagali Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj in Primož Trubar. Imenuje se bohoričica in se je uporabljala kar naslednja tri stoletja, v njej je pisal svoje poezije tudi France Prešeren – v Zdravljici je tako na primer na začetku značilno za bohoričico zapisana beseda terte za trte, ker se je polglasnik tudi pisal, in sicer z e.

Šumniki so se zapisovali z dvema črkama (zh = č, sh = ž, sf = š), zaradi nekaterih nedoslednosti pa so v 19. stoletju začeli iskati nove pisave za zapis slovenščine, pri katerih bi en glas označevala samo ena črka.

Šumniki so se zapisovali z dvema črkama (zh = č, sh = ž, sf = š), zaradi nekaterih nedoslednosti pa so v 19. stoletju začeli iskati nove pisave za zapis slovenščine, pri katerih bi en glas označevala samo ena črka.  Dobili smo dajnčico in metelčico po jezikoslovcih Dajnku in Metelku, ki ju je podpiral Jernej Kopitar.
Šumniki so se zapisovali z dvema črkama (zh = č, sh = ž, sf = š), zaradi nekaterih nedoslednosti pa so v 19. stoletju začeli iskati nove pisave za zapis slovenščine, pri katerih bi en glas označevala samo ena črka. Dobili smo dajnčico in metelčico po jezikoslovcih Dajnku in Metelku, ki ju je podpiral Jernej Kopitar.
Vir slike: Wikipedija

Dobili smo dajnčico in metelčico po jezikoslovcih Dajnku in Metelku, ki ju je podpiral Jernej Kopitar. Glasna nasprotnika teh novih pisav sta bila France Prešeren in Matija Čop in sta dosegla, da je bohoričica ostala v rabi in jo je šele 1845 (takrat je bila uzakonjena) zamenjala gajica, ki jo uporabljamo še danes.

Ta črkarska pravda je prinesla Slovencem preboj na področju književnosti, saj je spor potekal še na drugi ravni – med konservativizmom in željo po naprednosti. Jernej Kopitar je podpiral zapise v slovenščini za preproste ljudi in mu ni bilo všeč Prešernovo zgledovanje po evropskem ustvarjanju romantičnih pesmi. Prešeren je takšno razmišljanje zavrnil v pesmih, Matija Čop pa s svojo strokovnostjo literarnega zgodovinarja in kritika.

Morda je čas za nov korak naprej     

Jezik se nenehno spreminja in prerašča nekatere v slovnicah podane okvire in definicije, zato nastajajo vedno nove slovnice. Naša zadnja, Toporišičeva slovnica, je prinesla veliko sprememb in tudi novosti (med drugim smo z njo dobili novi besedni vrsti – povedkovnik in členek), je najsodobnejša doslej in je že desetletja podlaga in norma za šolske učbenike in za raziskovalce jezika. Ob njeni veliki vrednosti pa se pojavljajo tudi nekatere kritike in morda je čas za posodobljeno slovensko slovnico.

To je nov izziv – ustvariti novo slovnico, ki bo združevala preteklost s prihodnostjo in bo živela in dihala s slovenskimi ljudmi. Če bomo poskrbeli, da bodo imeli mladi svojo slovenščino radi in jo bodo cenili in bodo v njej našli »svoj dom«, bo morda začela vznikati že kmalu, če ne …  

Jezik se nenehno spreminja in prerašča nekatere v slovnicah podane okvire in definicije, zato nastajajo vedno nove slovnice.
Jezik se nenehno spreminja in prerašča nekatere v slovnicah podane okvire in definicije, zato nastajajo vedno nove slovnice.
Vir slike: Fran
Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice