Naprej na vsebino

Dr. Luj Šprohar: Invalidi nismo za delitve, ampak za sodelovanje v politiki in družbi

Luj Šprohar je slovenski politik, pisec in glasbenik, ki so mu v prvem letu starosti zaradi tumorja na mrežnici odstranili desno oko, v osemnajstem letu starosti pa še levo oko zaradi glavkoma.

Ne glede na to, da je njegov vsakdan poln izzivov, povezanih s slepoto, v sebi nosi veliko življenjske energije, izpolnjuje cilje in si vedno znova zastavlja nove. Pravi, da je največji čar človeka to, da je prilagodljiv. Luj se tudi izredno rad pošali, največkrat kar na svoj račun.

Dr. Luj Šprohar, ste prepoznavno ime v krogih ranljivih skupin pa tudi zdravstva in glasbenikov. Oslepeli ste že v mladih letih in to je zagotovo vplivalo na vaše celotno življenje. Kako bi se predstavili?

Po profesiji sem državni uradnik – kar sem bil vsa ta leta do druge upokojitve. Želim si nazaj v službo, ker nisem niti delomrznež niti izčrpan. Želim si dela na ministrstvu za zdravje, kjer invalidi in ranljive skupine nimajo sogovornika. Tako je urejeno, žal. Jaz pa bi to lahko uredil in zato sem pisal aktualnemu ministru za zdravje, če me želi sprejeti v ožji tim, da bo imel vrhunskega strokovnjaka in da mu ne bo žal.

Po izobrazbi sem doktor znanosti sociologije in kulture. Ukvarjam se pretežno z ranljivimi skupinami, predvsem invalidi – specializirano za slepe. Moj hobi je glasba, sem glasbenik. Izdal sem tudi samostojno zgoščenko s svojimi pesmimi. Zdaj smo začeli igrati z novo skupino Blind blues band. Igramo tujo in domačo glasbo.

Pisateljevanje pa je moja neke vrste notranja nuja, potreba. Jaz pač moram pisati. In zato pišem knjige. Trenutno lektoriram svojo enajsto knjigo. V glavi pa se mi počasi poraja nova, ampak za to je še čas. Drugače pa pišem članke na aktualne teme pa tudi na temo invalidskih zadev – teh imam objavljenih več kot 300 v različnih časopisih. Pa verjetno še enkrat toliko predavanj na fakultetah, itn.

Drugače pa sem poročen, oče dveh že odraslih hčera. Rad kegljam, rad igram šah, rad se sprehajam, rad igram kitaro, rad sem v družbi. Z ljudmi se relativno dobro razumem. Verjetno sem čisto običajen človek. Pri šahu včasih rečem, da nisem šahist, ampak sem premikač, pri glasbi nisem kitarist, ampak sem brenkač. V literaturi nisem pisatelj, ampak sem kavarniški čvekač. Čeprav sem že od leta 1989 član Društva slovenskih pisateljev. Prejel sem tudi nekaj literarnih nagrad.

Na nek način sem zadovoljen in pri svojih skoraj 69-ih letih nimam nobene diagnoze, kar pa je tudi vredno veselja. Še marsikaj me v življenju zanima in bi še kaj počel, delal. Življenje me še ni začelo dolgočasiti, ampak me celo zmeraj bolj zanima.

Slepota je spremni pojav, tako kot je lahko plešavost, tako kot je človek, ki nima posluha, tako kot je lahko polomljen zakon, ki ga imajo mogoče nekateri, pa so otroci bolj z očetom, ali pa se starši nekako ne morejo raziti in prek otrok mučijo eden drugega.

Jaz sem vzel slepoto kot spremni pojav in me kaj posebej v življenju ne ovira, ampak praktična pa ni in je ne propagiram kot nekaj, kar je lepo, ampak se da preživeti. Je pa slepota vedno grozljiv pojem za tiste, ki vidijo. Za nas slepe pa je to čisto nekaj običajnega in ni nič posebnega ter nikoli ne premišljujem o tem. Ker nimam nič od tega, če bi o tem premišljeval. To je ravno tako, kot ko se nekdo jezi, zakaj je plešast, ali pa se sprašuje, zakaj morajo ravno njemu roko odrezati, da ne more igrati kitare. Tako pač je na tem svetu. Nimamo vsi oziroma nihče nima vedno s seboj, kar potrebuje za življenje. In to je čar. Človek je najbolj prilagodljivo bitje.

V predstavitvenem filmu gibanja Povežimo Slovenijo predstavljate ranljive skupine. Kaj pričakujete od gibanja PoS? Zakaj ste se odločili za sodelovanje?

Gre za to, da je naša država v političnem smislu žrtev strankokracije. Skratka, skozi stranko prideš v politiko, s stranko prideš v parlament, če imaš srečo, stranka ti lahko da službo in tako naprej. Ampak ljudje smo žrtev tega, ker nam poslanci in vodilni politiki praviloma – ne vsi, večji del pa – uničujejo občutek, da obstaja solidarnost, da obstaja poštenost, da obstaja korektnost, da obstaja moška beseda, kot se reče mož beseda, in da ni vse iz trte zvito. Ampak politiki nam vero v to uničujejo.

In zato jaz strank kot samih strank ne obožujem, čeprav sem bil v nekaterih strankah. In seveda v strankah ne moreš biti drugačen, saj ko prideš na neko mesto, si politično imenovan in ti politika pomaga. In jaz imam tu čisto vest, ne glede na to, kje sem bil, ali v LDS ali v ljudski stranki ali pa še kje vmes. Vedno je bil moj fokus jasen, vedno ogrožene socialne skupine. Se pravi ranljive skupine ljudi s posebnimi potrebami.

Leta 2005 sem šel v pokoj, ker sem si nabral preveč nasprotnikov. Gibanje Povežimo Slovenijo pa je nekaj novega, ker geneza ni v strankarstvu, nekatere stranke nam hvalevredno dajejo vso svojo infrastrukturo, da bomo lahko enakovredno kandidirali, ampak je v interesnih skupinah – od invalidov do glasbenikov, do profesorjev, do zdravnikov, do obrtnikov, do »biznisarjev« (podjetnikov), do kmetov … Skratka vseh, ki so neke vrste interesne skupine. In te bi morale priti kot predstavniki ljudstva v parlament. Ne pa stranke, ki se pravzaprav ukvarjajo samo še s tem, katera stranka je zdaj zanič in zakaj je zanič. Zato, ker je tista prejšnja vse pokvarila. Se čudim, zakaj jih ni nič sram. Da jih ni nič sram govoriti, kako je ta vlada zanič, prejšnja pa je bila še slabša. Potem je bila prejšnja še slabša.

A ima ta sod gnoja sploh kakšno dno? Nikoli. Zato verjamem, da eno gibanje, ki pa je zgrajeno na neki drugi osnovi, bi lahko bilo v parlamentu zato, da bi ljudem res pomagalo. Ne samo zato, da bi se kregali in interpelacije pošiljali pa vse ostalo, kar se počne. To ni dobro, to nikomur ne koristi. Za enega običajnega človeka to ne pomeni nič.

Bili ste sekretar za invalide v Drnovškovi vladi 1997-2000. Kaj bi izpostavili kot najpomembnejše stvari za ranljive skupine danes?

V Drnovškovi vladi sem bil direktor Urada za invalide in bolnike do leta 2004, z vmesno prekinitvijo, ko je nastopila poleti 2000 vlada dr. Andreja Bajuka, ki je plesala eno samo poletje. Potem sem septembra spet prišel nazaj na urad in smo bili najmočnejše strokovno vladno telo na tem področju v državi.

Kaj pa bi danes izpostavil? Socialni položaj invalidov se slabša, odkar sveti invalidskih organizacij nimajo nobene vloge več. Žal, ker je g. Šušteršič pokojni. On je bil državotvoren, in čeprav nisva bila dobra prijatelja, sva se spoštovala. On ni nikoli govoril: mi hočemo to in to, ampak kaj hočemo invalidi. Medtem ko zdajšnje invalidske organizacije vsaka zase lovi drobtinice z mize. In to seveda ni dobro, ker nam država jemlje pravice, in če ga vsak po svoje  lomi, se to da. Če pa bi bili vsi prsti v pesti, se pa ne bi dalo.

Izpostaviti pa je treba predvsem največjo rakavo rano: zaposlovanje. Potem pa so seveda drobne pravice, tetraplegiki, gluhi itd. Potrebne so spremembe. Ne vem, kaj potrebujejo ostali ljudje, ki se gibljejo s pomočjo vozička. Vem pa, da na področju duševnega zdravja še vedno nimamo enega enotnega zakona. Pravzaprav sploh nimamo enotnega zakona, da bi lahko rekli, kaj je invalidnost, kdo je invalid, kaj mu pripada od države in kako se do tega pride. Tega nimamo in to je treba narediti. Ker Nemci imajo to tako urejeno, da se za vsako drobno invalidnost ve, kaj za to invalid dobi.

Tisti, ki mu manjka ena roka, dobi vsako leto tri dodatne spodnje hlače. Ker pomeni, da se pri oblačenju z eno roko hlače lažje strgajo, kot če se oblačijo z dvema. To zdaj navajam kot primer, kako je celo po nemško pikolovski. Ampak je dober. Ker vsak, ki oslepi, ve, kaj je. Ko mu roko odseka bomba, ve, kaj je. In če si nekdo na olupku banane poškoduje hrbtenico, ve, kaj je z njim. Pri nas se pa to ne ve.

Primer smo tudi mi slepi. Mi slepi ljudje sploh nismo uradno invalidi. Mi smo samo ljudje s 100-odstotno ali toliko odstotno, kolikor je še ostanka vida, telesno okvaro. Če meni kdo reče invalid … Ja, jaz sem invalid po ZPIZ-u – določena kategorija, si zaposljiv, nisi zaposljiv. Ampak če bi rekli klasično – invalid, pa nisem. Sem oseba s 100-odstotno telesno okvaro. Ampak mene te formulacije ne brigajo, ker si znam drugače pomagati. Tisti, ki si pa ne znajo ali ne morejo, tisti pa to potrebujejo.

In tak zakon moramo prej ali slej narediti. Tako kot smo za časa, ko sem bil še direktor na uradu, pripravili vodič po pravicah invalidov za vse skupine, kaj jim pripada, in takrat je to že bilo. Ampak to je bil samo vodič pravic, jaz pa hočem definicijo, inštitut posebej za invalide, da se evalvira, kaj se po svetu dogaja, da se delajo raziskave.

Država je dala 74 milijonov za to, da se bo ugotovilo dejansko stanje na področju socialnega varstva slovenskih invalidov oziroma ogroženih skupin. Ta denar bo šel v nič, ker te raziskave, kot kaže, ne bodo nič prinesle. In ne vem, kako bomo pred Evropo ta denar upravičili. Naj ga dajo meni, pa ne meni osebno, naj ga dajo pod mojo kontrolo pa bom jaz vedel, kam ga dati in kateri skupini.

Za ta denar se lahko zgradita vsaj dva domova za starejše občane ali pa mogoče omogoči šolanje invalidov, izboljša se štipendiranje, mogoče se prilagodijo delovna mesta … Tukaj je toliko enih težav in problemov, zato sodelujem v gibanju Povežimo Slovenijo.

Da bom lahko kdaj imel moč z neke pozicije – takšne, ki mi bo to omogočala, da bom lahko predlagal vladi takšne spremembe, in seveda, če bom imel v državnem zboru podporo, bomo kaj spremenili. Ne gre čez noč, ne gre vse naenkrat. Rim ni bil ustvarjen v eni noči. V dveh ali treh letih pa že mogoče. To je moj izziv – nisem delomrzen, niti nisem izčrpan, torej lahko delam, hočem delati in bom delal. Ne glede na mojo starost, to ni pomembno. Zagotovo imam še za 10, 15 let energije za delo, potem pa bomo videli, kaj bo takrat.

Kot glasbenik in pisec knjig se izvirno lotevate nekaterih bivanjskih vprašanj. Kako bi se predstavili kot pisatelj in glasbenik?

Pri pisateljevanju se generalno ukvarjam predvsem z odnosom med spoloma. Mislim, da je na tem področju toliko nedorečenega, toliko enih težav, zadreg, stereotipov, predsodkov, da jih je treba odpirati. Jaz jih odpiram na malo bolj grob način, ker sem zelo iskren in razgaljam moški mačizem in razgaljam žensko nečimrnost.

Razgaljam tudi neke težave, ki jih imamo ljudje v komuniciranju, ker nam kot otrokom, vsaj moji generaciji, verjetno pa je bilo to pri generaciji mojih staršev ali pa prastaršev še slabše, niso pravzaprav nič povedali o nasprotnem spolu, o skupnem življenju, o spolnosti, o vzgoji otrok … In jaz se ukvarjam predvsem s tem.

Pišem za izkušene ljudi. Moje literature tisti, ki nimajo izkušenj ali pa ne znajo opazovati sveta, ne berejo in pravijo, da se ponavljam, čvekam, da je to ves čas eno in isto. Pa ni, čeprav verjamem, da tisti, ki berejo moje knjige, ne preberejo vseh, mogoče bodo prebrali eno, kdo  bo prebral dve, mogoče nekdo drug tri, vseh pa ne. In zato moram kakšno stvar včasih tudi ponoviti.

Doma imam od petdesetih plošč, ki so jih izdali The Rolling Stones, trideset originalov. Vsaj na desetih ploščah je pesem Satisfaction. Zdaj pa naj kdo reče Jaggerju ali Richardsu, da se ponavljajo. Kaj bo rekel drugega kot to, da boš enkrat slišal to pesem na tej plošči, drugič pa na drugi plošči.

Tudi moje misli, moja spoznanja, ker mislim, da sem odličen poznavalec človeških odnosov, bil sem celo malo prehiter, dober, predober, ker sem prehitro videl, v čem je problem, kdo dela napako, kje je rešitev. In ko sem jo ponujal, je bil seveda še večji problem zaradi tega. Ampak skozi knjige pa ljudje to sprejemajo.

Moj namen ni to, da ljudje preberejo knjigo pa rečejo: »Mhm, ja, ja, tako to je.« Moj namen je, da ljudje o tem premišljujejo. Ker najlepše, kar sem kdaj slišal, je bila kritika nekdanjega predsednika RS Danila Türka, ki je rekel: »Kdo bi si mislil, da se da o teh stvareh na toliko različnih načinov razmišljati.« To je zame nagrada. To je zame pohvala. Da ne pišem kar tako, da nisem samo to, kot sem se prej malo šalil – kavarniški čvekač.

Seveda sem, ampak mislim, da vsaki stvari, o kateri pišem, dam zraven tudi svoje spoznanje. Iz tega se lahko tudi kaj naučimo. Kar se pa tiče glasbe, sem pa dedič Flower Power, Rolling Stonesov, Beatlesov itn. Še vedno obožujem to glasbo.

Zame se je glasba začela 1960 in končala 1975. Prej in potem je zame samo stvar tega, da to poznam, da vem, kaj poslušam, ni pa to stvar mojega okusa. Moj oče je priznaval samo Avsenike, jaz priznavam Beatlese pa še koga drugega, ne samo tega, moji otroci pa priznavajo spet neko tretjo glasbo. Vprašanje pa je, kaj bodo priznavali vnuki. Glasba se menja. Nekaj je pa tudi ostaja, dokler je nekaj dobro, ostane.

Mislim, da je bila najboljša glasba za moj okus že napisana. Imam pa rad tudi klasično glasbo. Moj najljubši skladatelj je Josef Heiden. Zato tudi njegov življenjepis odlično poznam.

Rad imam zgodovino, rad berem biografije velikih mož in žena. Škoda, da so ženske preveč zapostavljene. Ampak mene zelo zanimajo ne samo kraljice ali pa cesarice, mene zanimajo tudi velike umetnice, znanstvenice, strokovnjakinje. Na Akademiji znanosti in umetnosti smo slišali, da je razmerje med ženskami in moškimi ena proti deset. Kaj je to, zakaj je zdaj tako, ne vem. Tukaj se ženskam dela krivica in se jih zapostavlja. Poleg službe in otrok opravljajo še doma neplačano delo, da so izčrpane …

Mogoče se zadnje čase stvari nekoliko popravljajo, vsaj glede otrok, saj smo tudi moški več z njimi, kot so bili včasih naši starši. Saj se očetje praktično niso zanimali za nas. Zdaj je to drugače. Jaz sem bil vedno na poziciji opazovanja svojih otrok, od osnovne šole do fakultete. Situacija se zdaj nekoliko izboljšuje, ker so tudi ženske ekonomsko bolj neodvisne. Kar me moti, je pa to, da je naša generacija hotela imeti svobodo. Ta generacija naših otrok hoče imeti pa ugodje.

Posledica tega ugodja je pa ta, da se lahko hitro razidejo. A pri nas je razhod … težek. Pri mojih starših pa je bil nemogoč. Pri nas ni prišla v poštev beseda ločitev. In tudi jaz ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da bi se ločil. Včasih je treba malo stisniti zobe, včasih popusti eden, včasih popusti drugi. Zakon je pač prilagajanje. Kdor tega ne razume, plača ceno. Ampak jaz sem to razumel že kot otrok in to razumem danes. Moji otroci pa ne in se jim zdi, da kar dobijo, jim pripada. Če pa česa ne dobijo, se jim godi krivica. In tu nekaj ni v redu.

Upam, da bo šla naslednja generacija v drugo skrajnost. Mogoče pa bo moj vnuk, ki ima zdaj štiri leta in pol, mogoče bo pa njegova generacija spet takšna, kot smo bili mi oziroma naši starši. Upam, ker stvari vedno gredo tako, da je gen v valovih. Enkrat pride hrib, enkrat pa dolina. Tako je.

Ampak mi smo srečna generacija. Mi nismo imeli vojne, mi smo imeli Beatlese, imeli smo dekleta, ki so vedela, kaj pomeni spodobnost itn. in smo bili zadovoljni. Srčno upam, da tudi ta generacija, ki je zdaj stara 30 let, ne živi nesrečno, upam, da ne. In da bo tudi naslednja živela srečno. Jaz jim privoščim. Mi smo svoje večji del že doživeli, verjetno nas pa še kaj lepega čaka. Upam.

Dr. Luj Šprohar in dr. Nada Pavšer, koordinatorka gibanja Povežimo Slovenijo. Vir slike: PoS.
Dr. Luj Šprohar in dr. Nada Pavšer, koordinatorka gibanja Povežimo Slovenijo.
Vir slike: PoS.

Po politični usmeritvi ste, če prav razumem vaša opredeljevanja, rahlo levosredinsko usmerjeni, podobno kot vi pa tudi koordinatorka gibanja PoS dr. Nada Pavšer. Kako se počutite v gibanju PoS, ki ima tudi prepoznavne desnosredinske in desne obraze, kot sta npr. Marjan Podobnik in Franc Kangler?

Vedno, kadar sem šel v kakršnokoli stranko, sem imel v mislih ranljive skupine, invalide, kronične bolnike, brezdomce, duševno zdravje. Gre za to, da se nisem nikoli opredeljeval, nisem bil niti levičar niti komunist. Takrat je obstajala zveza komunistov, pa sem bil hitro razočaran. Stranka je morala imeti nekaj v zvezi z invalidi. Če sem levosredinski? Verjetno sem.

Vedno sem verjel v iskrenost. Nikoli se nisem ideološko opredeljeval. V tem gibanju se počutim dobro, ker ni poudarka na strankokraciji. Stranke jih vedno stisnejo v primež. Če so ranljive skupine, sem tam. Meni so bile vedno prioritete ljudje. Gibanje je malo drugače zastavljeno. V njem se dobro počutim, je v redu, ljudje so prijetni, nenapadalnih značajev, sprejemajo iskrenost, ni sovražnosti. Neka pravila pa vseeno morajo biti.

Ob 8. marcu vašo zadnjo knjigo kot darilo gibanja PoS pošiljate v domove ostarelih. Kaj je glavno sporočilo te vaše zadnje knjige Zastrupljena kri?

Glavno sporočilo knjige je: pazite se farmacije, ker je farmacija takoj za vojsko druga v državi. Farmacija zastruplja ljudi. Zdravnik namesto da bi tablete ukinil, predpiše druge tablete. V tej knjigi pa gre za problem odvisnosti, ki je lahko resnična, lahko pa je fiktivna. Človek z diabetesom mora jemati inzulin, jaz pa, če trpim zaradi nespečnosti, nimam kaj dodajati.

Človek je z leti vse bolj nagnjen k ugodju. Tableta je tista stvar, ki pogojuje ugodje. Vzameš tableto za bolečino, pa si čez eno uro kot nov. Tukaj je treba biti pazljiv, ker se je treba zavedati, da je to nevarno. Tableta za spanje pa je v bistvu mini narkoza, ni smrtno nevarna, v povezavi z alkoholom pa je. Vpliva na živčni sistem.

Ljudem rečem, potrpite, najdite kakšno knjigo, pojdite na sprehod, samo stran od tablet. Sam sem zapadel v odvisnost, iz katere se nisem nikoli docela izkopal. Postopoma se količina tablet povečuje. To je alarm za zdravljenje, bolnišnično zdravljenje. Uspavala so strup. To je nevarno igranje z zdravjem. To je najbolj dolgotrajen proces samomora, in boleč hkrati. Prav tako alkohol, nikotin. Čeprav nekateri zdravniki nikotin priporočajo, češ da dim nikotina uničuje določene bakterije.

Jaz sem na srečo šel pravočasno na zdravljenje. Bodite previdni. V knjigi imam veliko zgodbic, ker sem knjigo namenil starejšim ljudem, zato v njej ni erotike, je pa vseeno žgečkljiva. Je tudi spomin na mlada leta. Srednješolcem bi poslal kakšno drugo knjigo, recimo glede odnosa v partnerstvu.

8. marec … Ta dan naj bo posvečen ženskam in njihovemu trudu, ki ga posvečajo domu. Potrebna je sprava med spoloma. To pride v poštev, ko otrokom povemo, da punca in fant drugače reagirata. Tu smo zelo različni, predvsem pri čustvenem dojemanju. Tudi v spolnosti je razlika, ženske to drugače dojemajo, medtem ko ima moški to zbrano v eni točki. Kar pa ne pomeni, da žensk nimamo radi drugače.

Pesem pravi: »Ni res, da te ne ljubim, ko te med rjuhe snubim.« Nikoli nisem bil z žensko, do katere nisem nič čutil. Ženske me še vedno objamejo, me poljubijo, kar pomeni, da je bila neka toplina prisotna. To ni bil živalski nagon. Če se odločiš, da boš imel družino, moraš imeti to žensko rad, pa tudi otroke. V našem otroštvu so nam premalo povedali o spolnosti, to so skrivali pred nami. Ni mi bilo jasno, zakaj.

Zdaj so drugačni časi. Je drugače. V mladih letih sem bil rad gol na plaži, zdaj sem že v letih. Pridejo časi, ko je za nekatere stvari ja, za nekatere pa ne. Na stara leta se pač ne razkazuješ. Če je duša še mlada, telo več ni. Skratka, 8. marec, to bi moral biti dan, ko bi se spomnili, da se ne bi delili po tem ženska-moški, ampak po tem, kaj kdo lažje naredi. Jaz sem bil npr. bolj vpet v vzgojo otrok.

Imate tudi svoj ansambel, s katerim nameravate s promocijo gibanja PoS obkrožiti Slovenijo, ko bodo razmere dopuščale. Za kakšne nastope gre?

Zdaj imamo dve kombinaciji, eno je moj band BBB, s katerim igramo pretežno svojo glasbo, a tudi tujo in nekaj slovenske. Tujci bolj cenijo našo glasbo kot mi. Lahko ga postavimo na večje odre, saj nas je pet članov banda.

V drugi izvedbi pa smo trije: eden na harmoniki, eden na bas kitari in jaz na ritmični kitari – sami rokerji – lahko igramo rock, lahko pa tudi polke, valčke. Tako za dušo, lahko pa tudi za ples, da se ljudje malo stisnejo. Nimamo kakšnega imena, bomo kar skupina, ki bo spremljala govorce. Odgovoren za to bom jaz, čeprav ima glasbo v okviru gibanja PoS bolj Oto Pestner čez. 

Čeprav smo o tem že govorili, problem naše izbire ljudi, ki potem postanejo sčasoma voditelji, je v abstinenci volilne udeležbe. Statistika pravi, da več kot 30 % ljudi ne gre na volitve. Upam si trditi, da je med temi abstinenti veliko mladih. Ko jih vprašam, če gredo na volitve, pravijo, da je itak brez zveze. In jim rečem, da potem nimajo pravice jamrati in se pritoževati.

Gibanje PoS ne bo zgrešeno in bo prineslo določene spremembe. In mladi lahko vplivajo na politično sestavo oblasti. Škoda, da tako razmišljajo, da je to brez zveze, in da premalo verjamejo, da je njihov glas slišan. Veste, v nekaj moraš verjeti in potem se izplača. Gre za to, da se res nekaj naredi.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice