Duhovnik in alkohol

Marsikdaj se šalimo na račun duhovnikov in na dejstvo, da je duhovniška služba edina, ki zahteva pitje alkohola »po službeni dolžnosti«. Seveda gre pri tem za minimalne količine, ki ne presegajo niti 0,3 dl. Gre za pitje pri mašnem bogoslužju, kjer se vino spremeni v Kristusovo kri. Res pa je, da prisotnost alkohola pri tem ostane nespremenjena.

Duhovnik veliko časa preživi sam

Neodvisno od obreda svete maše pa ima marsikateri duhovnik zares težave z alkoholom. Za razliko od alkoholika v družini, kjer je alkoholizem težje skriti, gre pri duhovniku morda še za nekoliko večji problem, saj v primeru, ko živi v župnišču, nima nikogar, ki bi prepoznal njegovo pitje.

Duhovnik namreč veliko časa preživi sam, zato se mu ni treba skrivati pred družinskimi člani. Ker opravlja dokaj rutinirano službo, lahko v času stika z ljudmi svoj alkoholizem dobro prikrije. Seveda poznamo tudi ekstremne primere, ko je duhovnik že v takšnem stanju, da ne more niti več maševati. Vendar gre takrat za stanje, ko je mnogokrat že prepozno, da bi se mu lahko učinkovito pomagalo.

Pri alkoholizmu duhovnikov gre navadno za odvisnost, katero mnogi niti ne štejejo za odvisnost. Za duhovnika se celo pričakuje, da ob različnih priložnostih, npr. ob porokah ali sedminah, svojo solidarnost s prisotnimi izkazuje s pitjem, v mnogih primerih celo skrbi za vzdušje z nazdravljanjem.

Duhovnik in akcija 40 dni brez alkohola

Neki duhovnik, ki je imel težave z alkoholom, a na zunaj ni kazal znakov, da je odvisen od alkohola. Ko pa je bil sam s sabo, je imel v resnici z alkoholom velike težave. Da ima težave je to spoznal šele potem, ko se je s pomočjo postne akcije 40 dni brez alkohola, dokončno ločil od uživanja alkohola.

Ta duhovnik je opravljal službo v različnih krajih. Težave z alkoholom je imel že v času priprave na duhovništvo, vendar je to uspel dobro prikriti. Vodstvo v bogoslovju sicer uživanju alkohola med bogoslovci ni bilo naklonjeno, zato je večkrat užival alkohol na skrivaj. Vse obveznosti, vključno s študijskimi, je kljub temu uspešno opravil.

Vzdušje na župnijah marsikdaj narekuje pitje alkohola

Ko je bil po posvečenju poslan za kaplana na župnijo, mu pitja ni bilo potrebno pretirano skrivati, saj je bilo v župnišču, predvsem s strani župnika, uživanje alkohola celo zaželeno, saj naj bi to bilo znamenje družabnosti in sposobnosti vzpostavljanja stika z ljudmi, kar duhovnik še posebej potrebuje.

Duhovnik je v družbi pil dokaj zmerne količine, vendar mu to v resnici ni bilo zadosti. Ko je bil sam, je hitro izkoristil priložnost in vino poiskal bodisi v hladilniku bodisi v župnijski kleti, kjer so bila v sodih vina izbranih vrst.

Zunanja uspešnost in skrita odvisnost do občutkov krivde

Kljub temu da je lahko normalno deloval, ljudje so mu celo večkrat dajali komplimente o njegovi uspešnosti, je postajal vse bolj »prijatelj« z alkoholom. Alkohol mu je bil že tako blizu, da brez njega ni mogel niti zaspati. Pri tem ni šlo za žgane pijače, ampak za alkohol z nizko stopnjo alkohola, kakršno imata vino in pivo. Tako je pred spanjem redno popil kakšen kozarček vina ali piva.

Kljub temu da je na zunaj ni nihče opazil njegovih težav z alkoholom, je njega to vedno bolj motilo. Tega se je začel zavedati, ko je ob situacijah, ko ni imel dostopa do alkohola, neprestano mislil nanj. To ga je začelo ovirati in mu povzročati neprijetne občutke, ob jutrih pa predvsem občutke krivde. Te občutke je hitro zadušil ob prvem možnem dostopu do alkohola.

Odločitev o 40 dnevni odpovedi alkoholu

Tik preden je leta 2007 nastopil postni čas, je na pustni torek še običajno spil »potrebne« količine alkohola. Ko je v postelji spil še zadnje pivo, se je sam pri sebi odločil, da naslednjih 40 dni ne bo poizkusil alkohola, razen seveda pri maši. Čas odpovedi alkohola mu ni delal prevelikih težav, tudi zaradi majhne zaužite količine alkohola pri maši, izven maše alkohola ni pogrešal.

Naenkrat se je začel zavedati, da je stanje brez alkohola povsem drugačno. Misli mu niso uhajajo k alkoholu. Ugotovil je, da je temu tako, ker je sprejel trdno odločitev, da do velike noči ne bo poizkusil alkohola. Bolj, ko se je bližala velika noč, bolj neprijetno mu je bilo pri srcu, ker se je bal, kaj bo, ko bo ponovno poizkusil alkohol.

Velikonočni čas brez alkohola

Ko je nastopila velika noč, je bil pri mizi z družbo, vendar se je odločil, da tisti dan alkohola ne bo poizkusil. Seveda je bil deležen nekoliko čudnih pogledov s strani preostalih udeležencev pri velikonočnem zajtrku. Ob koncu dneva, ko ni pogrešal alkohola, ali mislil nanj, dobro.

Minila je velika noč, nastopil je velikonočni ponedeljek. Tudi ta dan se je duhovnik odločil, da ne bo poizkusil alkohola. Tudi ta dan ni občutil potrebe po alkoholu. Zato se je odločil, da bo brez alkohola tudi naslednji dan. Tako je ob postnem času, kmalu minil tudi velikonočni čas, ne da bi zaužil alkohol.

Danes brez alkohola

Že 14 let je odkar se je na tisti postni čas duhovnik odločil, da se bo za 40 dni odpovedal alkoholu. Od posta in velike noči, leta 2007, do danes ni sprejel dokončne odločitve, da ne bo več pil alkohola. To odločitev namreč sprejme vsako jutro, za vsak dan posebej.

Sprotna vsakodnevna odločitev ga še bolj osvobaja, saj se s tem ne obremenjuje z nedorečeno prihodnostjo, ampak se konkretno sooča z vsakim dnem posebej. Ko gleda nazaj v čas »prijateljstva z alkoholom« meni, da je šlo za tipično psihološko odvisnost, saj je do trenutka, ko je prenehal piti, mislil, da si duhovniškega življenja preprosto ne da zamisliti brez alkohola.

Celibat lahko predstavlja nevarnost pretiranega uživanja alkohola

Po njegovem je duhovniško življenje v celibatu za duhovnike še poseben izziv, saj tudi tisti, za katere ljudje vedo, da preveč pijejo, nimajo pravega človeka, ki bi mu to povedal v obraz. V družini človeka s tem prej ali slej soočijo družinski člani, na župniji pa duhovnik nima enakovrednega sogovornika.