Naprej na vsebino

Popolnost, ki to ni, ker ji vlada alkohol

Življenje v družini alkoholika načeloma ni nič drugačno kot življenje v katerikoli družini, vsaj dokler ne dojameš, da s tvojo družino nekaj ni v redu ter da to, da sta starša vsak dan vinjena in sicer zabavna, ni nekaj normalnega in nekaj, kar bi se dogajalo v vsaki družini. To sem dojela šele kot najstnica, ko se je takrat najboljša prijateljica po vikendu z nami popolnoma odtujila od mene. Sedaj, ko sva obe mami, je prvič spregovorila, kaj je bilo takrat tako narobe, in ja, to sem že veliko prej dojela tudi sama.

Odraščala sem v meščanski družini, oče je bil  direktor državnega podjetja, mama turistična vodička. Na videz zelo različni službi, le da je velik del njunega dela zajemal pitje »po službeni dolžnosti«. Težko bi rekla, da mi je kaj manjkalo. Imela sem vse, starša sta mi izpolnila vsako željo, le bratca ali sestrice nisem dobila, pa še to zato, ker je mama ob mojem porodu skoraj umrla, kasneje pa dobila tako hudo vnetje, da nikoli več ni mogla imeti otrok.

Biti edinka v dokaj bogati družini je prinašalo veliko ugodnosti. Starša sta imela do mene zelo odprt odnos. Bila sta ljubeča, bila sta stroga in znala sta mi pokazati in dokazati, da me imata rada ter da sta ponosna name. Vsaj toliko časa, dokler sem igrala vlogo pridne punčke, ki je dosegala vrhunske rezultate v šoli in v športu ter v glasbeni šoli, na urah tujih jezikov … Prepričana sta bila, da mi morata dati najboljše, posledično sem bila vpisana v kup dejavnosti. Takrat me to ni motilo, ker sem videla, kako vesela sta, če sem uspešna.

Potovanja, obiski muzejev, gledališč in včasih kina so bili del naše družinske dinamike. Prav tako skoraj mesečni nakupi v Avstriji in težnja, da imam najnovejša oblačila. Na videz res življenje ene razvajene punčke, ki ima »polno rit vsega«. Skoraj.

Če odštejem, da so večeri, ko sem prišla domov z vseh tistih dejavnosti, minili tako, da je mama s kozarcem vina v roki divjala po hiši, oče pa je gledal televizijo s konjakom v roki. Če bi ostala pri enem kozarcu, bi mogoče bilo še v redu, ampak mama se je običajno ustavila, ko je bila steklenica prazna, oče pa, ko je moral pijano mamo odnesti v posteljo. Zjutraj pa, kot da se ne bi nič zgodilo.

Ko so bili dobri večeri, je mama pela in plesala z očetom ter me poljubljala in mi govorila, da sem njen največji zaklad. Ko je imela slab dan, pa je očeta obtoževala, da je nima rad, da »f* svojo tajnico« ter da se naj pobere iz njene hiše. Da k njej je prišel z eno vrečko v roki in da bo tako tudi odšel. Če oče še ni spil preveč, jo je miril, jo rotil, ji govoril, da je njegova edina ljubezen. Če je bil pa že sem hudo vinjen, pa se je odvila epska besedna bitka. Zmerjanje, žaljenje in obtoževanje je bilo glavno vodilo. Očital ji je, da ga je ujela s tem, ko je bila noseča, in da ni prepričan, da je otrok njegov.

Biti tisti otrok, ki stoji med dvema besnečima osebkoma, ki te imate za predmet prepira, ti pa si poleg in lahko samo kričiš in jočeš, ni ravno zdravo. Če sem ju prosila, naj nehata, sta me nagnala spat, če sem jokala, sta se začela prepirati, kdo je kriv za to, da zdaj jočem.

Večeri, ko so bili prepiri najhujši, so se običajno zaključili s trkanjem policije na vratih, nekaj razbitimi krožniki in kozarci ter s popraskanim očetovim obrazom. Mama je bila tista, ki je tepla in praskala, oče je le mirno stal in ji govoril, da se bo ločil, da je ne mara več ter da jo bo strpal v norišnico, pankrta – torej mene, pa bo dal v rejo.

Zjutraj pa kot običajno, kot da se prejšnji večer ni zgodilo nič. Po najhujših večerih sem si običajno lahko zaželela, karkoli sem želela. Četudi bi želela samoroga, bi mi ga našla.

Verjela sem, da je tako v vseh družinah, čeravno sem čutila, da nekaj v tej igri ni v redu, da ljubeč odnos ne more biti takšen. Prvi korak k temu, da sem dojela, da je z našo družino nekaj narobe, je bilo, ko je najboljša prijateljica prespala pri nas čez vikend. Čez dan sta se nama starša trudila ustreči in nama dneve naredila čudovite, večeri pa so bili rezervirani za njune drame. Ta prijateljica se me je potem na veliko izogibala ter ni več želela k nam.

Sreča je bila, da se je to zgodilo zadnji teden pred koncem osmega razreda in sva bili sprejeti na različni srednji šoli. Jaz sem zbežala daleč stran, le da tega nisem takrat tako dojela.

Nov kraj, nova družba je odpirala rane in dodajala besede moji travmi. Uteho sem poiskala v alkoholu in drogi. Kar nekaj časa sem to pridno skrivala, ker šola mi je nekako šla. Da je nekaj narobe, je kazalo le moje telo, ki je bilo vse bolj suho in izčrpano. Vsakič ko sta me starša videla, me je bilo manj. Seveda sta poiskala strokovno pomoč zame.

Lagala sem, igrala sem, vse, samo da mi ne bi bilo treba govoriti o bolečini, ki sem jo prestajala. Iz protesta sem se celo vpisala v šolo v drugi državi in se nisem želela vrniti. Leta so tekla, stikov nisem imela, v alkohol in drogo pa sem vse bolj tonila.

Vrnila sem se, ko me je poklical oče in povedal, da je mama hudo zbolela in da so ji dnevi šteti. Sprva se nisem želela vrniti, ker bi se morala soočiti z demoni, pred katerimi sem tako zavzeto bežala. Klic, da je mama v bolnišnici in da ne vedo, ali bo preživela, me je streznil in sem se vrnila.

Dejansko sem se prišla le poslovit, a mama mi je dala najlepše darilo. Opravičila se mi je, povedala mi je, da je name neizmerno ponosna in da me ima rada, da ji je žal, da sem imela tako slabo otroštvo, ter da me je želela kupiti. Imeli sva zelo globok in čustven pogovor. Prvič je spregovorila o svojih demonih ter o razlogu, da je z očetom. Res je, nisem bila njegov biološki otrok, a me je imel rad in me še ima, kot bi bila njegova. Mamo je imel tako rad, da jo je rešil pred tem, da bi jo okolica obsojala, ker je imela otroka s poročenim šefom, ki ga je od mojega rojstva le prezirala.

Takrat sem veliko izvedela, in to je bilo dovolj, da sem se odločila, da sama ne želim takšnega življenja, da želim normalno življenje. Mama je res umrla, a jaz sem se odločila za zdravljenje. Zgladila sem odnos z očetom. Si ustvarila družino in moja otroka imata najčudovitejšega dedka, ki se je šel zdravit nekaj mesecev za mano.

Moja zgodba ima dokaj srečen konec, a lahko bi se končala tragično. Hvaležna sem za vse izkušnje, ker zaradi tega sem to, kar sem.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice