Rana, storjena zaradi alkoholizma, se celi dlje časa
Sem zdravljenja alkoholičarka, mati dveh odraslih otrok, ločena in zelo stereotipno brezposelna že nekaj let. K temu ni botroval alkohol, prej je bila brezposelnost tista, ki me je še globlje potegnila v odvisnost.
Piti nisem začela z danes na jutri, ampak je bila moja pot do odvisnosti dolga, polna travmatičnih dogodkov, storjenih napak, ki so izvirale iz moje nizke samopodobe. Nekako sem vseskozi verjela, da nisem vredna, da ne zmorem, da sem »škart roba«, ki je lahko hvaležna, če drugi hodijo po njej, čeprav ji ob tem razlagajo, da je lahko srečna.
V svojem kaotičnem času sem uspela zapraviti vse, kar se je zapraviti dalo. Ujeta med primarno družino in svojo družino sem bila blazina, ki je morala miriti vojno med tema dvema poloma. Z alkoholom mi je zelo dobro uspevalo, vsaj meni se je zdelo tako.
Pa je šel mož, ker se nisem znala postaviti zanj, pa sem zgubila službo, ker sem verjela, da ne zmorem, in postala sem lutka, ki jo vsak prestavlja sem in tja, nanjo zliva vso gnojnico sveta in ona prosi za še več. Iskala sem lažjo pot in alkohol je seveda bil ta pot.
Psihično in fizično odvisna od alkohola sem pred desetimi leti pristala na zdravljenju. Za zdravljenje sem se odločila sama, saj sem prišla do spoznanja, da sem dosegla dno in da je nižje le še smrt. Prišla sem do spoznanja, da se sama ne bom mogla rešiti iz začaranega kroga odvisnosti, saj sem že večkrat poskušala ostati trezna, pa ni šlo.
Edino, kar sem si želela, je bilo živeti, a pot do tja je bila le ena – življenje brez alkohola. Torej sem morala izbirati med zdravljenjem in smrtjo. Pri zdravljenju so mi bili v podporo domači. Ogromno znanja glede zasvojenosti z alkoholom sem pridobila v terapevtski skupnosti od svojih sozdravljencev in terapevtk ter iz razne literature o alkoholizmu.
Brez terapevtk, sozdravljencev in ustrezne literature nikakor ne bi zmogla uvideti, kaj je v resnici alkoholizem, kakšen je njegov razvoj, kako radikalne so lahko posledice, ki jih doživlja družina alkoholika, kaj vse spreminja alkoholika in v kakšno bedo alkohol peha zasvojenca.
Tudi spoznanje, da sem alkoholičarka, je prineslo zdravljenje. Vse moči sem usmerila v rehabilitacijo, v skupini sem že začela graditi samospoštovanje in sem s tem nadaljevala tudi doma.
V času zdravljenja sem spoznala, da sem bila boječa in nesamostojna ter da sem nehote hrepenela po tistem, kar sem že imela. Zavedala sem se, da bom morala narediti še veliko, tako sem si kupila vso mogočo literaturo o tem, kako si čim bolj utrditi samospoštovanje in samopodobo.
Želela sem ljubiti in biti ljubljena, spoštovana takšna, kakršna sem. Želela sem svetu pokazati in dokazati, da z mano ni nič narobe, da sem čisto v redu kljub moji telesni okvari. Da lahko vse počnem tako kot vsi drugi ljudje in da zmorem bistveno več.
Moj cilj je bil tudi poiskati si službo, se zaposliti in imeti svoja finančna sredstva. Prav tako sem se odločila, da ne bom več pila, da bom veliko naredila za izboljšanje svoje kondicije in pokrpala odnose, ki sem jih prej uničila.
Splet okoliščin je sicer želel, da sem si zaposlitev našla, a kaj kmalu ugotovila, da ni bistvo v tem, da delam nekaj na silo, prek svojih sposobnosti, da ne bi bila v breme državi, ampak da delam tisto, kar me osrečuje, ne da se zjutraj zbudim in prosim, da mi ne bi bilo treba iti v službo.
Mogoče je slišati malce razvajeno in prevzetno, ampak zaslužim si službo, ki bo približno ustrezala moji izobrazbi in bo upoštevala mojo invalidnost. Rada delam, a ne bom si pustila, da me izkoriščajo.
Odnose z bližnjimi sem zgladila in še vedno si prizadevam za to. Zavedam se, da sem s svojim pitjem uničila marsikateri most in hišo, ki jo moram zgraditi na novo. Žal mi je za to. A oprosti, žal mi je nista vedno dovolj. Za ponovno zaupanje in odpuščanje so potrebna leta. Teh pa imam pred sabo še ogromno in borila se bom do svojega zadnjega diha in le upam lahko, da bom vse storjene krivice delno popravila.