Zakaj Slovenija nima zelene politike?

Okoljska politika postaja vse pomembnejša in raste premo sorazmerno z zavedanjem, da je skrb za okolje postala vrednota sodobnega človeka modernega sveta. Ne glede na porast materializma in kulturo potrošništva se pač slej ko prej zavemo, da če zboli naše okolje, zbolimo vsi.

V zadnjih 50 letih se je položaj naravnega okolja močno poslabšal. Globalno segrevanje, izguba biotske raznovrstnosti, izkoriščanje naravnih virov, vedno večje količine odpadkov, povečana uporaba kemikalij in onesnaževanje tal, zraka in vode pomenijo resno grožnjo prihodnosti narave, katere del je tudi človek.

Zelena paradigma je v središču evropske politike

Zeleni prehod – kamor spadajo reforme in naložbe v zelene tehnologije, ki bodo podprle zeleni prehod, hkrati pa prispevale k podnebnim ciljem EU, spodbujale trajnostno rast, ustvarjale delovna mesta in ohranjale energetsko varnost – je v središču evropske politike.

Vzporedno s tem se v Evropi krepijo tudi politične sile, ki okoljskim problemom povečajo največ pozornosti. Politična skupina, ki ima v središču političnega programa skrb za človekovo življenjsko okolje, Zeleni in Evropska svobodna zveza, je četrta najmočnejša politična sila v Evropskem parlamentu.

V slovenskem parlamentu so okoljske teme zgolj floskule

Ne glede na perečo problematiko, ali pa morda prav zaradi tega, se zdi, da v Sloveniji neke skupne strategije spopadanja z okoljskimi izzivi ni. Še bolj pa zbuja skrb, da na splošno med parlamentarnimi strankami ni zaznati tendence po tem, da bi se lotili razprave na način, da bi do strategije sploh lahko prišli.

Vsaka politična stranka se do neke mere dotakne problematike okolja, če ne prej, ko pride do predvolilnih soočenj, a če ni politične volje po širšem sodelovanju med strankami potem, ko se volišča zaprejo in se glasovi preštejejo ter se potrdi sestava državnega zbora, je okoljska politika žal le še ena tistih tem, ki se jih ne rešuje – ker se te problematike pač brez širšega konsenza ne da reševati.

Ko nimaš rešitve, ustanovi novo stranko

Tendenca ustanavljanja novih strank, ko etablirane politične sile na neko vprašanje nimajo pravega odgovora ali pa bi morebiti imela odgovore politična stranka, ki večjim ni po godu, v Sloveniji ni nič novega.

Z namenom boja proti korupciji, proti kateri bi se pravzaprav morale boriti vse državne institucije, je nastala Dobra država Bojana Dobovška. Na podlagi tendence po učinkovitejši zaščiti meja in postavljanja Slovencev v Sloveniji na prvo mesto je nastala Domovinska liga. Gibanje za otroke in družine Aleša Primca je zrastlo zaradi mehkužnosti slovenske politike glede vprašanja demografske krize in strahu reči bobu bob, da če ne bo otrok, ne bo naroda. In še bi lahko naštevali.

Poleg vsebinsko zasnovanih strank smo priča tudi nastanku strank, katerih namen je propagirati določenega posameznika ali obratno: s posameznikom, ki je bil pred tem ugodno medijsko predstavljen, pripeljati v parlament čim več glasov v pomoč etablirani stranki, ki izgublja moč.

In ker se zgodovina vedno ponavlja, se ustanavlja nova zelena stranka. Vodil naj bi jo Jure Leben, bivši okoljski minister, ki je javnosti najverjetneje najbolj znan po aferi maketa, v kolikor je javnost na afero magisterij, ki ga ni bilo, pozabila.

Maketa, kanalizacijski kanal C0, grožnja z visoko odškodninsko tožbo  …

Jure Leben, ki naj bi rešil manko slovenske zelene politike, vstopa na prizorišče s težkim nahrbtnikom. S položaja ministra za okolje je odstopil zaradi afere maketa v okviru projekta drugi tir, ki je stala 133 tisoč evrov.

V njegovem nahrbtniku je med drugim grožnja z visoko odškodninsko tožbo, saj se je kot okoljski minister večkrat izrekel proti pridobivanju plina s pomočjo hidravličnega lomljenja. Britanci lahko, v kolikor poravnava ne bo uspela, Slovenijo tožijo za 120 milijonov evrov.

V času, ko je bil okoljski minister, so tudi kopali kanalizacijski kanal CO, speljan čez vodovarstveno območje v Ljubljani, čeprav so tako prebivalci kot tudi stroka svarili, da se je križanjem vode in kanalizacije iz previdnosti bolje izogniti, še posebno na potresno najbolj ogroženih območjih v Sloveniji.

Zanikanje obstoja stranke Zelenih Slovenije

V oddaji 24UR Fokus je bila sicer stranka Zeleni Slovenije omenjena, a v oddajo samo predstavniki stranke niso bili povabljeni, niti niso bili »vabljeni k predstavitvi svojega dela in stališč, kar bi z vidika norm in objektivnosti današnjega časa morala biti vsekakor prioriteta avtorjev prispevka o zelenih strankah v Sloveniji,« kot je na FB strani Zeleni Slovenije zapisal predsednik stranke Andrej Čuš.

In nadalje: »Zeleni Slovenije pravimo, da lahko vsak ustanovi svojo stranko, saj je to ustavna pravica in kategorija. Hkrati pa se zavedamo, da razdrobljenost ne vodi nikamor. Tudi zaradi tega smo v jeseni 2018 združili tri zelene stranke: Andrej Čuš in Zeleni Slovenije, Zeleno koalicijo in Združene zelene v svojo matico – Zelene Slovenije.

Prvi rezultati tega so se poznali na parlamentarnih volitvah 2018, ko je stranka dosegla najboljši rezultat po letu 1996, nadgradila pa ga je z 2,23 % na evropskih volitvah 2019 in s tem resno nakazala kandidaturo na parlamentarnih volitvah.

Povezovanje in sodelovanje sta bili vedno naša prioriteta. Pred dobrim mesecem smo Sloveniji predstavili projekt Povežimo Slovenijo, v katerega vabimo prav vse politične stranke, iniciative in posameznike, ki si želijo spremembe delovanja v slovenski politiki.

Naj predstavim nekatere od naših aktivnosti Zelenih Slovenije v letu 2020:

• Vložitev peticije »Pravica do čiste pitne vode za vse? Dovolj je bilo obljub, čas je za dejanja. Naša voda ne bo nikoli naprodaj!«, ki smo jo vložili v Državni zbor Republike Slovenije 15. 7. 2020. Pod peticijo se je podpisalo prek 5000 državljank in državljanov.
• Po sprejetju zakona o spremembah zakona o ohranjanju narave v državnem zboru 27. maja lani, ki nesorazmerno posega v pravice okoljskih nevladnih organizacij, smo se Zeleni Slovenije in Stranka mladih – Zeleni Evrope odločili, da zavarujemo zeleno Slovenijo z vložitvijo presoje zakona na ustavnem sodišču.
• Poziv Vladi RS: »Vlada naj zaščiti domače vrtnarje, ne pa tujih multinacionalk!«, ki je bil tudi realiziran.
• Podpora in številne aktivnosti glede delovanja podjetja Kemis na Vrhniki, kjer smo bili aktivni tako prek državnega nivoja kakor tudi prek svetniške skupine Zeleni Vrhnike.
• Opozorili smo na katastrofalne razmere odlagališča v Domžalah oz. Dobu.
• Podpora prizadevanjem krajanom Anhovega v primeru odprave onesnaževanja in strupenega življenjskega okolja.
• Podali in pripravili smo gradivo za sklic seje državnega zbora na temo sklica okoljske krize v Sloveniji.
• Številni pozivi in predlogi Vladi RS ob pojavu koronavirusa v državi in ukrepih do zdaj – prek 15 pozivov in pobud.  
• Tradicionalne delitve drevesnih sadik ob dnevu Zemlje.
• Pomoč civilni družbi na področju zaščite živali – tradicionalne aktivnosti ob 4. oktobru.

Tako kot so Zeleni Slovenije šli leta 1990 v sodelovanje s strankami Demosa, smo tudi mi pred mesecem dali pobudo, da skupaj sestavimo gibanje Povežimo Slovenijo, ki bo tudi omogočilo reševanje okoljskih težav. Takšnih praks je veliko tudi v Evropski uniji, navsezadnje tudi v sosednji Avstriji.«

Kakšen bi moral biti voditelj zelene stranke in kakšna zelena stranka?

Dušan Plut, visokošolski profesor s Filozofske fakultete, okoljevarstvenik in aktivist, ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član predsedstva Demokratične opozicije Slovenije (Demosa) in na prvih povojnih demokratičnih volitvah izvoljen v predsedstvo Slovenije, je za oddajo 24UR Fokus na to vprašanje odgovoril, »da ne bo le prodajal floskul, da se bo njegova karizma gradila na podlagi napornih in osebnih akcij«.

V času Demosa je bila stranka Zelenih Slovenije del le-tega. Članstvo stranke pa je bilo veliko predvsem zato, ker se po besedah Pluta niso želeli ideološko opredeliti.

Zelena politika je pomembnejša od klasičnih levih – desnih – sredinskih opredelitev

Skrb za okolje in zelena politika sta res nekaj, kar je večje in pomembnejše od klasičnih levih – desnih – sredinskih opredelitev. Je nekaj, kar zadeva vse nas in tudi tiste, ki pridejo za nami. Je poligon, na katerem je precej nevarno eksperimentirati.

In slej ko prej, če ne prej, na naslednjih državnozborskih volitvah, bo treba tehtno premisliti, komu dati svoj glas in komu zaupati. Predsedniku Zelenih Slovenije, ki je vložil peticijo za čisto vodo za vse, ali predsedniku Novih Zelenih (ali kako pač se bo stranka imenovala), ki je dovolil kopati kanalizacijo prek vodnega zajetja.

Komu zaupati, predsedniku Zelenih Slovenije, ki se je odločil (tudi na račun manjše osebne prepoznavnosti) stopiti v povezovalno zgodbo gibanja Povežimo Slovenijo, saj se zaveda, da je za reševanje okoljskih izzivov potreben širši konsenz, ali predsedniku Novih Zelenih (ali kako pač se bo stranka imenovala), ki še preden ustanovi stranko, obstoj drugih strank s podobno tematiko zanika.