Utišanje medijev in glas vpijočega v puščavi
Ta prispevek zagotovo ne bo tako objektiven, kot bi si želela. Pravzaprav niti nisem prepričana, da želim, da je objektiven. Ker menda ni nič narobe z izražanjem lastnega mnenja, saj še vedno živimo v demokratični državi, kjer je vsakomur zagotovljena svoboda govora, čeprav nas nekateri želijo prepričati, da ni tako.
In nekateri celo želijo ves širni svet (začenši z Evropsko unijo) prepričati o tem, da je Slovenija pravzaprav avtokratska država, v kateri so nam nadeli nagobčnike in nam brez vsakega razloga pišejo plačilne naloge. Tudi dijakom, to se pravi: polnoletnim otrokom. Popolnoma brez vsake osnove. In ni dolgo do takrat, ko nas bodo prisilno napikali s cepivom proti covidu-19.
Preberite tudi:
In medtem ko mi menimo, da so ukrepi nevzdržni, da nam je omejena pravica do gibanja, govora, združevanja, socializacije in normalnega življenja, iz tujine prejemam zaskrbljena pisma, češ, skrbi nas, kako bo pri vas, ker je vlada tako minimalizirala ukrepe proti širjenju virusa.
In medtem ko so mediji tako zelo svobodni, da lahko poročajo, karkoli želijo, tudi če širijo laži (nemalokrat sem poslušala vladno novinarsko konferenco in se ob branju novic o tej isti novinarski konferenci spraševala, kje sem jaz pravzaprav bila, ker mi pač očitno nismo bili na isti novinarski?), v Bruslju razpravljajo o tem, ali nismo celo zreli za to, da nam ukinejo dotok evropskega denarja, da nas malo šolajo, ker tako grdo kršimo pravice medijev.
Vir slike: Pixabay
Vladni poskusi utišanja svobodnih medijev na Poljskem, Madžarskem in v Sloveniji
V Evropskem parlamentu je potekala razprava o poskusih utišanja svobodnih medijev. Na seznamu se je poleg Poljske in Madžarske po silovitem prizadevanju in lobiranju evropskih poslank iz Slovenije, Joveve in Fajonove, znašla tudi Slovenija.
Portugalska državna sekretarka za EU Ana Paula Zacarias je v imenu sveta EU poudarila ključno vlogo svobode medijev v demokraciji. In spomnila na Evropsko listino temeljnih pravic, ki v 11. členu govori o svobodi izražanja in obveščanja: »Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje. Spoštujeta se svoboda in pluralnost medijev.«
Podpredsednica evropske komisije in evropska komisarka za vrednote Věra Jourová je v zvezi s Slovenijo navedla poskuse spodkopavanja stabilnega financiranja in neodvisnosti STA ter verbalne napade na novinarje.
»Nikakršnega političnega pritiska na medije ne sme biti. Močni voditelji so tisti, ki pridobijo spoštovanje s svojimi dejanji, ki sprejmejo raznolikost mnenj in ki dopustijo, da so državljani ustrezno obveščeni, ne tisti, ki poskušajo utišati kritične glasove. V demokraciji bi morali neodvisni mediji delati in spraševati brez strahu ali uslug. Naloga nas, politikov, je odgovarjati z dejstvi, ne z napadi,« je dejala Jourová.
Vse, kar sta povedali visoki predstavnici v Bruslju, je izredno pomembno. Pravzaprav z dejstvom o pomenu medijev, pomembnosti poslanstva novinarjev za obveščanje javnosti ter dejstva, da so mediji v središču evropske demokracije, ni polemiziral nihče od 44 razpravljavcev. So se pa mnenja razpravljavcev o tem, kaj je in kaj ni medijski pluralizem, rahlo kresala.
Vir slike: Shutterstock
Nekateri evropski poslanci so opozorili na to, da je razprava hinavska in paradoksalna
Mnenj, ki sledijo, zagotovo ne bo zaslediti v slovenskih množičnih medijih. Ker morda tudi danes nismo poslušali iste razprave.
Tom Vandendriessche (ID) iz Belgije je dejal, da je ta razprava zelo hinavska in izvira iz tega, da razpravljavci ne razumejo razlik med posameznimi državami članicami. Dodal je, da gre za poskus kaznovanja Madžarske in Poljske, ker se ne strinjata z migrantsko politiko EU.
Raffaele Fitto (EPP), evropski poslanec iz Italije, je dejal, da je razprava paradoksalna in da so se zbrali, da razpravljajo o ničemer. Če bi bili objektivni, bi morali ugotoviti, da mediji madžarsko, poljsko in slovensko vlado kritizirajo na dnevni bazi, včasih tudi brez osnove. Opozoril je, da pravzaprav ni razloga, da se pogovarjajo o kršitvah evropskih pogodb, dokler samo Sodišče Evropske unije o tem ni nič reklo. Podobno se je dogajalo v Italiji pred 10 leti, je dodal in poudaril, da so ukrepi vseh omenjenih vlad demokratični, in da se EU mora zavedati, da ni ena sama država, temveč da sestoji iz 27 suverenih držav članic. V kolikor se dovoli izrabljanje institucij EU za reševanje nacionalnih problemov, gre za kršitev pogodb EU.
Paolo Borchia (ID) je dejal, da so svobodni mediji lahko svobodni le, če lahko novinarji razmišljajo brez političnega ali uredniškega nadzora, in da je v osnovi te razprave napadanje vlad, ki ne ugajajo Bruslju. Evropska unija bo svobodna le, če bomo pustili svobodo govora vsem, ne le levim, je dodal.
Neodvisni evropski poslanec iz Slovaške Milan Uhrík je dejal, da gre le za to, da množični mediji ne smejo več pisati česarkoli, ker se je izkazalo, da pogosto manipulirajo z javnim mnenjem. »Problem je le, da levi mediji ne obvladujejo več 95, ampak samo še 80 odstotkov medijskega prostora,« je dodal.
Dva greha ogrožanja medijske svobode v Sloveniji
Poslanka Tanja Fajon (SD) je v svojem nastopu izpostavila, da je do sedaj v Evropskem parlamentu vedno ponosno zastopala Slovenijo, ki se je znala postaviti v bran demokraciji, človekovemu dostojanstvu, svobodi, pravni državi. In dodala, da je v Sloveniji res nekaj hudo narobe, če ne, o tem ne bi razpravljali. Utišati se poskuša medije, kritične novinarje se zmerja in STA se finančno izčrpava.
V delu, da je v Sloveniji nekaj hudo narobe, se popolnoma strinjam. V delu, kaj naj bi bilo narobe, pa bi se dalo polemizirati. Vsekakor se kot ženska ne morem strinjati s tem, da se nas zmerja s prostitutkami (čeprav je bila beseda v resnici presstitutka), ko nekomu nismo pogodu. Hkrati pa se tudi ne morem strinjati, da ima novinar vedno prav, tudi kadar mu je moč z dejstvi dokazati, da laže. Medtem, ko mediji ustvarjajo javno mnenje, da vlada vedno laže, tudi, kadar ne.
Nekateri evropski poslanci niso bili prav dobro brifirani o tem, kdo komu v Sloveniji pravzaprav grozi
Sophie in ‘t Veld (Renew), ki v EP vodi posebno skupino za spremljanje demokracije, vladavine prava in temeljnih svoboščin, je ocenila, da napadi na novinarje, kot se dogaja v Sloveniji, ustvarjajo vzdušje sovraštva. »Besedni napadi na novinarje lahko privedejo celo do umora, čemur smo bili priča na Malti in na Slovaškem,« je dodala.
Nekje je šlo nekaj res zelo narobe, da položaj medijev v Sloveniji primerjamo z umori na Malti. Premier je resda velikokrat kritičen do poročanja novinarjev, pogosto je šlo izražanje (sicer razumljene) jeze prek meje dobrega okusa, a napaden ali ostal brez službe ni noben novinar. Tega pa ne bi mogli reči za nekatere desnici naklonjene novinarje v preteklosti.
Zaradi intervjuja s pevcem Thompsonom je moral leta 2017 odstopiti Igor Pirkovič kot urednik oddaje Tednik na RTV Slovenija. Predsednik vlade je bil takrat dr. Miro Cerar. Za časa istega PV je bil 11. 1. 2018 Jadranki Rebernik vročen sklep o razrešitvi s funkcije odgovorne urednice UPE Informativni program Televizije Slovenija.
Leta 2001 je bil pred lastno hišo brutalno napaden in pretepen novinar Večera Miro Petek, ki je prav v tistem času preiskoval gospodarski kriminal. Tudi takrat predsednik vlade ni bil Janez Janša, temveč dr. Janez Drnovšek. V času vlade Janeza Janše se pravzaprav edini pozivi k nasilju in ubijanju glasijo: »Ubi Janšo!«
O financiranju in delovanju Slovenske tiskovne agencije (STA)
Slovenska tiskovna agencija (STA) je začela delovati 20. junija 1991, le nekaj dni pred uradno razglasitvijo neodvisnosti Slovenije. Tako je novonastala država dobila nacionalno tiskovno agencijo in z njo pomemben kanal komuniciranja – sprva predvsem s tujimi javnostmi, lahko preberemo na spletni strani STA.
In nadalje: Status in delovanje STA, ki je družba z omejeno odgovornostjo v stoodstotni lasti ustanoviteljice – države, ureja poseben zakon. Veljati je začel julija 2011 in med drugim določa, da STA opravlja javno službo stalnega, celovitega, točnega in objektivnega zagotavljanja informacij o dogodkih v Sloveniji in po svetu za potrebe javnosti v Sloveniji in zunaj njenih meja, tako v slovenskem kot v angleškem jeziku.
3. člen Zakona o slovenski tiskovni agenciji (ZSTAgen) določa, da je edini ustanovitelj in družbenik STA Republika Slovenija in da je dolžnost ustanovitelja zagotoviti institucionalno avtonomijo in uredniško neodvisnost STA ter primerno financiranje za celovito in nemoteno izvajanje javne službe na podlagi letnega Poslovnega načrta STA.
7. člen tega istega zakona govori o načelih neodvisnosti in nepristranskosti, in sicer: STA deluje po načelih neodvisnega, nepristranskega in profesionalnega novinarsko-agencijskega obveščanja. STA ne sme pod nobenim pogojem upoštevati vplivov in pogledov, ki bi lahko vplivali na točnost, objektivnost ali verodostojnost njenih informacij. STA ne sme, dejansko ali pravno, postati odvisna od katerekoli ideološke, politične ali ekonomske skupine.
STA naj bi bil torej le neke vrste zbirni portal, na katerem se (brez osebnih mnenj in preferenc, koga se omeni in koga ne) zbirajo podatki o dogodkih, dogajanju, izjave in podobno ter so tam na voljo državljanom in svobodnim medijem, da s temi podatki operirajo naprej – si jih po svoje razlagajo, komentirajo itd., ni pa tako komentiranje v pristojnosti STA. Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko zahtevkov za popravke prejmejo na STA.
22. ZSTAgen člen določa, da STA pošlje letno poslovno poročilo in revizijsko poročilo o smotrnosti in pravilnosti poslovanja iz prvega odstavka prejšnjega člena državnemu zboru v seznanitev. Dodatno krovna pogodba, ki sta jo podpisala trenutni direktor agencije Bojan Veselinovič in nekdanja vodja Ukoma Kristina Plavšak Krajnc decembra 2019, določa, da mora STA v zameno za financiranje Ukomu predložiti vso potrebno dokumentacijo, med drugim tudi tisto, ki zadeva finančne, pravne in vsebinske zadeve. In tega ni storil. Poenostavljeno povedano: o problematiki STA v Bruslju razpravljamo zato, ker direktor STA ni izpolnil svojih obveznosti.
Vir slike: Delo
Glas razuma in glas vpijočega v puščavi
Tisti, ki dejansko ne vedo, kakšno je stanje glede medijev v Sloveniji, so po tej razpravi skorajda morali odločiti, da je Slovenija država, v katero se ne hodi, v katero se ne investira, s katero ni bolje imeti nobenega opravka. Res krasna popotnica pred predsedovanjem Slovenije Svetu EU.
Najverjetneje ta in podobne razprave ne bodo pripomogle k ponovnemu razcvetu slovenskega turizma tudi po tem, ko bo epidemija covida-19 pod kontrolo. Reševanje notranjih nezadovoljstev in lizanje ran po neuspeli nezaupnici vladi na evropskem parketu nam je lahko le vsem v pogubo.
Kot je dejal Franc Bogovič (SLS/EPP), je: »Velika večina slovenskih nacionalnih medijev v lasti tranzicijskih gospodarstvenikov, ki prek svojih medijev ščitijo svoj gospodarski interes, na vseh parlamentarnih volitvah pa odkrito podpirajo levosredinske stranke, s skupnim ciljem, da preprečijo zmago Janeza Janše na volitvah, in sedaj skušajo zrušiti njegovo vlado«. In ker 80 % slovenskih notranjepolitičnih redakcij ni uspelo zrušiti vlade, bodo tranzicijski gospodarstveniki s poslanci levosredinskih strank poskusili dobiti pomoč od zunaj. Za vsako ceno.
