Spadam med tiste alkoholike, ki jim načeloma nič ne manjka, imajo v življenju vse in vsaj na zunaj nimajo nekega realnega razloga za pitje. Tisto, kar se pa skriva v meni, kar skrivam pred svetom, to pa daje veliko razlogov za pitje. Priznam, da sem dobra igralka in ljudem vedno dam občutek, da ob dobri službi, treh čudovitih otrocih, lepem, pametnem in postavnem možu, hiši, dveh avtih nimam razloga za skrb ali za karkoli podobnega. Resnica pa? Pijem toliko, da je vse to že brez zveze. Zadnje čase manj, ker se menda pripravljam na zdravljenje, ki je moja edina rešitev, da sploh preživim.
Da imam težave, se je pokazalo ravno v času covida, ko je bilo moje skrivanje in pitje zelo oteženo. Ker nisem mogla toliko piti, sem postala razdražljivejša, sitna in depresivna. Da z mano ni nekaj v redu, je najprej opazil mož, a na njegovo vprašanje »kaj je narobe« sem mu natvezila zgodbo, da imam v službi malce preveč dela. Potem sem začela iskati razloge, zakaj bi lahko zvečer spila kozarček, včasih celo steklenico. Namreč, ob uspehih se nazdravlja. Potem sem za razlog navedla stres in tako dalje, dokler ni sledila intervencija – in me mož ni postavil pred dejstvo.
Seveda sem vse zanikala, konec koncev še danes lažem, da abstiniram, pa pijem in upam, da mi bo na zdravljenju končno uspelo narediti ta korak in bom s pomočjo drugih prenehala, ker sama vem, da ne zmorem. Če me kdo vpraša, sem zmeren pivec, ker kozarček na dan ni težava, ob tem pa pozabim omeniti, da gre za velik kozarec.
Zavedam se, da imam težave, a si vsaj zaenkrat še nisem pripravljena tega priznati, pa četudi to pomeni, da bom mogoče izgubila moža. Ne čutim se še dovolj močne, da bi se soočila s preteklostjo in ubesedila vse svoje travme. Preveč jih je bilo in leta sem gradila obrambni zid, ki me varuje pred tem, da bi bila spet prizadeta.
Nisem še pripravljena podreti vseh tistih zidov, nisem še pripravljena odpreti vseh tistih škatel in jih pravilno urediti. Veliko lažje mi je lagati in minimizirati težave preteklosti, veliko lažje mi je vse obrniti v šalo in ljudem prodajati zgodbo, da sva bila z bratom tako samostojna, da sva že v vrtec hodila sama, ker sta starša morala biti ob 5. uri v službi, vrtec pa se je odpiral šele ob 5.30. Ne priznam, da sem jokala, ne priznam, da me je bilo strah, da sem bila dostikrat lačna in premražena.
Ne priznam, da je bil oče vse prej kot oče, da sva ga z bratom hodila iskat po gostilnah, včasih še tudi k ljubicam. Tudi takrat, ko je mama umirala in umrla sama, ker sva midva iskala očeta. Ne priznam, da sem morala že v osnovni šoli odrasti ter skrbeti zase in brata, ker se je oče odločil, da se mu je ljubše kurbati, kot skrbeti za naju.
Ne priznam, da je bilo narobe, da je v šolo hodil samo preverjat, kakšne ocene imava, v primeru slabih ocen, kar je zanj pomenilo vse, kar je manj od 5, pa sva bila tepena. Ne priznam, da sem v srednji šoli iskala starejše moške, ki so skrbeli zame, ker sama nisem zmogla, oče pa je menil, da je penzija po mami dovolj, da skrbim za gospodinjstvo. Ne priznam, da sem bila zato konstantno ljubica in da sem »hodila« tudi s petimi hkrati.
Nikoli ne bom priznala, da sem prvi letnik izbranega faksa, ki sem ga naredila, ko sem bila že mamica, sfalirala, ker sem se prodajala. Nikoli ne bom priznala, da sem kradla, lagala in se neštetokrat želela ubiti.
Prva svetla točka v mojem življenju je bil moj mož, ki še danes ne pozna moje preteklosti. Ob njem sem se malce pobrala in ga tudi nekajkrat prevarala. Nič od tega ni vedel, no, vsaj rekel ni nič. Ko me je zaprosil, se mi je zdelo, da se mi je odprl nov svet.
Z njegovo pomočjo sem končala faks, ki sem ga potem vpisala, se zaposlila in sva začela življenje na novo. Vse je bilo dobro, končno sem živela življenje, ki sem si ga zaslužila. Preteklost in bolečino sem pa globoko skrila, uspešno.
Vsaj menila sem tako. Potem pa je oče zbolel, kar je pomenilo, da bom jaz skrbela zanj. Vse bolečine preteklosti so prišle na dan. Oče je bil že na pol dementen in me zamenjeval z mamo, me zmerjal, poniževal, vse, kar je delal mami. Jaz pa sem začela piti, da sem lahko preživela.
Ko je moral oče v bolnišnico, mi je malce odleglo, a kaj ko nismo dobili doma zanj. Ideja, da se vrne k nam – ne. Moje pitje se je stopnjevalo. Oče je po mesecih v bolnišnici umrl. Iskreno, to je bil najlepši dan v mojem življenju in vem, da ne bi smela tako čutiti, kar me še bolj ubija.
Menila sem, da bom končno lahko zaživela – nisem, le tonila sem in tonem. Pet let je od tega, jaz pa pijem kot žolna, moža varam, ker se vsaj tako čutim živo, in ponoči dobivam panične napade, ker nočem biti takšna kot oče, a sem mu iz dneva v dan bolj podobna.
Bolečino skušam utopiti v alkoholu, pa ne gre in vse upe polagam v zdravljenje.
