Alkohol mi je bil uteha

Počasi teče že tretje leto, ko se lahko pohvalim, da ne pijem več, niti manj, niti enako alkohola. Spadam med tiste srečneže, ki so zmogli, seveda ob podpori domačih, prenehati piti brez bolnišničnega zdravljenja. Sem pa vsaj enkrat mesečno v ambulantni obravnavi, kjer se z zdravnico psihiatrinjo pogovoriva in narediva plane za naprej.

Sem mati, sem žena in podjetnica. Živimo v hiši, ki smo jo nedavno kupili, imamo dva avta, otroka sta pridna, mož je z mano v teh 25 letih šel čez pekel in nebesa, a še vedno vztraja z mano. Imam dokaj normalen odnos s starši, taščo, sorodniki in prijatelji. Če odštejem alkohol, ki je do mojega zdravljenja tekel v potokih, mi ne manjka nič. Mirno rečem, da sem srečna, da ničesar ne pogrešam in da se veselim življenja. A kot vsak alkoholik tudi jaz skrivam preteklost, bolečino in travme.

Rojena sem kot pankrt vaške trgovke in bogatega, poročenega lastnika te vaške trgovine. Jasno, da se poročeni mogotec ni ločil in prevzel odgovornosti, mama pa je naredila nenavadno potezo. Preselila se je na drug konec Slovenije in se poročila z vaškim posebnežem, ki je živel v samskem domu in redno pil. On me je sprejel takoj in mu brez težav rečem oče, česar pa ne morem reči za njegovo družino.

Vedno sem bila pankrt, ki se hoče vsiliti v njihovo družino. Vedno ob strani, nikoli dovolj dobra, lepa in pametna. Nikoli povabljena na obisk, ker sem bila garjasta in ušiva – vsaj tako so govorili. Nikoli se nisem smela družiti z bratranci in sestričnami. Malce se je to spremenilo, ko sem dobila sestro, no, polsestro, in so mi bila prek nje odprta marsikatera poprej zaprta vrata.

Kljub vsemu so mi znali prav fino pokazati, da nisem njihova. Vedno je slučajno zmanjkalo mest ob glavni mizi, slučajno je bilo manj sladic, daril, vsega, tako da mi je bilo jasno, da ne spadam k njim. Za darila sem morala delati. Včasih sem se počutila kot Pepelka.

Nič kaj boljše ni bilo, ko sem ponavljala peti razred, saj sem iz vaške šole prišla v mestno, v čisto nov svet. Pa še očim se je takrat odločil, da se gre zdravit, ker je policija že prevečkrat potrkala na naša vrata.

Osnovno šolo mi je nekako uspelo s težavo končati, posledično izbira srednjih šol ni bila ravno pestra. Vedela sem, da ne bom mogla na ekonomsko, kot sem si želela, na vrtnarsko nisem hotela, kot tudi ne na gostinsko, ker nisem želela biti kot mama, za frizersko sem imela premalo točk, tako mi je ostala le šiviljska, kar me je tudi veselilo.

Ker sem bila visoka in vitka, sem hitro pristala na modni pisti in se znašla v kakšnem časopisu. Takrat pa se je »družinska« situacija obrnila. Kar naenkrat sem postala zanimiva, najljubša nečakinja, oh in sploh. Mene pa je vse to dušilo, ker je bilo tako zaigrano, lažno. Iz predmeta, ki ga nihče ni hotel, sem postala predmet občudovanja, s katerim so se vsi hvalili.

Na vseh teh obiskih sem začela pridno piti, tudi po šoli sem večkrat s prijateljicami »zagreznila« v gostilni. Dostikrat se je zgodilo, da sem v ponedeljek šla v šolo, domov pa sem se vrnila v petek, nedeljo ali celo čez 14 dni. Na teh mojih pohodih in izletih v neznano sem spoznala tudi zdajšnjega moža.

Preprostega mestnega fanta, ki me je sprejel takšno, kot sem, v meni ni videl le lepe mladenke, ampak ranjeno osebo, žensko, ki potrebuje ljubezen, iskrenost in nekoga, ki bo vedno tu zanjo. Družina ga ni sprejela, ker ni bil dovolj dober zame. Dovolj dober? Nekaj let pred tem bi bil zame dober le največji drek na cesti, zdaj pa bi se morala poročiti z odvetnikom, zdravnikom … pač z nekom, s katerim bi se lahko hvalili.

Vztrajala sem pri svojem in povrh še zanosila, ponovno sem postala nevidna, nevredna. Po rojstvu sina se je pri meni marsikaj spremenilo. Začela sem svoj posel, s fantom, zdaj možem, sva se vselila skupaj in začela graditi skupno prihodnost.

Postala sem oseba, ki so jo izkoriščali, ko so jo potrebovali, drugače pa ji povedali, da je ničvrednica, ki je poročila enega siromaka. To me je močno najedalo, a sem uteho iskala v alkoholu. Sprva se je pilo za vikend in ti odklopi so mi dajali elan za čez teden. Sčasoma je bil vikend od četrtka do sobote. Vseskozi sem svoje pitje opravičevala s tem, da to potrebujem, da se napolnim.

Načeloma sem kuhala, prala, pospravljala, skrbela za vse, le da je v to vse bil vštet alkohol. Še na fakulteto se mi je uspelo vpisati in jo narediti. Pa se je počasi pitje sprevrglo v vsakodnevno početje, izgovor pa je bil še vedno isti, da to potrebujem.

Ko je sin prvič rekel: »Mami, a danes bo spet žur?« sem začela razmišljati, da nekaj ni v redu. A me je ritem, ki sem ga že dodobra poznala, spravil v skušnjavo in smo ponovno imeli žur, z zavedanjem, da potem nekaj časa ne bomo imeli tega žura.

Zdržala sem mesec dni in bila v tem času sitna, razdražljiva, agresivna in nadležna. Tako nadležna, da so me prosili, naj začnem piti. Pa so leta tekla in jaz sem svojo odvisnost le poglabljala, dokler nisem začela izostajati z dela, ker sem imela »migrene«, ker sem bila bolna, pač zaradi nečesa.

Ko je prišla prva blokada na račun, jo je mož rešil, ko je prišla druga, so prišli tudi rubežniki, pa mi je še bilo vseeno. Točka preloma je bila, ko smo prišli tako daleč, da bi nam zarubili hišo, šele takrat sem se spravila k sebi.

Posel sem ponovno zagnala, se pozdravila in do sedaj odplačala, no, smo odplačali ves dolg. Del mojega zdravljenja je bilo sprejetje same sebe in pretrgala sem stike z »družino«. Zdaj diham in živim, a zaradi njih in moje želje, da bi bila sprejeta, sem težave reševala z alkoholom. Ni bilo prav, a zame je bila to edina pot, ki sem jo poznala.