Dr. Milan Balažic: Velja podpreti vsako politično pobudo, ki bi nudila prostor, da spet stopimo skupaj kot pred 30 leti

Dr. Milan Balažic je bil v času osamosvajanja Slovenije član ožjega vodstva Zveze socialistične mladine Slovenije. Na zadnjem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije je bil glavni pobudnik predčasnega odhoda slovenske delegacije in eden glavnih zagovornikov uvedbe večstrankarskega sistema.

Leta 1990 je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za poslanca v slovenski parlament. Po letu 1992 je za nekaj časa zapustil politično prizorišče in postal direktor prve neodvisne televizijske hiše Kanal A.

V času vrhunca mejnega spora s Hrvaško se je vrnil na Ministrstvo za zunanje zadeve RS in kasneje deloval kot veleposlanik v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Indoneziji in ASEAN-u. Danes je župan Občine Moravče in znan po prizadevanju za čisto okolje v Moravški dolini pa tudi širše.

Spoštovani g. župan dr. Milan Balažic, v slovenskem javnem in političnem življenju ste prisotni že kar nekaj desetletij. Kako se je vse skupaj začelo?

V slovensko politično sceno sem vstopil kot mlad študent politologije. Bral sem veliko teoretske literature, vendar nisem hotel ostati le pri tem. Za imperativ sem si vzel enajsto Marxovo tezo o Feuerbachu: »Filozofi so svet doslej samo razlagali, gre pa za to, da ga spremenimo.«

Kot je bil to takrat običaj, smo za generacijo ultraleninistov prevzeli uredništvo študentskega časopisa Tribuna. Postal sem glavni urednik, v uredništvu pa bi izpostavil še Marcela Štefančiča in Aleša Debeljaka. Oblastem smo takoj postali trn v peti, saj nismo bili marksisti, temveč smo izhajali iz lacanovske psihoanalize.

Najprej se nas je Partija lotila s prepričevanjem; ko ni bilo rezultata, so ukrepe zaostrovali. Tako smo, denimo, leta 1982 napisali odprto pismo jugoslovanskemu predsedstvu glede kršitev človekovih pravic. Tribuna je bila takoj zaplenjena in potem še trikrat.

Pri Časopisu za kritiko znanosti ste se v uredništvu znašli skupaj z Igorjem Bavčarjem, Janezom Janšo, Igorjem Omerzo in drugimi. Skupaj ste zastavili eno prvih kritičnih opozicijskih drž v času trdega socializma.

Skupaj smo se znašli ljudje različnih ideoloških prepričanj, pa vendar odločeni, da tako ne more iti več naprej. Urok levičarstva je popuščal in uredništvo Časopisa je vse bolj odpiralo tabu teme. Ko sem leta 1985 objavil članek, kjer se ob koncu sprašujem, ali je socializem sploh še alternativa kapitalizmu in demokraciji, represije – vsaj očitne – ni bilo.

Da nas je Služba državne varnosti ves čas nadzirala in zalezovala, smo izvedeli pozneje. Med večje dosežke štejem številko Časopisa, ki sva jo z dvema uvodnikoma pripravila skupaj z Janezom Janšo in je bila posvečena zahtevi za uvedbo poveljevanja v slovenskem jeziku v Jugoslovanski armadi. Seveda je bila pobuda takoj zavrnjena.

Vaš prvi neposredni politični angažma je povezan s takratno Zvezo socialistične mladine Slovenije.

Res je, leta 1986 sem bil izvoljen v ožje vodstvo takrat prve in še vedno edine opozicijske organizacije. To leto se odvije prelomni kongres ZSMS v Krškem, ki prekine vezi s Partijo in terja več demokracije, črtanje zloglasnega člena 133 o verbalnem deliktu, pluralne volitve, civilno služenje vojaškega roka, legalizacijo stavk, ukinitev štafete mladosti, ekološko in mirovno prihodnost itn.

Takoj se je odprla fronta z Beogradom, kjer nihče ni sprejemal naših idej. Celo več, označeni smo bili za kontrarevolucionarno »meščansko desnico« in pričakovalo se je, da nas bodo pospravili. Po naključju je takrat vodenje slovenske Partije prevzel Kučan, ki je omilil represijo – že zato, ker je vedel, da bi bil potem naslednji sam na vrsti.   

Kako da ste koncem osemdesetih let s svojimi demokratičnimi stališči nadaljevali svojo politično kariero pri Milanu Kučanu?

Večina mojih političnih kolegov se je odločila za opozicijsko delovanje in na ZSMS smo pomagali pri ustanavljanju prvih demokratičnih strank – zvez, med njimi tudi Slovenski kmečki zvezi in kmečki mladini. V času afere JBTZ in ljubljanskega procesa proti četverici, v času pogromaških Miloševićevih mitingov in groženj generalov, v času poglabljanja političnih razlik  v Sloveniji mi je Kučan rekel, naj mu pomagam spremeniti slovensko Partijo, da ne bo tekla kri.

Takoj sem se lotil dela pri socialdemokratizaciji stranke, ključne dele novega programa »Evropa zdaj« pa so mi pomagali napisati Borut Pahor, Bojan Požar in Miloš Čirič. Partijo smo pripravili do tega, da je pristala na demokratične volitve, čeprav mnogi v njej niso resno mislili s »sestopom z oblasti«. Toda nazaj ni bilo več mogoče: v zadnji rdeči skupščini so bile sprejete ustavne spremembe, ki so zavarovale Slovenijo, preprečen je bil miting resnice v Ljubljani, odšli smo z zadnjega zveznega partijskega kongresa v Beogradu in volitve  so dale zanimiv rezultat.

Zmagala je opozicijska koalicija Demos, Partija pa je kot Stranka demokratične prenove dobila soliden rezultat. Kmalu za tem sem bil izbran za podpredsednika te stranke in računal sem, da stare Partije ni več. Tu sem se zmotil: staro Kučanovo jedro, bivše tajne službe in rdeči direktorji niso dovolili, da jim stranko iztrgamo iz rok. Po nekaj neuspešnih poskusih sem se maja 1991 odločil za odstop in izstop.   

Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 ste bili izvoljeni v parlament. Kako se spominjate teh časov?

Predvolilna kampanja je bila trda, saj so nas ločevale spravne teme pa tudi veliko medsebojno nezaupanje. Kljub temu smo bili zaradi napetih razmer v Jugoslaviji prisiljeni sodelovati, če smo hoteli, da najprej uspe plebiscit, potem pa še ključno osamosvojitveno dejanje.

Z Andrejem Magajno, ki je bil takrat, tako kot jaz pri SDP, podpredsednik Pučnikove Socialdemokratske stranke (SDSS) in podpredsednik Demosovega poslanskega kluba, sva razvila zelo tesno sodelovanje. Z vodjo Demosa Jožetom Pučnikom sva se začela redno dobivati, saj sva oba hotela prispevati k oblikovanju nove velike slovenske socialdemokratske stranke.

Pa to ni bil edini vsebinski projekt: sodelovali smo tudi v parlamentu in spomnim se, da sva – po dogovoru s predsednikom SLS Marjanom Podobnikom – z Magajno prispevala odločilna glasova za sprejem zakona o denacionalizaciji. Kar je bilo vzeto, se je moralo pravično vrniti.

V dnevih osamosvajanja Slovenije ste bili edini poslanec, ki se je v parlamentu pojavil v uniformi Teritorialne obrambe. Kaj se je takrat dogajalo?

Kot poslanec bi se sicer lahko izognil vpoklicu, vendar sem v najtežjih trenutkih želel biti skupaj s svojimi fanti iz moščanske enote Teritorialne obrambe. Za samostojnost Slovenije sem dal vse od sebe že v plebiscitni kampanji, zato se mi je zdelo logično, da morajo besedam slediti dejanja. V obkolitvi smo držali kasarno Jugoslovanske armade v današnjem BTC, vmes pa izvedli tudi nekaj drugih akcij.

Tako sem na sejo parlamenta o Brionski deklaraciji prišel neposredno iz enote, časa za preoblačenje ni bilo. Čeprav takrat teritorialci tej deklaraciji nismo zaupali, sem bil vesel, da smo še enkrat pokazali svojo enotnost, ki je na koncu rezultirala tudi v relativno hitrem mednarodnem priznanju. Hitrem pravim zato, ker je bil na začetku proti slovenski samostojni državi tako rekoč ves svet.  

Po letu 1992 ste zapustili politično areno in postali direktor prve neodvisne televizijske hiše Kanal A.

Po sedmih intenzivnih letih v politiki sem iskal nov izziv. Po svojih preferencah in glede na to, da sem magistriral in doktoriral na Filozofski fakulteti iz sociologije kulture, sem želel v akademske vode. Toda takrat to ni bilo mogoče, od nečesa pa je bilo treba živeti.

Prav v tem času sem postal očka dvema hčerkama, kar je pomenilo dodatno odgovornost. Tako je beseda dala besedo in s Kanalom A sem oral ledino prve zasebne televizijske hiše. Soočali smo se z monopolom državne TV, s političnim podeljevanjem frekvenc in s širjenjem svobode in neodvisnosti medijev. Nekaj uspehov smo vendarle dosegli in postavili profesionalne standarde.

Kaj vas je vodilo pri vaši odločitvi, da se v določenem pomembnem trenutku aktivirate v slovenski zunanji politiki?

Pisalo se je leto 1995 in Slovenija je bila na začetku procesa svojega pridruževanja Evropski uniji. Pri tem nas je nekaj časa zelo ovirala italijanska blokada, tako da smo napeli vse naše politične in diplomatske sile, da jo zlomimo. Pri tem smo bili uspešni in podpisan je bil »španski kompromis«, ki nam je na široko odprl pot v Bruselj. K temu delu me je pritegnil takratni zunanji minister Zoran Thaler.

Poleg tega sem v tem obdobju na ministrstvu za zunanje zadeve vodil analitsko službo, ustanovil in predsedoval sem prvi slovenski Diplomatski akademiji, napisali smo strategijo slovenske zunanje politike in ustanovili sindikat slovenskih diplomatov, s katerim smo nameravali še bolj profesionalizirati našo diplomacijo. 

Ob prelomu tisočletja vas vidimo v akademskih vodah. Ste se takrat povsem poslovili od politike?

S prezgodnjo smrtjo profesorja Adolfa Bibiča se je izpraznilo delovno mesto profesorja na Fakulteti za družbene vede. Na razpisu sem uspel in začel poučevati. To pa še zdaleč ni pomenilo, da sem povsem zapustil politiko. Tako sem, denimo, leta 1997 z dobrimi nameni in nasveti zelo pomagal pri tem, da je nastala koalicijska vlada LDS in SLS. Povabilo, da postanem minister za šolstvo, sem zavrnil, saj sem komaj nastopil profesuro. Sem se pa zato nenehno oglašal s svojimi kolumnami v različnih slovenskih časopisih (Finance, Delo, Večer).

Čeprav sem v njih zagovarjal socialno-liberalno razvojno paradigmo, so me levičarski kolegi začeli označevati za  »neoliberalca« – še posebej, ker sem se družil z Mičom Mrkaičem in Radom Pezdirjem.

Leta 2004 smo za Janševo SDS skupaj pripravili socialno-ekonomski del programa. Po volitvah je Mrkaič postal minister za gospodarstvo, sam pa sem tvorno sodeloval v Janševem strateškem svetu za reforme. Slovenija je potrebovala reforme, ki jih LDS ni bila več sposobna izvesti. Izkazalo se je, da jih ni bila sposobna izvesti niti SDS. 

Kaj je botrovalo vaši vrnitvi na Ministrstvo za zunanje zadeve v času vrhunca mejnega spora s Hrvaško?

Takrat me je k sodelovanju povabil zunanji minister Samuel Žbogar. Kot državni sekretar in uradni govorec sem bil dejansko drugi človek zunanjega ministrstva. Moja naloga je bila jasna: po eni strani pripraviti dokumentacijo in združiti eksperte mednarodnega prava, po drugi pa preprečevati največje neumnosti in popuščanja Hrvaški, ki so padla v glavo takratnemu predsedniku vlade Pahorju. Najin konflikt je bil neizbežen in je popisan v moji knjigi z naslovom »Diplomatska vojna«.

Glede na to, kaj so zavozili že pred nami (s Kardeljem na čelu) in kako je naše diplomatske pozicije rušil Pahor, smo jo z arbitražo še kar dobro odnesli. Vendar zadeva še ni zaključena in pametni politik bo s hrvaško politiko znal odigrati naše zadnje adute. Prav je, da ga najdemo.  

Vlada vas je nato imenovala za veleposlanika v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Indoneziji in ASEAN-u.

Res je, v nekaj letih smo s pomočjo avstralskih Slovencev in novo mrežo častnih konzulov skokovito povečali trgovinsko menjavo in slovenski izvoz v Avstralijo. Prav tako smo skupaj s slovenskimi klubi z mlajšo generacijo avstralskih in novozelandskih Slovencev razvijali nov slovenski patriotizem. Zadnje leto mojega mandata se je zgodila »afera Oman«.

Vrh slovenske politike (Bratuškova, Erjavec, Pahor, Lukšič) mi je na Kučanovo pobudo naložil, naj vzpostavim stik z Nicholasom Omanom, ki naj bi v zameno za slovenski potni list in mirno starost na svojem gradu blizu Bleda želel slovenski državi podariti svoje parcele v severni Bosni. Ko je zadeva prišla v medije, so hiteli iz mene delati krivca, čeprav sem bil samo poštar. Seveda jim to ni uspelo, saj sem imel dokumente, ki so potrjevali njihovo vpletenost.

Namesto da bi stopili za svojega veleposlanika, so me pustili na cedilu in me po vrnitvi vrgli tako z zunanjega ministrstva kot s fakultete. Politični pogrom kot v starih komunističnih časih. Avstralski Slovenci so se zgražali, saj so me imeli radi. Bil sem disident v formalno demokratični državi!      

Vam diplomatske izkušnje zdaj kaj pomagajo na lokalni ravni? Iz svetovnih razsežnosti ste namreč prešli na lokalno raven in bili izvoljeni za župana Občine Moravče.

Malo že, toda politiko na lokalni ravni so moji predhodniki naredili za grobo igro. Za župansko kandidaturo sem se odločil po nagovoru kolegice Ljudmile Novak. Kmalu sem odkril, zakaj me je želela videti na tem mestu.

Občina Moravče je v zaporednih mandatih bivšega župana in nenavadne koalicije med SD in SDS 14 let razvojno nazadovala: v tem času se je veliko obljubljalo in malo storilo.

Šele s politično spremembo se je začelo na polno delati na naših velikih projektih, kot so obvoznica mimo Moravč, dom za starejše občane, prizidek šoli in športna dvorana. Prav tako smo šele v zadnjem obdobju začeli tudi v Moravški dolini vzpostavljati okoljske standarde. Bil je zadnji čas, kajti narava je bila hudo zastrupljena in se nam je maščevala z vse večjim številom bolezni in smrti.

Po Sloveniji ste zadnji čas najbolj znani po svojem prizadevanju za čisto okolje v Moravški dolini pa tudi širše.

Že osnovna dejavnost podjetja Termit s svojim nujnim stranskim proizvodom – kremenčevim prahom – povzroča raka in silikozo; k temu je treba dodati nevarne težke kovine in strupene fenole in formaldehide, s katerimi zasipajo in uničujejo našo dolino. Izcedne vode Termitove deponije v Drtiji zastrupljajo Gradiško jezero.

Dosedanje meritve so dokazale prisotnost izjemno visokih koncentracij težkih kovin in drugih toksinov v sedimentu, ki ga prinaša tok Drtijščice. Najvišje koncentracije so bile izmerjene ravno ob iztoku Drtijščice v Gradiško jezero in te 1480-krat presegajo dovoljeno mejo. Moravška dolina bi lahko z okolico bogato živela od skrbi za starejše občane in turizma, saj ima izjemno število naravnih, kulturnozgodovinskih in družabno-kulinaričnih znamenitosti.

Toda v nasprotju s to razvojno perspektivo smo talec umazanega kapitala, kateremu je miselnost ostala v 19. stoletju. Kot majhna lokalna skupnost, ki je zaradi visoke tradicionalne rodnosti ena najmlajših v državi, moramo še posebej poskrbeti za varno prihodnost naših otrok. Naš skupni cilj je sanirana, očiščena in zdrava Moravška dolina pa tudi celotna Slovenija.

Kako ocenjujete trenutne politične razmere in kaj pričakujete od državnozborskih volitev v prihodnjem letu? 

Ne glede na občasne nihaje, pogojene s političnimi razmerami, sem se vselej razumel kot sredinskega politika z nalogo povezovanja sprte in nestrpne leve in desne slovenske politike. Trenutne politične razmere so slabe: gospodarski razvoj dušijo protikoronski ukrepi, v politiki pa je Slovenija razdeljena, kot še ni bila nikoli.

Zato velja podpreti vsako politično pobudo, ki bi nudila prostor, da spet stopimo skupaj kot pred 30 leti. Potrebujemo novi Demos ali gibanje, kot je gibanje Povežimo Slovenijo, tretjo pot med levico in desnico, ki bo zagotovila možnosti za pospešen napredek in razvoj, hkrati pa s seboj nosila politično kulturo sodelovanja in strpnosti.

Glede naše družbe sem socialen in solidaren, glede trga sem liberalen in sindikalen, glede vrednot pa sem konservativen in tradicionalen. Na teh temeljnih programskih točkah lahko povežemo Slovenijo v ekipo, ki bo spet zmagovala.