Pred 100 leti v Slovencu
Slovenec pred stotimi leti piše o vprašanju nemške vojne odškodnine, irski tragediji, rusko-turškem sporazumu in o verski strpnosti pri nas in v Beogradu.
Pomladi leta 1921 je Slovenec pisal o pomembnosti nemške odškodnine za naš narod, o krutih angleških početjih na Irskem, o novem sporazumu med Turčijo in sovjetsko Rusijo ter o nestrinjanju z mnenjem časopisa Slovenski narod o domnevni strpnosti beograjskih pravoslavcev in nestrpnosti katoličanov.
Preberite tudi:
Vprašanje nemške vojne odškodnine ostaja odprto
Marca 1921 je postalo vprašanje vojne odškodnine aktualno tudi za nas. Ker Nemčija ni mogla plačevati vojne odškodnine, ki so jo zavezniki zahtevali od nje, so se o odškodnini pričeli pogajati. Slovenec je zapisal, da morajo zavezniki od Nemčije brezpogojno zahtevati, da odplača vojne dolgove, in da imajo na voljo vso silo, da Nemčijo prisilijo v upoštevanje členov iz mirovnih pogodb.
Pisci Slovenca so trdili, da se mora tudi naši državi izplačati njej pripadajoči del nemške vojne odškodnine, ne da bi nam zavezniki ob tem naložili kakšno dodatno obvezo. »Srbija je za zaveznike itak zadosti izkrvavela,« so zapisali in nadaljevali, da Anglija od nas zahteva 11 milijard kron vojnega posojila in zraven tega še milijon in pol funtov za nabavo živeža po premirju, za kar se obveznice še niso predale. Slovenec je v svojih člankih predlagal, naj se ta dolg izplača iz vojne odškodnine, ki jo Nemčija dolguje naši državi.
Vir slike: Wikipedija
Irska tragedija
Slovenec je poročal tudi o irski tragediji: angleške čete, ki so pustošile po Irski, naj bi bile tam izjemno krute in nečloveške. Kardinal in škofje so se nad nasiljem javno zgrozili in ga obsodili, a Lloyd George je vsa nasprotovanja preslišal in pustil, da se smrtne obsodbe nadaljujejo.
V prispevku o irski tragediji je bila izpostavljena tudi hipokritičnost Anglije, saj se je zgražala nad boljševiško krvoločnostjo v Rusiji, medtem ko je sama na Irskem povzročala podobne nemire. Po uradni statistiki naj bi bilo od 1. januarja 1921 ujetih 15 brigadnih komandirjev, 36 generalštabskih oficirjev, 49 bataljonskih poveljnikov, 99 bataljonskih štabnih oficirjev, 804 stotnijskih oficirjev in 982 podčastnikov in vojakov Irske revolucionarne armade.
Na zidovih dublinskih ulic pa naj bi bili letaki in razglasi o tem, da bo vstaška armada nadaljevala svoj boj do konca. Po Slovenčevi razsodbi bi Anglija morala svojo krvavo državljansko vojno nemudoma končati, katoliški Irski pa bi morala zagotoviti vse to, kar sta že pridobili nekdaj kolonizirani Kanada in Avstralija. Izpostavil je »zakrknjenost angleškega veleposestva in lordov, ki v interesu svojih kapitalov noče Irski podeliti, kar ji gre po vseh božjih in človeških postavah. In ta Anglija je varuh miru v Evropi!«
Sporazum med Turčijo in Rusijo
Sovjetska Rusija je sklenila dokončni mir s Turčijo. Dogovorili sta se, da se bosta pri sklepanju novih pogodb z drugimi veleoblastmi odslej zmerom najprej posvetovali med seboj. Med Turčijo in Rusijo bo tekla stara meja, ki ni v skladu s Sevreško pogodbo, Turčija bo Rusiji odstopila Batum, Rusija pa bo Carigrad prepoznala kot prestolnico Turčije.
Vir slike: Wikipedija
Verska strpnost ali nestrpnost?
Časopis Slovenski narod je poročal o pohvalni verski strpnosti v Srbiji, ki je bila opažena ob katoliški velikonočni procesiji, pred kratkim izvedeni v Beogradu. Kljub temu da je bil Beograd pretežno pravoslaven in da je v njem zelo malo katoličanov, je po besedah Slovenskega naroda bilo tam možno javno izvajati katero koli religijo, ne da bi bili prebivalci Beograda ob tem nestrpni.
Slovenski narod je zapisal, da bi na drugi strani naši »/…/ klerikalci divjali in kričali, ako bi se vršila javno sredi mesta kakšna pravoslavna prireditev«. A časopis Slovenec je tej trditvi nasprotoval in zapisal, da je bila resnica drugačna, da se tudi v Ljubljani odvijajo pravoslavne prireditve in da se nihče od »klerikalcev« ni zgražal nad njimi, saj naj bi bil na prireditvi v čast sv. Save navzoč celo ljubljanski škof.
