Velika noč nekoč: čas za poglabljanje, za družino in za druženje
Navade, običaji in doživljanje praznikov se spreminjajo z vsako novo generacijo – nekaj novega se doda in nekaj se tudi izgubi. Kako se je spremenilo praznovanje velike noči, največjega krščanskega praznika?
Si zamišljate, da dobite nova oblačila samo ob velikonočnih praznikih? Da je obilje velikonočnega zajtrka in bogato obložena miza nekaj, kar sploh ni tako samoumevno? Da je treba do bližnje cerkve iti na žegnanje s težkim jerbasom na glavi tudi uro, dve peš?
Preberite tudi:
Slovenski ljudski običaji: Cvetna nedelja, velika noč in binkošti
Večine tega si danes skoraj ne znamo predstavljati, po tej materialni strani se tehtnica nagne na »našo« stran, na stran potrošniško usmerjene generacije 21. stoletja, ko smo zazibani v udobje in nas poplava materialnih dobrin zasuva z vseh strani in so nam te lahko dostopne in samoumevne. Pa je to vse? Se je morda pri tem pa kaj izgubilo, kaj vsebinskega, globljega, doživljajskega?
To sva odkrivali z Dragico Markun iz Šenčurja, upokojeno vzgojiteljico, zaljubljeno v otroke in svoj poklic, ki jo je v življenju zanimalo veliko stvari, vedno pa so bile povezane z mladimi in z veseljem do ohranjanja bogate ljudske zapuščine.
Tako je delovala v Društvu prijateljev mladine Šenčur in mu 25 let predsedovala, v stari kmečki hiši na Miljah, imenovani Hiša čez cesto, pa je odprla muzej punčk in starega gospodinjskega orodja. Tam se nenehno nekaj dogaja, pojejo se ljudske pesmi in ob vseh praznikih potekajo delavnice, na katerih obujajo stare šege in običaje. Če ne bi bilo koronavirusa, bi se tako v Hiši čez cesto te dni učili izdelovanja pirhov po starem.
Na veliki četrtek so v cerkvi »zavezali« zvonove
Kot se spominja gospa Dragica, so ves teden po cvetni nedelji pospravljali in čistili hiše, da so očiščene in sveže pričakale velik praznik. Če ne prej, so te dni razvezali butare, v katere je gospodar povezal vse rastline, kar jih je imel okoli hiše, da so vse dobile žegen, nekateri pa so že takrat butare delali iz oblancev.
Vir slike: Dragica Markun
Na veliki četrtek so med večerno mašo, na kateri župnik umije noge starejšim ključarjem, duhovnikom (v spomin na Jezusa, ki je učencem umil noge), utihnili zvonovi, temu so rekli, da so zavezali zvonove, in so se spet oglasili v soboto zvečer na velikonočno vigilijo. Tudi orgle niso smele igrati.
V času, ko so bili zvonovi zavezani, se je ragljalo z ragljami in z njimi vabilo v cerkev, ragljo pa so imele nekatere stare cerkve tudi v zvoniku. Družine so si med seboj pošiljale velikonočne voščilnice, kar je danes zamrlo, po besedah sogovornice pa so bile te voščilnice zelo lepe in bogate, veliko jih je narisal naš znani slikar Maksim Gaspari.
Na veliki petek češčenje ob božjem grobu in ragljanje otrok
Na veliki petek so velikonočni obredi v cerkvi potekali ves dan: po maši so molili pred »ječo«, po tretji uri popoldan so molili križev pot in postavili božji grob, h kateremu so do nedelje zjutraj po urah hodili verniki, molili in poljubljali križ, tudi otroci so prihajali v skupinah na češčenje k božjemu grobu, mlajši bolj zgodaj, starejši tudi v kasnejših urah.
Vir slike: Dragica Markun
Dragica Markun je bila med otroki, ki so v procesiji z ragljami šli okoli cerkve in ragljali, ragljalo pa se je tudi v cerkvi med obredom, ko so odkrivali križ. Ta dan je bila hrana strogo postna, zato so vsi željno pričakovali obilje naslednjih dni.
Žegnan ogenj pred cerkvijo in blagoslov jedi
V sobotozjutraj so pred šenčursko cerkvijo zakurili ogenj, ki ga je župnik blagoslovil, vaščani pa so hodili po ta žegnan ogenj in ga nosili domov in z njim zakurili v štedilnikih na drva ter na njem skuhali zajtrk in jedi za blagoslov.
Gospodinje so doma z vso vnemo pripravljale velikonočne jedi, obuja spomine na svojo otroštvo Dragica Markun. In kaj se je moralo vse znajti v košari za k žegnu? Suho meso in obvezno hren ter poseben kruh, potica je morala biti orehova in pečena v okroglem modelu – rekli so ji kovač, zraven pa so v košaro dali še posebnost, ki jo pozna le majhen del Gorenjske, in sicer prato, ki ji v Šenčurju rečejo budelj.
Budelj je kalorično zelo bogata jed iz starega kruha, veliko jajc in suhega mesa in ga obvezno pripravljajo po tukajšnjih domovih tudi danes, ker je pa tako dober, se ni bati, da bi šel v pozabo. To povem iz lastnih izkušenj, ker ko ga naredim, ga kar ne moremo nehati jesti.
Vir slike: Dragica Markun
K žegnu so dodali tri jajca, ki so jih na velikonočni zajtrk razdelili med vse člane družine. Otroci so pomagali barvati jajca, ki so morala biti rdeča (kot kaplje Jezusove krvi), za kar so uporabili rdečo peso, velikokrat pa so jih barvali v čebulnih olupkih, na njih pa pred kuhanjem položili regratove ali korenčkove liste in zavili v nogavico. Takšne gospa Dragica dela še danes.
Velikonočne dobrote so nato odnesli k žegnu v košarah ali jerbasih. Jerbase so nosile samo ženske – na glavo so si dale svitek, nanj pa postavile kar zajeten jerbas in tako so včasih hodile tudi uro ali dve do najbližje cerkve. Zvečer je cela vas odšla na mašo vseh maš – velikonočno vigilijo, na kateri se zvonovi razvežejo in orgle zaigrajo. Vaščani so vso noč bedeli ob božjem grobu in čakali vstajenja.
Procesija in vstajenska maša na veliko nedeljo
Pred vstajensko mašo na veliko nedeljo je bila v Šenčurju procesija iz cerkve, čez pokopališče in po glavni ulici nazaj v cerkev. V občini je 13 vasi, vsaka vas ima svojo cerkev in svojega zavetnika in iz vsake od teh vasi so fantje, ki še niso bili pri vojakih, nosili bander z njihovim zavetnikom, za njim pa so šli farani te vasi.
Kot se spominja Dragica Markun, so se za v cerkev na ta dan vsi lepo oblekli, tudi najskromnejše družine so se potrudile, da so imeli otroci ta dan kaj novega. Sploh je veljalo, da so samo na veliko noč dobili nova oblačila in so se tega praznika veselili tudi zato.
Pred nedeljsko vstajensko mašo so si fantje z občudovanjem ogledovali dekleta, ki so bila na ta dan posebej lepo napravljena. Zelo praznično je bilo tudi vzdušje v družinah ob velikonočnem zajtrku, takrat se je, pravi gospa Dragica, zbrala vsa družina pri mizi. V pozdrav Kristusovega vstajenja so na veliko nedeljo v Šenčurju streljali z možnarjem in pokali s karbidom.
Veliki ponedeljek je bil čas za druženje in zabavo
Pirhi so bili središče vseh druženj in zabav na velikonočni ponedeljek. Obstajala je namreč cela vrsta zabavnih iger s pirhi, ki jih gospa Dragica znotraj družine in ob praznikih v Hiši čez cesto na Miljah ohranja še danes. Cel okoliš se je že prej dogovoril, kje se bodo dobili. Kotaljenje pirhov je bila igra za otroke, odrasli pa so navijali.
Lesen perilnik so na eni strani dvignili in po njem spuščali pirhe, če si zadel pirh koga drugega, ti je tisti moral plačati, če je kdo drug zadel tvoj pirh, si plačal ti. Pri »špruncanju« ali trkanju pirhov sta dva odrasla ali otroka zadevala pirhe drug drugega na ta špičastem, petastem in vampastem delu in tisti, ki je imel bolj razbito jajce, je moral plačati ali dati pirh.
Vir slike: Dragica Markun
Potem je bilo še sekanje pirhov, ko so pirhe postavili na tla ali na travo in jih skušali zadeti s kovancem, da se je ta čim globlje zaril – za to so uporabljali kovanec za 50 kron iz stare Jugoslavije, ker je bil težji. Če si prvi zadel, je bil pirh tvoj, če nisi, si moral plačati. Ob tem so se zabavali in družili, se smejali in pogovarjali ves dan.
Pirhi pa so imeli tudi vlogo prevajalca ljubezenskih čustev – fant je dekletu, ki mu je bilo všeč, poklonil najlepši pirh. Tega druženja in drobnih naklonjenosti ter doživljanja tega praznika danes (skoraj) ni in to pogreša tudi moja sogovornica. Nekdaj so imeli malo, a so znali iz tega narediti veliko.
Powered by Contextual Related Posts
