Samotestiranje učencev in dijakov: da ali ne?

Absolutno ne, če mene kdo vpraša. Ampak ne, ker bi spadal med tista antivladna gibanja, ampak ker sem starš otroka, ki bi se moral samotestirati. Starši smo samozaščitniški, to nam je v krvi, nekateri pri tem pretiravajo, drugim je malo mar, tretji pa smo nekje vmes in skušamo otroke vzgajati po zdravi kmečki pameti ter jim približati tako zakone kot drugačnost, predvsem pa jih učimo razmišljati s svojo glavo.

Kljub temu da sem vse ukrepe do sedaj, pa naj so bili še tako neumni in nepotrebni, sprejemal in si mislil svoje, pa mi je tokrat pritisk narastel in bi v tistem trenutku, ko sem prejel pismo iz šole, da naj se izjasnim, če se strinjam s prostovoljnim testiranjem otroka, nekomu nekaj krepkih povedal in to podkrepil z vzgojno metodo leve/desne roke.

Ne bom lagal, kot marsikdo, da se tega ni pričakovalo, ker se je. Janša je v vlogi v. d. ministra za zdravje napovedal, da se bo v prihodnje načrtovalo tudi testiranje učencev in dijakov, da se bo število okužb zajezilo. Če ne verjamete, si poglejte posnetek vladne novinarske konference 24. januarja 2021, ko je naša urednica predsednika vlade Janeza Janšo vprašala, če razmišljajo o testiranju otrok. Odgovoril ji je, če bo treba za to, da se otroci vrnejo v šolske klopi, testirati tudi otroke, jih bodo testirali. »Vsekakor se bomo o tem predhodno posvetovali v strokovni skupini. Sicer ne z obstoječimi testi, ampak z bolj prijazno različico, ki jo še čakamo,« je zaključil.

Očitno smo na to vsi pozabili oziroma se takrat MSM ni zdelo pomembno, da bi to bolj izpostavili. A tisto, kar mene tu jezi, je to, da je takrat Janša vedel o testiranju otrok več kot MIZŠ zdaj, ko so nam poslali »povpraševanje«.

Ne bom se spuščal v to, da bi bilo dobro, da bi ob obvestilu o tem, da zbirajo prijave o prostovoljnem samotestiranju otrok, zapisali, kako pogosto in s katerimi testi. In zdaj naj se jaz kot odgovoren starš, ki mi je bila zaupana skrb za otroke, odločim o nečem, o čemer ne vem nič. Kot bi me nekdo vprašal, če kupim avto, pozabil bi pa povedati ceno, model ter stanje avtomobila.

Seveda sem se kot odgovoren starš spustil v raziskovanje in se prebil čez milijone informacij o tem, kako naj bi to testiranje zgledalo. Zdaj vem, pa recimo, da so moje informacije prave, da se bodo otroci samotestirali v šoli s testi, ki niso nič kaj prijaznejši. Me pa zanima, v kakšnem stanju so na MIZŠ in MZ, če se jim zdi, da je prijaznejša različica, da si bodo otroci v nos tiščali palčke. Pustimo ob strani to, da še mnogi starejši tega ne zmorejo in so z razlogom tiste bunkice na palčkah za ušesa.

Otroci naj bi se testirali v četrtek in petek vsak teden ter imeli potem do ponedeljka dovolj časa, če bi bili pozitivni, da opravijo PCR-test. Če v tole enačbo dam še napoved ministra za zdravje, da se testiranje začne 12. aprila, ki je mimogrede ponedeljek, mi je jasno, da vedo samo to, da nič ne vedo, ali pa mislijo, da vedo vse, v obeh primerih sem še bolj odločen, da svojemu otroku ne bom dovolil, da se testira.

Bojda se v prihajajočem tednu začne izobraževanje za učitelje in se pripravlja videoprezentacija za otroke, posledično starše, ker nas vendarle zanima, kako bo to potekalo. Mogoče, samo preblisk imam, ali ne bi morali najprej imeti v rokah gradiva, kako se bo to izvajalo, pa šele potem spraševati, če smo starši za. A še vedno, svojemu otroku ne bom pustil, da si sam vrta s palčko po nosu.

Tudi to prostovoljno mi poraja dvome, ker maske so se tudi najprej priporočile, zdaj so obvezne. Bomo tudi tu šli po stopinjah Avstrije in vstop v razred pogojevali s testiranjem otrok? Žal mi občutek pravi, da ja. Če sem vse ukrepe sprejel, je to ukrep, ki me bo pognal na ulico, v meni prebudil pravnika, ki bo našel način, da se mojemu otroku ne bo treba testirati. In še enkrat, ne, ker je Janša to rekel, ampak ker obstajajo prijaznejši testi.

Eden izmed testov je test na slino (prva povezava), drug je način jemanja brisa na notranji strani ličnice (druga povezava), kot to počno v vseh mogočih kriminalističnih serijah, ko jemljejo vzorec DNK. Veliko prijaznejši različici, s katerima bi se brez težav strinjal.

Ob vsem tem razmišljam še samo, kako dolgo bo vse tole še trajalo. Ne verjamem, da se bodo otroci vrnili v šolske klopi 12. aprila, ker sta zadnja dva lockdowna pokazala, da smo po zapiranju za 14 dni bili »zaprti« mesece, najprej dva, potem štiri, in lahko upravičeno, matematično podkrepljeno, pričakujem vsaj pol leta. Epidemiološka slika je slabša, kot je bila pri drugem zapiranju, v primerjavi s prvič pa ne bi. Pol regij je že črnih in v teh regijah niti ne kaže, da bi bilo ljudem za to mar.

Slednje pa je tudi tisto, kar me najbolj iritira. Že eno leto se gremo igrico, da nas je dobrih 30 odstotkov kaznovanih za to, ker smo se držali ukrepov. Namreč, približno 40 odstotkov jih odkrito pove, da se ukrepov ne držijo in se jih ne bodo. Številka pa raste. Če se sprašujete, od kod ti podatki – pet minut iskanja po anketah na spletu, pa boste imeli vse rezultate.

Zaradi nekaterih, ki nas dejansko držijo v šahu, potem trpi cela država. In ne, ne krivim ne njih ne vlade, ampak nas, teh 30 odstotkov, ki se ukrepov držimo, in tistih 30, ki se jih delno držijo. Pa kaj je z nami narobe? Mislim, da nam je jasno, da če je odstotek tistih, ki jim dol visi, tako visok, da se iz tega sranja ne bomo rešili.

Vsak nov ukrep, ki so v zadnjem času takšni, da resnično začneš iskati številko psihiatrične bolnišnice, ker normalnemu človeku to ne more biti jasno, nas pahne vse bolj k tistim, ki jim je vseeno in veselo potujejo, skačejo okoli brez maske in se ne držijo ukrepov. Vedno se namreč najde en odvetnik, ki za pet minut slave z veseljem pomaga na enem izmed sodišč dokazati, da je bila kršitev upravičena.

Kam torej to pelje? Nekaj bo treba pod nujno spremeniti, ne zgolj prilivati olja na ogenj, ki počasi gori v vseh nas in samo čaka, da vzplameni in uniči vse pred sabo, ne glede na ceno. Strinjam se, da smo se znašli v situaciji, ko je pred ukrepi politična igra, kdo bo koga, a talci smo mi.

Če se z ukrepom strinjaš in se ti po kmečki pameti zdi, da bi znal pripomoči k temu, da se nekaj zajezi, lezeš v rit Janši, če si proti, ker ti kmečka logika narekuje, da ne bo učinka, pa lezeš v rit enemu iz KULčkov. Čemu to? Ker smo se vsi vpletli v ta njihov otroški vrtec, kjer si med seboj nagajajo na vsakem koraku.

Mislim, da je čas, da vsi naredimo korak nazaj in se vrnemo k osnovi. Virus se ne širi, če se nima kje – torej, če ni kontaktov, če pa že morajo biti, je zaščita nujna – maske, varnostna razdalja in vsa živa higiena. Cepljenje pomaga, da se cepljeni ne naleze navadne oblike seva, za »ta nevarne« pa mu cepivo garantira, da bo potek bolezni milejši. Testiranje je, da se zajezi širjenje.

Nič od tega pa ne učinkuje, če se ustvarjata dva pola: eni so prepričani, da virusa ni in je vse skupaj brez zveze, drugi pa so obsedeni z vsem in skorajda hodijo v skafandrih po ulici.

Jasno je, da je v strategiji cepljenja šlo nekaj narobe. Če ste bili kdaj pri zdravniku, še pred covidom, vam je jasno, da bi morali najprej informacijski sistem urediti, nagraditi in si priznati, da so tam pogrnili na celi črti. Glede na to, da je bil osnovan v času, ko je bila na oblasti zdajšnja opozicija, ne vidim težav, zakaj se ne bi to izpostavilo. Zdaj pa, če ni cepilna enota iznajdljiva, zgleda nekako tako, kot če želijo na tekmovanju formule ena tekmovati z yugom. Na cilj bodo že prišli, kdaj, pa je vprašanje zase.

Vsesplošno testiranje bi imelo velik smisel, če bi ljudje bili iskreni, ne pa da jih skoraj 40 odstotkov »ne ve«, kje so se okužili. Če bi mogoče ob navedbi vseh stikov dodali še jurja, bi se čudežno spomnili vsi. Hkrati pa smo že od nekdaj neodgovorni glede svojega zdravja. Se spomnite, kako bolni ste hodili v službo, ker šefa, sodelavcev niste želeli pustiti na cedilu in ker ste se bali za službo? Zdaj se je to spremenilo? Ni.

Še vedno se nafilamo s tabletami in delamo dalje, dokler ni tako hudo, da obležimo. Po drugi strani pa mislim, da bi kar hitro zgubili zdravnika, če bi igrali hipohondra. Žal tudi tu ne poznamo vmesne poti, ampak le skrajnosti. Zato so testi več ali manj sami sebi namen ter nam, tistim 30 odstotkom.

Če zaključim, če bomo takole dalje igrali, bomo na koncu izgubili vsi, ne glede na to, v kateri odstotek spadate. Ne pomaga nam menjava vlade, ker nihče nima te moči, da bo lahko spremenil splošno mnenje. Lahko menjamo vlado in se jih bodo ti, ki se zdaj ne držijo ukrepov, začeli držati, ampak se hkrati zaradi nasprotovanja menjavi vlade ne bodo držali ukrepov ti, ki se jih zdaj. Rezultat bo na koncu enak in odplesali bomo nov krog.

Torej, kako dolgo še je ta glasba na sporedu?