Naprej na vsebino

Prof. dr. Andrej Umek: Gospodarstvo in infrastruktura

Uvod

Ko govorimo o gospodarstvu in ukrepih, ki bi zagotavljali njegovo mednarodno konkurenčnost in Slovencem evropski življenjski standard, je potrebno analizirati stanje, v katerem se nahaja danes in jasno definirati cilje, ki jih kot država in družba zasledujemo.

Če torej začnemo s kratko analizo stanja, moramo na žalost ugotoviti, da tranzicija iz samoupravnega socialističnega gospodarstva, ki nam ga je v želji po samoohranitvi vsilil propadli komunistični totalitarizem, v svobodno socialno-tržno gospodarstvo tudi po tridesetih letih še ni v celoti zaključena. Vse preveč je še, največkrat neodgovornega, vmešavanja države in vse premalo ekonomske svobode posameznika, ki je bistven element uspešnosti tržnega gospodarstva. Ker sem prepričan, da ta nedokončana tranzicija ni samo rezultat vse prevelikega vpliva komunističnih nostalgikov, temveč tudi nerazumevanja bistva samoupravnega socializma v širši slovenski javnosti, bom nekaj stavkov namenil slednjemu.

Zmotno je mnenje, da je prvi pobudnik samoupravnega gospodarskega sistema znani slovenski komunist Edvard Kardelj. Pred njim se je za ta gospodarski koncept že zavzemal znani ruski revolucionar in komunist Lev Trotsky. Njegovo zavzemanje za samoupravno gospodarstvo je bilo tudi osnovni razlog razhajanja in spora s Stalinom. Trotsky je svojo zamisel bolj jasno definiral od Kardelja. Predlagal je, da se celotno gospodarstvo razbije na nepomembno majhne enote, v slovenskem primeru TOZD-e, ki jih na vsaj delno demokratičen način vodijo v njih zaposleni. Nadalje je trdil, da se morajo tako ali tako vse pomembnejše zadeve urejati na ravni povezav med temi nepomembno majhnimi enotami in te povezave kontrolira partija, ki na ta način ob navidezni udeležbi zaposlenih ohranja svojo popolno oblast, v komunističnem žargonu diktaturo proletariata. Ta osnovni koncept je prevzel Edvard Kardelj in ZK ga je vsilila slovenskemu in jugoslovanskemu gospodarstvu. S tem konceptom so pri ljudeh vzbudili nek občutek demokracije, ki je bila seveda lažna, komunisti pa so ohranjali popolno oblast. In ravno zaradi tega lažnega občutka demokracije, je prehod v socialno-tržno gospodarstvo bistveno težavnejši, kot smo mnogi leta 1990 pričakovali.

Poglobljeno analizo te anomalije lahko zainteresirani bralec najde v številnih spletnih blogih prof. Adizesa, profesorja na univerzi v Santa Monici v Kaliforniji.

Če sedaj pogledamo, kam hočemo, potem je treba poudariti, da tako avtor tega prispevka kot tudi stranke združene v Evropski ljudski stranki zasledujemo tri cilje. Prvi od teh je nedvomno svoboden posameznik, katerega svoboda je omejena samo z enako svobodo nekoga drugega. Po mojem globokem prepričanju ta koncept svobode temelji na bibličnem izročilu, da je Bog ustvaril človeka po lastni podobi in mu dal prosto voljo, dal pa mu je tudi Deset božjih zapovedi. Zaradi osnovne teme tega prispevka je potrebno še posebej poudariti, da ta koncept svobode posameznika kot svoj bistven element vsebuje tudi ekonomsko svobodo posameznika. Ta je bistven element vsakega inovativnega in zato uspešnega gospodarstva. Med vsemi avtorji in znanstvenimi deli, ki utemeljujejo in zagovarjajo ta koncept, bi na tem mestu navedel samo Acemogluja in Robinsona (Acemoglu in Robinson, 2012). Oba sta profesorja na  vodilnih svetovnih in ameriških univerzah, prvi na MIT drugi na Harvardu. Njuna knjiga je kasneje izšla tudi v slovenskem prevodu.

Drugi cilj, ki je v bistvu kompatibilen s prvim, je mednarodno konkurenčno gospodarstvo, ki bo ustvarjalo zadostno število delovnih mest in zagotavljalo prebivalcem Slovenije visok življenjski standard in nas tako uvrščalo med najbogatejše države na Svetu. Tretji cilj je ekološko vzdržno gospodarstvo, ki bo delovalo in proizvajalo produkte, ki bodo skladni z okoljskimi omejitvami. Pri tem sta cilja razvoj in uporaba okolju prijaznejših tehnologij in ne zmanjševanje gospodarske aktivnosti.

Odnos gospodarstvo – država

Ko govorim o odnosu gospodarstvo – država, imam v mislih predvsem troje. Država je odgovorna, da se tranzicija, torej prehod v socialno tržno gospodarstvo, čim prej zaključi. Prepričan sem, da je ta cilj dovolj jasen, saj imamo v neposredni soseščini primera dovolj dobro delujočih gospodarstev Avstrije in Nemčije. Primerjava gospodarske zakonodaje Republike Slovenije z zakonodajama obeh pravkar omenjenih držav zelo jasno kaže, kaj moramo storiti.

Nesporno je dejstvo, da je delež državne lastnine v gospodarstvu še vedno prevelik in da je gospodarska zakonodaja preveč omejujoča. V prepričanju, da si bo vsaka vlada, ki bo delovala na osnovi reševanja stvarnih problemov in ne bo sledila lažnim prerokom (Scruton, 2019),  prizadevala za uspešno dokončanje tranzicije in v tem tudi uspela, zgledov v Evropi imamo dovolj, bom nadaljevanje posvetil dolgoročnejšemu odnosu gospodarstvo – država. Razloga za to sta predvsem dva.  Prvi je, da je ta pričakovan odnos v slovenski javnosti sorazmerno nepoznan, in drugi, da je zdrav odnos med gospodarstvom in državo dolgoročen projekt. Rezultati so razvidni šele čez nekaj časa. Zato so posledice slabih odločitev toliko hujše.

Gospodarstvo in država sta v svobodnem tržnem gospodarstvu na prvi pogled dva ločena sistema. Ob natančnejši analizi najuspešnejših držav na svetu pa vidimo, da mora med obema sistemoma, v kolikor hočeta biti uspešna, obstajati sodelovanje, čeprav zelo subtilno. Gre predvsem za infrastrukturo, ki jo razvija država in z njo pospešuje in izboljšuje delovanje gospodarstva. Pri tem bi takoj naglasil, da ima infrastruktura svojo intelektualno in materialno komponento.

Kot intelektualno komponento razumem izobraževalni in raziskovalni sistem. Pod materialno infrastrukturo pa prometno infrastrukturo, energetsko oskrbo in telekomunikacije. Ob tako široko razumljeni infrastrukturi sta preostala dva elementa državnega spodbujanja gospodarstva še mednarodno primerljiv davčni sistem, ki po svoje omogoča globalno konkurenčnost gospodarstva, tretja naloga države pa je, da pravno varuje ekonomsko svobodo posameznika. To na eni strani ogroža neenakopraven dostop do finančnih virov in na drugi strani pojav monopolov in kartelov. Dostikrat je tudi država sama največji monopolist.

V nadaljevanju tega prispevka bom svojo analizo želenega odnosa tržno gospodarstvo – država, tako kot je že v naslovu definirano, omejil na vprašanje infrastrukture in začel bom z intelektualno infrastrukturo.

Gospodarstvo in država sta v svobodnem tržnem gospodarstvu na prvi pogled dva ločena sistema. Ob natančnejši analizi najuspešnejših držav na svetu pa vidimo, da mora med obema sistemoma, v kolikor hočeta biti uspešna, obstajati sodelovanje, čeprav zelo subtilno. Vir slike: Data.si.
Gospodarstvo in država sta v svobodnem tržnem gospodarstvu na prvi pogled dva ločena sistema. Ob natančnejši analizi najuspešnejših držav na svetu pa vidimo, da mora med obema sistemoma, v kolikor hočeta biti uspešna, obstajati sodelovanje, čeprav zelo subtilno. Vir slike: Data.si.

Intelektualna infrastruktura

Na žalost moram takoj na začetku ugotoviti, da je vloga intelektualne infrastrukture v svobodnem tržnem gospodarstvu pri nas v Sloveniji, posebno še v levem delu političnega spektra, zelo slabo razumljena. Prepričan sem, da je to v veliki meri posledica napačne Marxove  teorije o dodani vrednosti. V njej kot edina dva gradnika dodane vrednosti navaja delo in kapital, ne priznava pa v zadnjem času vse bolj evidentnega dejstva, da sta znanje in človeška inovativnost najpomembnejša tvorca dodane vrednosti.

Temu vprašanju se je v svojih delih posvetil Richard Florida (Florida, 2005). Ravno tej napaki v komunistični ideologiji je po mojem mnenju pripisati velik del odgovornosti za kolaps komunističnih sistemov v Evropi. To zamisel je v svoji knjigi predstavi tudi Peter Schweizer (Schweizer, 1994). Zato bi morala biti ena osnovnih nalog vzpostaviti nov, tržnemu gospodarstvu prilagojen odnos med gospodarstvom in državo.

Izobraževanje prilagojeno gospodarstvu

Kakovostni človeški viri so, če sledimo tako konceptom že citiranih Floride in Acemogluja ter Robinsona, osnovni dejavnik gospodarskega razvoja. Za razvoj kakovostnih človeških virov, ki bodo postali pomemben  element gospodarskega razvoja in napredka, je potrebno izobraževalni sistem prilagoditi sedanjim in prihodnjim potrebam slovenskega gospodarstva. Trenutno to na žalost ni tako ne na sekundarni ne na terciarni ravni. To se jasno vidi na velikem, prevelikem, številu oseb, ki so uspešno zaključile ali sekundarno ali terciarno izobraževanje, a so kljub primanjkljaju na trgu dela zaradi svoje poklicne usmeritve težko ali celo nezaposljivi. K tej skupini lahko prištejemo še pretežni del prekarnih delavcev.

Na sekundarni ravni je opazno, da v primerjavi z Avstrijo in Nemčijo le zanemarljivo majhen odstotek generacije konča svoje sekundarno izobraževanje z zaposljivim poklicem. Slovenska statistika žal ne naslavlja tega vprašanja, vendar je po moji oceni delež generacij, ki končajo svoje srednje izobraževanje z zaposljivim poklicem manjši od 20 odstotkov. V Avstriji in Nemčiji se ta delež giblje med 70 in 80 odstotki. Opazen je predvsem primanjkljaj pri vajeniškem usposabljanju.

Razkorak med potrebami gospodarstva in izobraževanjem se samo še poglablja na terciarnem nivoju. Iz leta v leto se v terciarno izobraževanje vpisuje okoli 75 odstotkov mlade generacije. To je seveda veliko več, kot terciarno izobraženih potrebuje katerokoli, še tako napredno gospodarstvo na svetu. Zato nas ne sme presenetiti podatek, da veliko študentov, ki se na terciarno izobraževanje vpišejo, svojega študija nikoli ne zaključi. Podatki kažejo, da je teh »faliranih« nekaj nad 30 odstotki generacije, za nadaljnji prikaz stanja vzemimo 34 odstotkov. Ta številka sama po sebi še ne bi bila tako alarmantna, vendar moramo zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti v sekundarnem izobraževanju privzeti, da okoli 30 odstotkov generacije zaključi svoje šolanje brez vsakega poklica. To pa je za sodobno družbo zastrašujoče velik odstotek. Torej terciarno izobraževanje pri nas zaključi okoli 40 odstotkov generacije. To nas po statistiki OECD-ja Education at a Glance uvršča v sam vrh industrijsko razvitih držav. Na prvi pogled to ni slabo, pomanjkljivosti pa se pokažejo, ko pogledamo poklicno strukturo diplomantov.

Če ponovno sledimo metodologiji OECD-ja in razdelimo vse poklice v dve veliki skupini naravoslovno-inženirske na eni strani in družboslovno-umetniške na drugi strani, vidimo, da je razmerje diplomantov v obeh skupinah pri nas 1 : 2. Še pred nekaj leti je bilo 1 : 2,5. Za primerjavo naj navedem, da je to razmerje v Avstriji 1 : 1 in v Nemčiji 1 : 0,9. Če vzamemo za izhodišče razmerje 1 : 2 vidimo, da naravoslovno-inženirske študije uspešno konča približno 13 odstotkov generacije. Ta procent se v Avstriji in Nemčiji giblje okoli 18 odstotkov. Ker sta obe ti državi gospodarsko nadpovprečno uspešni, je jasno, da v Sloveniji izšolamo samo nekje 75 odstotkov naravoslovcev in inženirjev, ki bi bili potrebni za uspešno slovensko gospodarstvo. Na družboslovno-umetniškem področju je situacija ravno obratna. Študij konča približno 27 odstotkov generacije, delovnih mest pa je zopet po ocenah OECD samo za 18 odstotkov, torej je približno devet odstotkov generacije ali ena tretjina vseh diplomantov tega področja težko ali nezaposljivih. Če nezaposljive diplomante in »falirane« študente seštejemo, ugotovimo, da je kar 39 odstotkov generacije težko ali nezaposljivih. To pa je odstotek, ki si ga nobena sodobna družba ne bi smela privoščiti.

Zgornja analiza slovenskega izobraževalnega sistema več kot zgovorno kaže na njegove največje pomanjkljivosti in potrebo po njegovi prenovi. Spremeniti moramo celoten koncept in v interesu prihajajočih generacij si ne moremo več privoščiti napak. Trdno sem prepričan, da bi bilo za Slovenijo najbolj smiselno, da prevzame in postopoma uvede avstrijski izobraževalni sistem. To stališče opiram na naslednja dejstva; prvič, avstrijsko gospodarstvo je tudi znotraj uspešne Evropske unije več kot uspešno, drugič, Avstrija v evropskem merilu izkazuje eno najmanjših, če ne najmanjšo, mladinsko brezposelnost in tretjič, naš in avstrijski izobraževalni sistem sta bila še nedolgo tega identična. Izhajamo torej iz istih tradicij. Slovenija pa je potem imela smolo, da ji je bilo najprej vsiljeno usmerjeno izobraževanje in nato Gabrovo šolstvo.

Kakovostni človeški viri so osnovni dejavnik gospodarskega razvoja. Dr. Umek: Trdno sem prepričan, da bi bilo za Slovenijo najbolj smiselno, da prevzame in postopoma uvede avstrijski izobraževalni sistem. Vir slike: Bankazapodjetnike.si.
Kakovostni človeški viri so osnovni dejavnik gospodarskega razvoja. Dr. Umek: Trdno sem prepričan, da bi bilo za Slovenijo najbolj smiselno, da prevzame in postopoma uvede avstrijski izobraževalni sistem.
Vir slike: Bankazapodjetnike.si.

Raziskovanje in inovacije

Sodobno gospodarstvo lahko zagotavlja svojo konkurenčnost samo na dva načina, s poceni delovno silo ali visoko tehnološkimi produkti in uslugami, ki temeljijo na raziskovanju in inovacijah. Mislim, da je prva možnost za veliko večino Slovencev popolnoma nesprejemljiva in je zato v nadaljevanju ne bom več obravnaval. Druga in zame edina možnost je, da gospodarske dejavnosti spodbujamo z visoko dodano vrednostjo na zaposlenega. Ta pa seveda temelji na raziskavah, inovacijah in razvoju, kar običajno označujemo s kratico R&D. Tega dejstva so se zavedali tudi vodilni politiki Evropske unije in so tako  leta 2000 sprejeli Lizbonsko strategijo, s ciljem napraviti gospodarstva članic Evropske unije najbolj konkurenčna in dinamična na znanju temelječa gospodarstva na svetu, sposobna občutne gospodarske rasti z več in boljšimi delovnimi mesti ter večjo socialno kohezijo. Za dosego teh ciljev naj bi države članice EU iz svojega proračuna v R&D vlagale vsaj en odstotek BDP in njihov privatni sektor vsaj dva odstotka. Nekaj časa se je zdelo, da bo Slovenija te cilje uresničila, potem pa je v času vlade Boruta Pahorja v letih od 2009 do 2011 sledil katastrofalen upad vlaganj v R&D, od katerega si Slovenija še danes ni opomogla. Med tem so nekatere članice EU te zastavljene cilje že znatno presegle.

Neposredna vlaganja iz proračuna so smiselna in potrebna za bazične raziskave, kjer ekonomske koristi niso ali še niso očitne, za razvoj raziskovalno usposobljenih človeških virov in za spodbude gospodarstvu, da prispeva svoj delež v R&D. Danes proračun Republike Slovenije zagotavlja približno 0,65 odstotka BDP za raziskovalno dejavnost. Bila pa so tudi leta, ko je bila ta številka pod pol odstotka. To seveda ne zadošča za zgoraj navedene cilje. Zaradi tega naše raziskovalne institucije univerze in inštituti bistveno zaostajajo za svojimi partnerji-konkurenti v sosednjih evropskih državah. Nadaljnja posledica je, da se pri nas šola in usposablja bistveno premajhno število bodočih raziskovalcev. V večini inženirskih študijev je doktorskih študentov le 4 do 6 odstotkov diplomantov. Za na znanju temelječe gospodarstvo, ki je vendar naš cilj, bi moral ta odstotek biti približno 10. Poleg tega pa smo prav tako zaradi nezadostnega financiranja priča izseljevanju usposobljenih raziskovalcev, predvsem v druge evropske države in ZDA. To še zmanjšuje raziskovalni potencial Slovenije.

Danes proračun Republike Slovenije zagotavlja približno 0,65 odstotka BDP za raziskovalno dejavnost. Bila pa so tudi leta, ko je bila ta številka pod pol odstotka. Vir slike: Pixabay.
Danes proračun Republike Slovenije zagotavlja približno 0,65 odstotka BDP za raziskovalno dejavnost. Bila pa so tudi leta, ko je bila ta številka pod pol odstotka.
Vir slike: Pixabay.

Nadaljnji cilj državnih vlaganj v R&D bi moral biti zaključen krog, ki nas vodi od bazičnih in aplikativnih raziskav, razvoja in produkcije izdelkov, ki temeljijo na najnovejših tehnologijah. Ti izdelki imajo tudi visoko dodano vednost na zaposlenega in so na globalnem trgu tudi bolj donosni. Ta višja donosnost z davkom na dodano vrednost seveda pomeni tudi večje prilive v državni proračun, kar omogoča izdatnejše financiranje znanosti. Zato je ta zaključen krog cilj vsake v prihodnost usmerjene države. Žal je v Sloveniji po rezih v proračun, ki so ga izvajale levo usmerjene vlade začenši z vlado Boruta Pahorja, ta raziskovalni krog porušen. O smiselnosti, da ne rečem nujnosti, vzpostavitve zaključenega raziskovalnega kroga so pisali številni avtorji. Na tem mestu bi omenil bivšega predsednika Evropske komisije Jacques Delors (Delors, 1996)in večjo skupino avtorjev (Gibbons et al, 1995).

Ob vseh zgoraj navedenih pomanjkljivostih ima Slovenija kakovostne in mednarodno priznane raziskovalce, ki so nedvomno sposobni prispevati svoj delež, da Slovenija razvije na znanju temelječe gospodarstvo. Da bi pa to lahko storili, so potrebne nekatere ključne reforme. Lahko jih združimo v eno formulacijo – končati tranzicijo. To pa pomeni, da mora Slovenija vsaj udejanjiti, če že ne preseči z Lizbonsko strategijo določeno normo.

V državnem proračunu je potrebno zagotoviti vsaj en odstotek BDP za direktno financiranje znanosti in še dodatno 0,2 – 0,3 odstotka BDP za spodbude gospodarstvu, da samo vlaga v znanost. Obe postavki skupaj ne predstavljata sredstev, ki si jih Slovenija ne bi mogla privoščiti. Očitno pa je vsaj do sedaj manjkalo politične volje. Ta dodatna sredstva je potrebno primarno nameniti krepitvi raziskovalnega kroga in usposabljanju mladih, bodočih raziskovalcev.

Materialna infrastruktura

Tako kot si sodobnega življenja ne moremo predstavljati brez ustrezne materialne infrastrukture, je tudi gospodarstvo vezano na dovolj kakovostno infrastrukturo, ki mu omogoča konkurenčno poslovanje tako znotraj Evropske unije kot tudi globalno. Ker sem prepričan, da je gospodarstvo, ki je konkurenčno na evropskem skupnem trgu, konkurenčno tudi globalno in ker Slovenija pretežno večino svoje blagovne izmenjave opravi na trgu EU, da je potrebno slovenskemu gospodarstvu smiselno zagotoviti materialno infrastrukturo primerljive kakovosti, kot jo uživajo njegovi konkurenti-partnerji v EU. Materialno infrastrukturo je smiselno razdeliti v štiri kategorije: prometna, komunikacijska, energetska in komunalna infrastruktura. Vsaka od teh kategorij ima svoje posebnosti, zato bom v nadaljevanju obravnaval vsako posebej.

Dr. Umek: Železniška infrastruktura je bila do naše osamosvojitve preko vsake razumne mere zanemarjena. Po ocenah nekaterih avstrijskih strokovnjakov naj bi bila vredna samo še dobrih 30 odstotkov tega, kar nam  je zapustila Avstro-Ogrska. Vir slike: Gov.si.
Dr. Umek: Železniška infrastruktura je bila do naše osamosvojitve preko vsake razumne mere zanemarjena. Po ocenah nekaterih avstrijskih strokovnjakov naj bi bila vredna samo še dobrih 30 odstotkov tega, kar nam je zapustila Avstro-Ogrska.
Vir slike: Gov.si.

Prometna infrastruktura

Kakovostna prometna infrastruktura je za slovensko gospodarstvo ključnega pomena. Problem pa je, da so se njene naloge v sorazmerno kratkem času bistveno spremenile. To je posledica naše osamosvojitve in kasnejšega vstopa v EU. Zaradi slednjega se je dobršen del slovenskega gospodarstva preusmeril v izdelovalca komponent, pogosto tudi tehnološko zahtevnih in ključnih komponent. Naročniki teh komponent pretežno v srednjeevropskem prostoru zahtevajo dobave »in time«. Te pa so možne le ob ustrezno kakovostni infrastrukturi.

Tem spremembam ni sledilo načrtovanje in posodabljanje prometne infrastrukture, enkrat zaradi pomanjkanja investicijskih sredstev in drugič zaradi nerazumevanja ali nesprejemanja spremenjenih zahtev v prometni infrastrukturi. Napačno bi bilo trditi, da Slovenija ni naredila nič za izboljšanje svoje prometne infrastrukture, saj je dokončala svoj avtocestni križ. Ob tem pa je na žalost zanemarila ostale državne ceste in železnice. Še ne tako dolgo nazaj dokončani avtocestni križ na določenih odsekih že kaže preobremenjenost. Njegovi načrtovalci očitno niso upoštevali, da bo ta z vstopom v EU postal del evropske prometne infrastrukture in da vsako povečanje tržišča za sabo potegne tudi bistveno povečanje prometa. Tako bo potrebno pravkar dokončani avtocestni križ dograjevati in popravljati.

Železniška infrastruktura je bila do naše osamosvojitve preko vsake razumne mere zanemarjena. Po ocenah nekaterih avstrijskih strokovnjakov naj bi bila vredna samo še dobrih 30 odstotkov tega, kar nam  je zapustila Avstro-Ogrska. Tudi po osamosvojitvi se na tem področju kar nekaj let ni napravilo praktično nič. Šele pred nekaj leti je stekla modernizacija bivše Južne železnice predvsem na Štajerskem, začele pa so se tudi priprave na gradnjo tako imenovanega drugega tira Divača–Koper. Oba projekta sta bila pripravljena iz ozke lokalne perspektive in tudi ko bosta dokončana, slovenskemu gospodarstvu ne bosta omogočala evropsko primerljivih povezav.

Škoda kot posledica nerazumnega načrtovanja bo še toliko večja, ker bo Slovenija tako izgubila primarno povezavo severni Jadran–Srednja Evropa, ki jo je imela vse od izgradnje Južne železnice. Sedaj pa ta primarna povezava Slovenijo obide vzdolž njene zahodne in severne meje. Pomen te povezave postane očiten, če upoštevamo, da se je nekdanja Kranjska, to stare avstrijske statistike pač upoštevajo, od dokončanja Južne železnice leta 1857 pa do prve svetovne vojne razvila iz zaostale kmetijske dežele v eno bogatejših dežel Habsburške monarhije.

Slovenija nujno potrebuje celostno evaluacijo naše prometne infrastrukture s poudarkom na tem, da pripadamo skupnemu evropskemu tržišču in želimo, da je naše gospodarstvo na njem konkurenčno. Eden od ključnih momentov bi tudi moral biti vključitev Slovenije v evropsko omrežje hitrih železnic.

Komunikacijska infrastruktura

V to kategorijo uvrščam tako infrastrukturo fiksne in mobilne telefonije kot tudi interneta. V sedanji družbi, ki jo številni označujejo tudi kot informacijsko družbo, so to bistveni infrastrukturni elementi, brez katerih sodobno gospodarstvo ne more normalno delovati. Ocenjujem, da sta infrastrukturi obeh telefonij dovolj dobro razviti tako za privatno kot tudi komercialno uporabo.

Pri internetni infrastrukturi pa je stvar na žalost nekoliko drugačna. Ne morem trditi, da je v celoti premalo zmogljiva, ima pa ozka grla, ki bi jih bilo potrebno z ozirom na pričakovano rast potreb odpraviti.

Prikaz belih lis - gospodinjstev, na katerih širokopasovna infrastruktura še ni zgrajena in hkrati za njeno gradnjo ni tržnega zanimanja. Prikaz je julija 2020 pripravilo Ministrstvo za javno upravo. Bele lise so označene z modro in zeleno barvo. Vir: Gov.si.
Prikaz belih lis – gospodinjstev, na katerih širokopasovna infrastruktura še ni zgrajena in hkrati za njeno gradnjo ni tržnega zanimanja. Prikaz je julija 2020 pripravilo Ministrstvo za javno upravo. Bele lise so označene z modro in zeleno barvo.
Vir: Gov.si.

Če internetno infrastrukturo uporabljamo na primer doma za privatno komunikacijo in brskanje po internetu, dobimo v normalnih razmerah vtis, da vse deluje dobro, včasih celo bolje kot smo pričakovali. Že manjša anomalija pa nam nazorno pokaže, da naše internetno omrežje deluje na robu svojih zmogljivosti. Tako je med epidemijo covid-19 naš šolski sistem vsaj deloma prešel na pouk na daljavo, torej preko internetnega omrežja in kar nekateri ponudniki so bili prisiljeni zmanjšati sicer zagotovljeno hitrost prenosa. Prav tako predstavlja ozko grlo prenos podatkov med slovenskim omrežjem in internetnimi centri v tujini. Te pomanjkljivosti privatni uporabnik komaj občuti, v gospodarstvu, ki praviloma potrebuje bistveno hitrejši prenos podatkov, pa zadeve postajajo kritične.

Zadeve postanejo še bolj kritične, če pričakujemo, da bo Slovenija sledila globalnim razvojnim trendom in si ne bomo privoščili pretiranega zaostanka za razvitejšim delom sveta. Že če bo samo manjše število slovenskih podjetij začelo uporabljati block chain tehnologijo, bo postalo sedanje internetno omrežje bistveno poddimenzionirano.

Če na kratko povzamemo gornje misli, vidimo, da je komunikacijska infrastruktura za privatno uporabo dovolj dobra in pokriva zadosten del slovenskega ozemlja. Za trenutno poklicno rabo je nekako na robu svojih zmogljivosti. Po pričakovani uvedbi novih tehnologij in njihovi gospodarski uporabi pa bo postala kritično poddimenzionirana. Zato so potrebne nove investicije v komunikacijsko infrastrukturo in bistven dvig njenih zmogljivosti. Upoštevati bi bilo potrebno, da se zahteve po zmogljivosti komunikacijske infrastrukture ne povečujejo zvezno, ampak naraščajo skokoma. Če želimo slovenskemu gospodarstvu omogočiti neoviran tehnološki razvoj, bi morala biti vsaka infrastruktura, posebno pa še komunikacijska, korak pred zahtevami uporabnikov.

Energetska infrastruktura

Od vse materialnih oblik infrastrukture je ravno energetika v najbolj kaotičnem stanju. Jasno se vidi, da na tem področju nikoli ni bilo jasnega koncepta. Vse dosedanje vlade enotnega energetskega koncepta niso bile sposobne pripraviti ali zaradi svoje nestrokovnosti niti niso videle potrebe po njem. Ta trditev se ne nanaša na sedanjo vlado, ki za pripravo enotnega energetskega koncepta še ni imela časa in je bila preobremenjena s problemi obvladovanja pandemije. Vse predhodne vlade pa so v neurejenih razmerah celo sprejemale odločitve, ki so bile v očitnem nasprotju z mednarodno sprejetimi obveznostmi. Tako je bilo na primer od vsega začetka jasno, da Slovenija svojih iz Kyotskega sporazuma izhajajočih obvez ne bo mogla izpolniti, če bo gradila termoelektrarno TEŠ6. In vendar je slovenska vlada podpisala Kyotski okoljski sporazum in omogočila gradnjo TEŠ6. Take odločitve ne samo, da jemljejo Sloveniji v mednarodnem prostoru vso kredibilnost, temveč tudi na področju energetske infrastrukture ustvarjajo kaos in zmedo.

Takih primerov je še več, je pa TEŠ6 res najbolj očiten. Prepotrebna sanacija stanja v slovenski energetski infrastrukturi ne bo niti lahka niti kratka, trajala bo bistveno dlje kot eno mandatno obdobje in zahtevala veliko strokovnega dela ter vse prej kot lahke politične odločitve.

Če se ustavimo pri naftnih derivatih, moramo takoj ugotoviti, da je stanje na tem področju še najmanj problematično. Dolgoročna pričakovanja (približno  petnajst let vnaprej) napovedujejo zadostno oskrbo po sprejemljivih cenah. Povpraševanje po fosilnih gorivih se bo zaradi zelene politike zmanjševalo in dežele proizvajalke nafte in plina ne bodo imele interesa izzvati nove naftne krize. Bi bilo pa na državni ravni zaradi možnosti lokalnih kriz smiselno stremeti k večji diverzifikaciji dobaviteljev.

Tudi na področju hidroenergetike nam po mnenju dr. Umeka ostaja več nerešenih vprašanj. Slika prikazuje HE Fala. Vir slike: Visitmaribor.si.
Tudi na področju hidroenergetike nam po mnenju dr. Umeka ostaja več nerešenih vprašanj. Slika prikazuje HE Fala.
Vir slike: Visitmaribor.si.

Pri energetski izrabi slovenskih rek, ki je bistvena za prehod na zeleno energijo, vidim nekatera pozitivna znamenja, vendar tudi veliko nestrokovnosti in slabih političnih odločitev. Tako je bila veriga elektrarn na Dravi zaključena že pred leti. Prav tako je bil že pred leti izrabljen hidroenergetski potencial zgornje Save, gradnja verige na spodnji Savi pa se je nerazumno zavlekla čez prvotno načrtovan termin. Naj poudarim, da bi morala veriga elektrarn, kot je na primer na spodnji Savi, slediti vnaprej določenem programu, če želimo zmanjšati ekološko škodo. Vsako zavlačevanje je ne samo gospodarsko, temveč tudi ekološko škodljivo. V tem smislu bi morali čim prej začeti in tudi v roku dokončati tudi gradnjo elektrarn na srednji Savi.

Tako nam na področju hidroenergetike ostajata še dve nerešeni vprašanji. Prvo je Mura. Na njej so Avstrijci zgradili verigo hidroelektrarn, na slovenskem ozemlju pa je nismo nadaljevali. Zato nastaja precejšna ekološka škoda. Res je, da se bo ta pokazala šele po daljšem obdobju, vendar bo takrat še teže popravljiva, kot bi bila sedaj. Žal številni ekologi tega ne vidijo. Mislijo, da reko varujejo, dejansko pa jo uničujejo. Drugo tako vprašanje so črpalne hidrocentrale. Te nujno potrebujemo za pokrivanje konic v porabi električne energije, istočasno pa bi tako nastala ekološko tako zaželena mokrišča. Zgrajena je bila  elektrarna Avče, gradnja nadaljnjih črpalnih elektrarn pa je iz nerazumljivih razlogov zastala.

Tudi pri vetrnih in sočnih elektrarnah Slovenija ne dosega zastavljenih ciljev, h katerim se je zavezala z mednarodnimi pogodbami. To je slabo za mednarodni ugled naše države, v energetskem smislu pa ne predstavlja večjega problema. Res pa je tudi, da tako vetrne kot sončne elektrarne močno nihajo v proizvodnji električne energije, pravih rešitev za to pa še nimamo.

Premog je bil nekje pred letom1965 glavni energetski vir Slovenije, kasneje je njegov pomen naglo upadal. Res je v času naftnih kriz  začasno ponovno pridobil na pomenu, vendar je bilo to le kratkotrajno. Razloga za to sta dva. Prvi je, da postajajo slovenski premogi, tako zasavski kot tudi velenjski, globlje ko kopljemo vse bolj onesnaženi, tako kemično kot tudi kar zadeva  radioaktivnost. Drugi pa je, da če že uvažamo energente, je bolje, da uvažamo manj onesnažujoče naftne derivate kot pa premog. Tako je bilo že leta 2000 nekako dogovorjeno, da bo Slovenija opustila uporabo in pridobivanje premoga. V Zasavju je bilo to uresničeno, v Šaleški dolini pa je lokalno politično vodstvo začelo graditi TEŠ6. Ta nesmiselna in preplačana investicija je slovensko energetiko spravila v izredno težaven položaj.

Za slovensko energetiko vidim samo eno racionalno pot iz sedanjega težavnega položaja. To je gradnja drugega bloka NEK in skrbna koordinacija ostalih energetskih virov. Možnost, da bi za pretežni del potrebne električne energije postali odvisni od uvoza, se mi ne zdi sprejemljiva.

Komunalna infrastruktura

To lahko razdelimo na tri skupine: vodooskrba, kanalizacija s čistilnimi napravami in skrb za odpadke. Pri prvih dveh skupinah ni večjih problemov razen posamičnih ekscesov kot je na primer ljubljanski kanal C0. Pri skrbi za odpadke pa je značilno, da je njihova termična obdelava, kot eden od načinov njihove obravnave, ostal skoraj v celoti nepokrit. To bo morala Slovenija nekako razrešiti, saj so zadnji dogodki pokazali, da se na izvoz ne moremo zanašati. Tako se je tudi pri komunalni infrastrukturi pokazalo, da načrtovanje ni bilo najboljše, predvsem pa je bilo kratkovidno. Vsaj po mojem prepričanju bi lahko to izvedli bistveno bolje, če bi Slovenija imela smiselno oblikovane pokrajine. Načrtovanje komunalne strukture za posamezne občine je v večini primerov nesmiselno, povezave občin pa tudi ne delujejo najbolje.

Zaključek

V Sloveniji sta svobodno tržno gospodarstvo in ekonomska svoboda posameznika ustavno določena. Smo tudi del Evropske unije, ki prav tako temelji na svobodnem tržnem gospodarstvu. Infrastruktura, tako intelektualna kot tudi materialna, skupaj z davčno in gospodarsko zakonodajo tvorita edine možnosti, s katerimi lahko država spodbuja svobodno tržno gospodarstvo. To možnost spodbujanja gospodarstva in njegovega razvoja velja v prihodnosti veliko bolje izkoristiti, kot je to sedaj.

V preteklosti je bilo vse preveč slabega načrtovanja in političnega izogibanja kratkoročno neprijetnim odločitvam. Če želimo v prihodnosti z našo infrastrukturo res spodbujati gospodarstvo, je potrebno bistveno boljše načrtovanje za daljše časovno obdobje. To pa bomo lahko storili le, če bomo jasneje definirali mejo med strokovnimi in političnimi odločitvami in danes podcenjenemu strokovnemu načrtovanju dali pravo vrednost.

Prof. dr. Andrej Umek je študiral na Univerzi v Ljubljani, na Fakulteti za gradbeništvo, in študij zaključil z doktoratom na Illinois Institute of Technology v Chicagu v ZDA. V letih 1965 do 1970 je služboval v Nemčiji in Švici, zadnje leto pred odhodom na študij v Chicago pa v Ljubljani na Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij. Po zaključku doktorskega študija se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot raziskovalec na Fakulteti za gradbeništvo. Leta 1976 se je zaposlil na Univerzi v Mariboru, najprej kot docent in kasneje kot izredni in redni profesor. V letih 1990 do 2000 je bil tudi prorektor Univerze v Mariboru. Svojo akademsko kariero je prekinil dvakrat, ko je prevzel funkcijo ministra v slovenski vladi, prvič kot minister za znanost in tehnologijo in drugič kot minister za okolje in prostor. Vir slike: Sls.
Prof. dr. Andrej Umek je študiral na Univerzi v Ljubljani, na Fakulteti za gradbeništvo, in študij zaključil z doktoratom na Illinois Institute of Technology v Chicagu v ZDA. V letih 1965 do 1970 je služboval v Nemčiji in Švici, zadnje leto pred odhodom na študij v Chicago pa v Ljubljani na Zavodu za raziskavo materiala in konstrukcij. Po zaključku doktorskega študija se je vrnil v Ljubljano in se zaposlil kot raziskovalec na Fakulteti za gradbeništvo. Leta 1976 se je zaposlil na Univerzi v Mariboru, najprej kot docent in kasneje kot izredni in redni profesor. V letih 1990 do 2000 je bil tudi prorektor Univerze v Mariboru. Svojo akademsko kariero je prekinil dvakrat, ko je prevzel funkcijo ministra v slovenski vladi, prvič kot minister za znanost in tehnologijo in drugič kot minister za okolje in prostor.
Vir slike: Sls.

Prispevek prof. dr. Andreja Umeka Gospodarstvo in infrastruktura je bil prvotno objavljen v zborniku »Z lepilom na podplatih«, ki ga je v sodelovanju z Zborom za republiko ob 30-letnici samostojne države izdala celjska Mohorjeva družba. Prispevek objavljamo s soglasjem Celjske Mohorjeve družbe in avtorja prispevka.

Subscribe
Notify of
guest
5 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments
Franc Mihič
8 days ago

Kdaj avstrijske plače in pokojnine? DNEVNIK, 23.03.2019 Povprečna neto plača je v Sloveniji leta 2017 znašala 1062, v Avstriji pa več kot dvakrat več, 2188 evrov. Avstrijci v povprečju delajo bolj pametno, so bolje organizirani in v istem času ustvarijo dvakrat več. Ključno je, da lastniki in menedžerji poskrbijo za boljšo organizacijo. Berem: »Naloga lastnikov je, da profesionalizirajo vlogo menedžmenta, da so poslovni voditelji res strokovnjaki, ki znajo postaviti cilje, organizirati procese in izboljšati produktivnost v podjetju.« Bivši guverner dr. Boštjan Jazbec je pred časom opozoril: »Pomešali smo vloge lastnikov in menedžerjev in njihovo odgovornost. Menedžerji, ki se pojavljajo kot… Read more »

Franc Mihič
8 days ago

Kršenje lastninskih pravic je pogubno REPORTER, 19. november 2018 Kako usoden in poguben je za narod poseg politike v lastnino ljudi oz. kršenje njihovih lastninskih pravic, nam kaže revolucija oz. državljanska vojna, ki je bila izvedena z ogromnimi žrtvami in odvzemom lastnine, zaplembami premoženja. Uvedena je bila skupna družbena lastnina in samoupravljanje. Dejansko pa je le KP imela zadnjo besedo. Ta unikatna ekonomija je propadla in z njo država SFRJ. To je tema, ki bo še dolgo aktualna. Nedavno berem prispevek bivšega pravobranilca, Janez Krnca, ki nas spomni in opiše, kako smo ob osamosvojitvi spremenili sistem družbene ureditve, kjer je… Read more »

Franc Mihič
8 days ago

Kako doseči »všečne« cilje razvoja države? Prodajati moramo znanje, ne delovne sile. To je tudi cilj in strategija razvoja države, kar je pomembno kot ustava, ki zadeva vsakega državljana. Vlada je decembra sprejela cilje in strategijo pametne specializacije do leta 2030, kar je obetavno. Zaskrbljen pa berem članek Božično drevesce za državljane, v katerem prof. dr. Mojmir Mrak meni, da ima sprejeta vladna strategija razvoja države preveč všečnih ciljev. Problem je, da dokument predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta… Read more »

Franc Mihič
8 days ago

Nepravična privatizacija je izvirni greh »Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države.« Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno po televiziji pove: »Pri privatizaciji bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. S certifikati in s pidi gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo.« Bil je proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je… Read more »

Franc Mihič
8 days ago

Kaj so temelji razvoja dežele? DELO – SP – Prejeli smo; 29. November 2014 Ob zadnjem nemškem obisku na najvišjem državnem nivoju te dni v Sloveniji je bila zelo aktualna okrogla miza, na ogled vsej javnosti, kjer sta bila tudi predsednika Nemčije in Slovenije, vsak s svojimi izbranci. Nemška podjetnica in predstavnica Bavarske je na vprašanje, kaj je omogočilo razvoj Bavarske, da je iz zelene predvsem kmetijske dežele postala visoko razvita tehnološka dežela najvišjega ranga z razvitim gospodarstvom in podjetji, svetovnimi nosilci razvoja, odgovorila, da so bili najpomembnejši trije temelji. Prvi temelj je, da je deželna vlada oz. država poskrbela,… Read more »

Prijava na e-novice