Kakršno seme seješ, tako žito boš žel

Pomen semen je nedvoumen. Tako kot je temelj pridelave zdravih vrtnin zemlja, je temelj rastline  seme in sadika, ki zraste iz semena. Če želimo imeti zdravo rastlino, ki bo obilno rodila, za začetek potrebujemo zdravo seme.

Še ne tako dolgo nazaj, tam nekje do 1950, so kmetje sami pridelali seme za naslednje leto. Danes lahko seme kupimo že v vsaki trgovini, v lepih vrečkah, okrašenih z lepimi barvnimi sličicami. Ob tem nas je večina pozabila, kako pridelati, shraniti in uporabiti seme, saj tega znanja nismo več potrebovali. Ko izberemo hibridna semena, imamo lepše in večje plodove, boljši donos, a ta semena slabo semenijo, zato se vedno znova vračamo po nova semena, saj jih sami ne moremo pridelati, tudi če bi to želeli.

Preberite tudi:

Kraška sivka, kombinacija presežkov

Kmetu manj, a na policah hrana dražja. Ali res vemo, kaj jemo?

Posledično se izgubljajo tudi mnoge avtohtone sorte. Od 50.000 rastlinskih vrst, ki so primerne za našo prehrano, dandanes pridelujemo samo še približno štirideset vrst. Se še spomnite okusa jabolka iz svojega otroštva? Poleg specifičnega okusa je prednost avtohtonih sort tudi, da so se z leti prilagodile razmeram, ne zahtevajo toliko škropljenja kot  sodobne. Hkrati pa predstavljajo pomemben delež kulturne dediščine naroda.

Semenska banka pripravljena tudi na konec sveta

Zaradi novih trendov in globalnega instrumenta  za  biotehnologijo  in  semensko  industrijo,  ki  pridobiva  monopol  nad  semeni  v  industrializiranem svetu, zaradi neznanja shranjevanja semen in drugih dejavnikov se je v zadnjih sto letih po svetu izgubilo že skoraj 90 odstotkov semen. Organizacija za hrano in kmetijstvo (FAO) ocenjuje, da je bilo med letoma 1900 in 2000 izgubljenih 75 odstotkov globalne raznovrstnosti poljščin.

Mnoge države, ki se zavedajo, kako pomembna so lastna semena za preživetje ljudi, so začele graditi semenske banke, v katerih znanstveniki zbirajo in hranijo semena z namenom ohraniti svetovno raznovrstnost poljščin, preden jo izgubimo za vedno. Veliko je k temu pripomogel tudi trend zavedanja ogroženosti biotske raznovrstnosti.

Danes je v okoli 1700 semenskih bankah po svetu shranjenih več kot sedem milijonov vzorcev semen, tkiv in drugih materialov poljščin za pridelavo hrane in njihovih divjih sorodnikov. Največja semenska banka na svetu, ki je opremljena tudi za konec sveta (sodni dan) in zato nosi pomenljivo ime, Doomsday, je na Norveškem.

Gre za 120 metrov dolg bunker, ki je zgrajen v živi skali in ledu na otočju Spitsbergen. V tem trezorju, ki je grajen tako, da ga ne more usodno poškodovati niti asteroid ali jedrski projektil, je skladiščenih več kot milijon paketov, v katerih je po 5.000 različnih semen z vsega sveta. Semena hranijo na temperaturi –18 stopinj Celzija in v teh pogojih ohranijo kakovost tudi več sto let.

Vrednost svetovnega trga semen naj bi po napovedih do leta 2024 narastla na 98 milijard evrov.

Kako pa za svoja semena skrbimo v Sloveniji?

Posplošeno rečeno: bolj slabo. Pred letom dni je bila največja slovenska semenarska hiša, Semenarna Ljubljana, močno zadolžena prodana podjetju Villager iz srbske agroživilske skupine Agromarket. V pogodbi je bilo predvideno, da se Selekcijsko-poskusni center Ptuj (obrat Semenarne, v katerem se ukvarjajo z ohranjanjem rastlinskih genskih virov in semenarjenjem lokalnih sort kmetijskih rastlin in je tako rekoč največji slovenski vrt) v šestih mesecih prenese na tretjo osebo, a se do danes to še ni zgodilo.

Vlada je 11. junija 2020 na redni seji sklenila, da je v interesu države, da ima pod nadzorom lastne genske vire. Slovenskemu državnemu holdingu (SDH) so naložili, da odkupi SPC Ptuj in ga prenese na eno od državnih podjetij. Za najprimernejšega so ocenili Kmetijski inštitut Slovenije (KIS), kjer se med drugim ukvarjajo tudi z ohranjanjem domačih avtohtonih sort in žlahtnjenjem, hranijo pa tudi gensko banko vseh slovenskih avtohtonih sort.

Prišlo je do številnih zapletov. Na SDH se je zamenjala ekipa ljudi, ki so se s tem ukvarjali. V dogovore so se  vključili še strokovnjaki z ministrstva za finance in ministrstva za kmetijstvo. Zahtevana je bila ponovna cenitev SPC Ptuj, s katero naj bi se vrednost (prvotno ocenjena na 540.000 evrov) podvojila. Prvi rok prenosa, ki je bil lani oktobra, ni uspel. Za drugi rok je bil določen 15. marec 2021, sredi aprila 2021 pa je usoda SPC Ptuj in s tem pridelave najkakovostnejših semen in vzdrževalne selekcije še vedno neznanka.

Brez kakovostnih semen ni samooskrbe

Irena Rotar iz  Ekoci (eko civilne iniciative Slovenije) poudarja, da si s somišljeniki že od leta 2009 prizadevajo za ohranjanje avtohtonih, domačih in tradicionalnih sort semen. »Brez kakovostnih semen ni hrane, ni samooskrbe, brez prehranske varnosti pa ni suverenosti in genske pestrosti. Pri uresničevanju vizije trajnostnega razvoja je to še kako pomembno, saj so domača semena prilagojena lokalnemu okolju in zrastejo večinoma brez kemije,« poudarja.

Poleg vpliva, ki ga imajo semena na prehransko varnost, se moramo zavedati tudi tega, da so semena del kulturne dediščine in narodno bogastvo. Odvisnost od tujih semen, ki jih obvladuje majhno število bogatih korporacij, povečuje vhodne stroške kmetovanja in negativno vpliva na trajnostno rabo virov.

Država ne more biti suverena brez semen, ki so značilne za to okolje, poudarjajo strokovnjaki. Miša Pušenjak, specialistka za zelenjadarstvo in okrasne rastline, poudarja, da prodaja semena lokalnih sort pomeni tudi vzdrževalno selekcijo. »Brez vzdrževalne selekcije, to pomeni v vsakem razmnoževalnem ciklu v posevku poiskati najbolj tipične, najlepše rastline in začeti pridelavo semena z njimi, sočasno pa iz posevkov ves čas odstranjevati vse rastline, ki niso sortno tipične, se sorta hitro izrodi. Vzdrževalno selekcijo lahko dobro izvaja samo nekdo, ki odlično pozna sorto in hkrati pridelavo semena. Tega kooperant ne more narediti. Zato je pomen selekcijskega centra Ptuj v slovenskem prostoru velikanski.«

Poleg semen določenih sort bi z izgubo SPC Ptuj izgubili tudi veliko znanja, ki ga bodo tam zaposleni ljudje odnesli s seboj in ga ne bo več moč nadomestiti, opozarja Pušenjakova.

O biodiverziteti ni dovolj le govoriti

Na spletni strani Vlade RS lahko preberemo: »Kakovosten semenski material sort, ki so prilagojene slovenskim pridelovalnim razmeram, je predpogoj za gospodarno kmetijsko pridelavo vseh pomembnih vrst poljščin in zelenjadnic.«

In na spletni strani Semenarne Ljubljana: »Avtohtona flora je zaklad, ki bi ga morala vsaka država varovati in ga ohranjati. Ko enkrat sorte ni več, je ne moremo več dobiti nazaj. Avtohtone sorte pa ne predstavljajo zgolj naravne dediščine. Zaradi neposredne povezave s kulinariko in običaji predstavljajo tudi pomembno kulturno dediščino. K sreči pa v zadnjem času avtohtone sorte postajajo tudi vrednota, saj tudi v Sloveniji veliko govorimo o samooskrbi in vseh negativnih vplivih transporta hrane, predvsem pa bi višji deleži samooskrbe pomenili tudi veliko novih delovnih mest.«

Radi se pohvalimo z ekološkim kmetijstvom. Radi se pohvalimo z izvrstno kulinariko, ki temelji na kvalitetnih, sortno značilnih, avtohtonih, okusnih in odličnih pridelkih. Pa vendarle bo treba narediti tudi korak naprej.

V času kaosa, v katerem se nahajamo, v času izrednih razmer, povezanih z epidemijo koronavirusa in podnebnih sprememb, si pač ne moremo dovoliti, da ostanemo brez lastnih semen in se prepustimo na milost in nemilost tujim bogatim korporacijam. Če lahko imamo vse, kar imajo veliki, zakaj bi se sprijaznili z manj?