Nazaj v šolo: Taksonomija – znanstvena klasifikacija živih bitij

Virus ni živo bitje, človek se ni razvil neposredno iz opice in gobe niso rastline. Spoznajte nekaj osnovnih dejstev znanstvene klasifikacije živih bitij.

Znanstvena klasifikacija ali znanstvena taksonomija je razvrščanje živih bitij po znanstvenih merilih. Čeprav temelji na delu Carla Linneja, ki je bitja razvrščal po skupnih telesnih značilnostih, so modernejši znanstveniki vanjo vnesli popravke in jo utemeljili s pomočjo molekularne sistematike oz. zaporedij DNA.

Osnovno seznanjenje s shemo znanstvene klasifikacije je del osnovnošolskega učnega načrta. Nekoliko več se o njej učijo gimnazijci in naravoslovno usmerjeni srednješolci, ter študenti. Poznavanje klasifikacije živih bitij je pomembno za naše razumevanje človekovega položaja med živimi bitji, ter naših razlik in podobnosti z njimi. 

Nekaj splošnih dejstev

Glavnih osem ravni, v katere klasificiramo vsa živa bitja, se imenuje (od najširše do najožje) domena, kraljestvo, deblo, razred, red, družina, rod in vrsta.

Domene so najširša in precej nova kategorija v taksonomiji. Poznamo tri domene: arheje, bakterije in evkarionte.

Kaj je glavna razlika med njimi? Medtem ko evkariontske organizme sestavljajo evkariontkse (kompleksnejše) celice, takšni organizmi pa smo lahko večcelični, so bakterije in arheje (običajno) enocelični organizmi, prokariontske celice pa so preprostejše. Bakterije in arheje se med seboj razlikujejo v načinu delovanja njihove presnove in po snoveh, iz katerih so zgrajene.

Virusi niso bakterije, ne arheje, še manj pa evkarionti (lahko pa okužijo tako evkarionte, kakor tudi bakterije in arheje), in ne spadajo v nobeno izmed domen živega. Ker nimajo lastnega metabolizma in ker nimajo celičnih mehanizmov, ki bi jim omogočali razmnoževanje (replikacijo) zunaj gostiteljske celice, virusi niso živa bitja.

Kraljestva so kategorija, ki je v zgodovini doživela veliko revizij. Najsodobnejša delitev pozna sedem kraljestev: bakterije, arheje, praživali, kromisti, rastline, glive in živali. Glavna razlika med rastlinami in glivami je, da rastline producirajo lastne hranilne snovi s pomočjo fotosinteze, glive pa so paraziti ali simbioti.

Število debel v kraljestvu živali je približno 31, v kraljestvu rastlin okrog 14 in osem v kraljestvu gliv. Deblo je klasifikacija bitij glede na splošno podobnost v strukturi telesa ali glede na evolucijsko sorodnost. Nekaj primerov debel iz kraljestva živali so mehkužci, ploski črvi, spužve in strunarji; med slednje spadamo tudi ljudje, vsem pa je skupna hrbtna »struna«, dolga paličasta tvorba, ki trupu daje oporo. Poddeblo, v katerega spadamo ljudje, so vretenčarji.

Razred, v katerega spadamo ljudje, so sesalci. Drugi razredi vretenčarjev so ribe, plazilci, dvoživke, in ptice.

Člani istega reda imajo skupnega evolucijskega prednika in v splošnem več skupnih lastnosti kot člani višjih enot. Ljudje skupaj z raznimi opicami spadamo v red prvaki, drugi redovi sesalcev pa so karnivori (mesojedci oz. zveri), glodavci, vrečarji, sodoprsti in lihoprsti kopitarji…

Prvakom je skupno, da imamo relativno velike možgane, pet prstov na okončinah in da tvorimo kompleksne socialne odnose ter komunikacijske sisteme. Zanimivo je, da skoraj vsi drugi predstavniki iz skupine prvakov uživajo rastlinsko ali skoraj popolnoma rastlinsko prehrano. 98 odstotkov prehrane šimpanza, ki naj bi bil med človeku najbližjimi živalmi, bi naj bilo rastlinske.

Zanimivo je tudi dejstvo, da se ljudje niso razvili neposredno iz opic (kakršne žive danes), temveč imamo z njimi zgolj skupnega prednika.

Družina, v katero sodi človek, se imenuje Pongidae (človeku podobne opice); naš rod se imenuje Homo, naša vrsta nosi znanstveno ime Homo sapiens, podvrsta pa Homo sapiens sapiens.

Prvi sistematik je bil filozof

Grški mislec Aristotel je v svojih metafizičniih delih objavil prvo znano klasifikacijo, ki je služila kot podlaga vsem naslednjim sistemom živih bitij. Aristotel je že uporabljal besedi »rod« in »vrste«, živali je preučeval na podlagi metode razmnoževanja (kakor kasneje Linne), sploh pa je bil prvi, ki je opazil neke splošnosti živih bitij ter jih primerjal s posameznostmi. Prvi se je spraševal, katere so lastnosti, zaradi katerih je neko bitje konj in drugo človek, ter kaj je skupnega vsem konjem in kaj vsem ljudem.

V 16. stoletju se je švicarski naravoslovec Conrad Gesner odločil sestaviti sistem vsega živega. A odkritje novega sveta in z njim ogromnega števila novih vrst živega je oteževalo študij in umeščanje novih primerkov v sistem. Zato je vzniknila potreba po razvrščanju primerkov po skupinah in binomskem sistemu (sistemu dvojnih imen), ki je bil razvit na podlagi podobnosti bitij. 

Andrea Caesalpino je predlagal prvo sistematično klasifikacijo rastlin in botaniko utemeljil kot samostojno znanost. John Ray pa je sistem razvrščanja rastlin razvil na podlagi bolj specifičnih lastnosti (kot npr. zgradba stebla, način nastajanja plodu …). Pojme rodov, sekcij, redov in vrst, ki jih je uporabil Carl Linne, sta v sistem vnesla Rivinus in Pitton de Tournefort.

Linne, oče taksonomije

Jasna razločitev med živalmi in rastlinami ter njihova klasifikacija na dve kraljestvi je bila urejena že pred Linnejem, a Linne je kraljestvo uporabil kot najvišjo raven oz. najširšo skupino ter kraljestva razdelil na rastlinskega, živalskega in rudninskega. Šele z razvojem mikroskopije se je pojavilo vprašanje o razvrstitvi mikroorganizmov in možnosti novih kraljestev.

Carl Linne je naravo razdelil v tri kraljestva: kamnine, rastline in živali. Uporabil je pet kategorij: razred, red, rod, vrsta, različica. Linnejeva taksonomija je poznana predvsem po svoji metodi, ki se še vedno uporablja za določanje znanstvenega imena vrst.

Uvedel je poimenovanje nomina trivialia, torej imena, ki so le eno- ali dvobesedna, unikatna in nespremenljiva. Ta sistem je postopoma nadomestila uporaba dvojnega imena (prvo rodovno in drugo navadno ime vrste.)

Klasifikacija danes

Razvrstitev bitij v sistem se je tekom zgodovine nenehno spreminjalo in pričakovano je, da se bo z novimi znanstvenimi odkritji spreminjala tudi v prihodnosti. Domene, na primer, so novejša kategorija v taksonomiji. V veljavi so šele od devetdesetih let prejšnjega stoletja, prej tem pa so bakterije in arheje združevali v eno samo kraljestvo. V 60. letih 20. stoletja se je začela razvijati kladistična taksonomija, ki taksone (kategorije) ureja v evolucijsko drevo, kar pomeni, da klasifikacija izraža darvinistično načelo skupnega prednika. Mnogo vprašanj v zvezi z biološkim razvojem človeka še ni odgovorjeno.

Zakaj je znanstveno razumevanje človekovega položaja med drugimi živimi oblikami tako pomembno? Spomnimo se Darwinovega odkritja o biološki povezanosti človeka in opice, ki je tako ostro nasprotovala vladajoči miselnosti o popolni supermaciji človeka nad vsemi ostalimi bitji, torej miselnosti, ki so jo ponotranjili in spodbujali tako tedanja znanost kot cerkev.

Razumevanje naše podobnosti z drugimi bitji je ključno za razvoj primernejšega odnosa do živali, rastlin, bakterij in živega nasploh, saj imamo z njimi veliko skupnega, pa naj si to priznamo ali ne. Tako najvišja kakor najnižja realizacija življenja na enak način obstaja, preživi, raste, živi, umre, in vsaka teži k življenju ter se upira smrti.