Naprej na vsebino

Nazaj v šolo: Koliko celin je na našem planetu?

Vprašanje števila celin se zdi na prvi pogled dokaj preprosto, vendar temu ni tako. V svetovnem merilu je najbolj znan t. i. model petih celin, ki je s simbolom petih krogov upodobljen na olimpijski zastavi. Razdelitev zemeljskega ozemlja na pet celin prevladuje v Veliki Britaniji, drugače pa si znanstveniki v tem niso enotni, saj razdelitev ni enoznačna in se giblje med štirimi in sedmimi celinami.

Preberite tudi:

Nazaj v šolo: Kako dobro poznamo geografijo?

Nazaj v šolo: Taksonomija – znanstvena klasifikacija živih bitij

Znanost ni enotna glede števila celin

Teorija petih celin obsega Evropo, Azijo, Afriko, obe Ameriki in Avstralijo. V vseh ostalih teorijah je pod celino navedena tudi Antarktika, vendar jo britanski model izključuje, ker gre za območje, kjer ne gre za stalno človeško naselitev, ampak le za občasno.

Model sedmih celin učijo v nekaterih predelih Zahodne Evrope in Severne Amerike. Gre za Evropo, Azijo, Afriko, Severno Ameriko, Južno Ameriko, Avstralijo in Antarktiko. Znanstveniki se ne morejo poenotiti glede razdeljenosti evropske in azijske celine ter Severne in Južne Amerike.

Teorijo o Pangei in o »potovanju celin« je leta 1912 predstavil nemški geofizik Alfred Wegener.
Teorijo o Pangei in o »potovanju celin« je leta 1912 predstavil nemški geofizik Alfred Wegener.
Vir slike: Alfred Wegener Cosmos

Sporne meje med celinami

Najbolj sporna je zagotovo delitev na Evropo in Azijo, saj sta obe celini nesporno združeni. Glavna ločnica poteka na gorovju Ural v Rusiji, kar pravzaprav ni pravi geografski razlog za delitev celin. V resnici gre pri Evropo in Aziji za enovito ozemlje, za katerega težko rečemo, da gre za dve celini.

V primeru obeh Amerik je stvar nekoliko manj sporna, saj sta razdeljeni na najožjem delu kopnega v Panami. Odkar obstaja Panamski prekop, je meja še bolj jasno določena. V jezikovnem smislu so k Južni Ameriki pridružene vse države, kjer govorijo špansko in portugalsko. Gre za države od Mehike do Argentine, z enotnim poimenovanjem jih imenujemo Latinska Amerika.

Ko govorimo o različnih teorijah o razdelitvi celin, omenimo še teorijo, ki govori o združeni evropski, azijski in afriški celini. Njeni zagovorniki so ji nadeli ime Evrafrazija. Po načelu enotnega ozemlja, bi lahko tej teoriji pritrdili, saj loči Afriko od Azije in Evrope le Sueški prekop, ki pa je delo človeških rok.

Celina je nerazdeljeno ozemlje

Kaj pravzaprav določa celino? To lahko razberemo iz njene izvorne besede, kontinent. Beseda kontinent je latinskega izvora – »continere«, kar pomeni »držati skupaj«. Temeljno načelo, ki določa celino je torej nerazdeljeno ozemlje. Zato si lahko na podlagi doslej zapisanega sami ustvarimo sliko v katerem primeru gre v resnici za celino in v katerem primeru gre za dogovorno razdelitev.

K celinam prištevamo še podmorske ali kontinentalne police, ki ga prekriva med 100 in 200 m globoko morje. Takšna polica se začenja med stikom kopnega in morja, končuje pa se v začetni točki spusta v globoko morje, ki se uravna na oceanskem dnu, praviloma v globinah pod 2000 m. Celine skupaj s kontinentalnimi policami tvorijo 35 % površja zemlje.

Pangea je po znanstvenih domnevah nastala pred približno 300 milijoni leti.
Pangea je po znanstvenih domnevah nastala pred približno 300 milijoni leti.
Vir slike: Pixabay

Prvotno je bila na Zemlji samo ena celina

Celine, kakor jih poznamo v današnji obliki so stare približno 200 milijonov let. Pred tem je bila na zemlji ena sama celina, ki se je imenovala Pangea. Beseda je grškega izvora, tvorijo jo dve besedi: pan (πᾶν) in gaia (Γαῖα). Pan pomeni »vse«, Gaia pa »boginja zemlje«. Besedo »pangea«, lahko prevedemo kot vse ozemlje boginje zemlje.

Teorijo o Pangei in o »potovanju celin« je leta 1912 predstavil nemški geofizik Alfred Wegener. Domneval je, da je enotna celina Pangea sčasoma razpadla na več celin zaradi premikanja v različne smeri. Dokaze za to je osnoval na podobnosti med izoblikovanostjo obal danes medsebojno oddaljenih celin, starostjo kamnin in najdbah enakih fosilov na teh celinah.

Celine nastajajo zaradi premikanja tektonskih plošč

Pangea je po znanstvenih domnevah nastala pred približno 300 milijoni leti. Pred 250 milijoni let je razpadla najprej na dva kontinenta, Severno Lavrazijo in Južno Gondvano. Kasneje je razpadla na še manjše dele, v obliko kontinentov, ki jih poznamo danes. Geologi predvidevajo, da bodo čez približno 250 milijonov let celine spet trčile ena ob drugo, zato naj bi nastala Pangea II.

Za časa Wegenerjevega življenja ta teorija ni bila sprejeta, vendar so jo poznejša raziskovanja potrdila. Zaradi tega je nastala teorija o tektoniki plošč. Zemljina površina je namreč razdeljena na šest večjih in več manjših litosferskih plošč, ki plavajo na astenosferi in se zaradi tokov magme v Zemljini notranjosti premikajo.

Prebivalstvo po celinah

Na koncu še poglejmo stanje prebivalstva po celinah. Skupaj je na Zemlji 7,5 milijarde prebivalcev. Največ jih je v Aziji, 4,5 milijarde, na drugem mestu je Afrika z 1,2 milijardami, tretja je Evropa s 746 milijoni, Severna Amerika ima 579 milijonov, Južna Amerika 422 milijonov in Avstralija 25 milijonov prebivalcev.

Navedena razdelitev prebivalstva je narejena na podlagi šestih celin, torej po modelu, ki zagovarja sedem celin. Sedma celina je namreč Antarktika, za katero pa smo že navedli, da nima prebivalcev. Po podatkih Organizacije združenih narodov naj bi bilo do leta 2050 na zemlji že 10 milijard prebivalcev.

Ravno zaradi premikanja tektonskih plošč in zaradi procesov v notranjosti zemlje prihaja občasno do naravnih katastrof, v obliki potresov, tsunamijev, vulkanov...
Ravno zaradi premikanja tektonskih plošč in zaradi procesov v notranjosti zemlje prihaja občasno do naravnih katastrof, v obliki potresov, tsunamijev, vulkanov…
Vir slike: Pixabay

Dinamika našega planeta zahteva še večje spoštovanje do njega

Na prvi pogled se morda zdi, da je naš planet nekaj statičnega, vendar temu še zdaleč ni tako. Morda se še zavedamo, da se Zemlja vrti okrog lastne osi in da hkrati kroži okrog Sonca. Nekoliko manj pa razmišljamo o sami dinamiki zemeljske površine, prav tako o dinamiki njene notranjosti.

Ravno zaradi premikanja tektonskih plošč in zaradi procesov v notranjosti zemlje prihaja občasno do naravnih katastrof, v obliki potresov, tsunamijev, vulkanov… Katastrofe, ki se dogajajo na našem planetu zato niso nekaj neobičajnega, ampak sodijo v naravne zakonitosti našega planeta.

Tudi zaradi tega, ker so naravni procesi nepredvidljivi, bi lahko ljudje imeli še večje spoštovanje do našega planeta. S svojim mačehovskim odnosom do njega namreč večkrat tudi sami pripomoremo, da narava pokaže še bolj »ostre zobe«, kakor pa bi jih sicer. Zato nam lahko tudi zavedanje, da je naše življenje na našem planetu nepredvidljivo, spodbudi še večje spoštovanje do narave.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice