Naprej na vsebino

Janez Podobnik: Trajnostni razvoj Slovenije kot ekološko vprašanje

Zdi se, da je prav koncept trajnostnega razvoja eden od tistih temeljev slovenskega razvoja, ki je bil prisoten  v razvojnih in strateško tehnoloških načrtih že ob osamosvojitvi Slovenije. V vseh teh treh desetletjih je ostajal bolj ali manj poudarjeno v vseh vladnih oziroma političnih razvojnih konceptih.

Seveda je k temu pripomogla tudi zavestna vpetost Slovenije v evropske trajnostne paradigme, ki so se še izraziteje uveljavile v zadnjih dveh desetletjih.

Res je, da je ta kratki tekst pisan tudi v »razpoloženju« post covid-19 pandemije, ki v ospredje postavlja spoznanje o nujnosti bolj trajne in bolj pravične družbe na globalni ravni. V kontekstu Slovenije pa se to lahko razume kot nujnost za okrepitev trajnostnega modela gospodarjenja, ki ima seveda različne, tudi zelo praktične izpeljave. Nekaj več o tem v nadaljevanju.

Preberite tudi:

Dr. Drago Čepar: Demografsko vprašanje kot ključ za prihodnost

Prof. dr. Andrej Umek: Gospodarstvo in infrastruktura

Merilo razvoja je kakovost življenja

Če bi poskušali opredeliti, kaj zaznamuje slovenski razvojni model, sicer močno vpet v evropskega in seveda tudi globalnega, mišljeno z vidika trajnostnega življenja, pa je dober odgovor v sintagmi kakovostno življenje. Gre za to, da je temeljno merilo razvoja kakovost življenja, ki vsebuje tako srečne in zadovoljne prebivalce kot njihovo socialno, zdravstveno in okoljsko varnost. Zato je bilo nujno, da se je uveljavilo novo orodje oziroma nov gospodarski model, ki napredka ne meri izključno po BDP, pač pa tudi z bolj zapletenimi kazalci, ki opredeljujejo blaginjo oziroma srečo.

Če bi poskušali opredeliti, kaj zaznamuje slovenski razvojni model, sicer močno vpet v evropskega in seveda tudi globalnega, mišljeno z vidika trajnostnega življenja, pa je dober odgovor v sintagmi kakovostno življenje. Vir slike: Marketingmagazin.
Če bi poskušali opredeliti, kaj zaznamuje slovenski razvojni model, sicer močno vpet v evropskega in seveda tudi globalnega, mišljeno z vidika trajnostnega življenja, pa je dober odgovor v sintagmi kakovostno življenje.
Vir slike: Marketingmagazin.

Kot že omenjeno, je ta zapis pisan tudi ob vzdušju zdravstveno-družbene stiske, ki s pandemijo krepi zahteve in potrebo za »nov družbeni red«; za ekološko-družbeni preobrat.

Kljub temu se bomo poskušali osredotočiti na realne, izvedljive in družbeno pravične rešitve, ki jih Slovenija, ob tesni vpetosti z EU, že ali pa jih bo še izraziteje uveljavljala. Želimo poudariti, da  rešitev ne vidimo  ne v zelenem socializmu, ne v utopičnih naravovarstvenih politikah. Prav tako pa tudi  ne potrebujemo fatalizma, pač pa prave ambicije in ukrepanje. Ponavljamo, da je povezanost Slovenije s trajnostno razvojno paradigmo EU velika.

In to je zelo dobro izhodišče. Saj smo se znašli v dobrem, okoljsko in trajnostno visoko razvitem ter odgovornem klubu držav. Tudi nova Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Layen je zelo pogumno kot enega svojih ključnih programskih izhodišč predstavila »zeleni razvojno podnebni načrt EU«, ki je po naši oceni pravo izhodišče za trajnostno Slovenijo oziroma  za trajnostno Evropo.

V nadaljevanju torej o tem, kje in kako se kaže trajnostni razvojni model Slovenije.

Slovenija mora slediti ambicioznim, a dosegljivim ciljem za ogljično-nevtralno Evropo do leta 2050.

Gre za spodbujanje ukrepov in razvojnih politik, ki učinkujejo in ob tem zagotavljajo emisijsko zmanjšanje. In ne predvsem s prepovedmi in omejevanjem vsega; pač pa preko delujočih mehanizmov socialno-tržnega gospodarstva in pravih spodbud ljudem in podjetjem, da bodo dejansko zmanjšali emisije.

Vemo, da ni popolnih rešitev.  Je pa nujno, da vztrajamo pri  investicijah v raziskave in razvoj nizko-ogljičnih in brezogljičnih tehnologij za zmanjšanje toplogrednih plinov. Posledično bodo okolju prijazne inovacije ustvarjale novo gospodarsko rast in s tem nova delovna mesta. To je zgodba win-win z vključevanjem vseh deležnikov.

Velika zgodba, tudi zaradi razvitosti slovenske avtomobilske industrije, je nizko-ogljična mobilnost, elektrifikacija z ustreznim omrežjem za polnjenje in tehnologije za shranjevanje energije.

Zavedamo se občutljivosti uporabe jedrske energije oziroma potrebne odločitve o gradnji drugega bloka JE Krško. Gre za medgeneracijsko odgovorno odločitev, ki bo skoraj zanesljivo potrjevana tudi na referendumu. Ob tem pa je potrebno izpostaviti, da ima prav jedrska energija enega od ključev pri prehodu na brezogljične sisteme. Želimo si, da tega vprašanja ne bi obremenjevali  z »zeleno ideologijo« apriornega zavračanja, pač pa omogočili argumentirano, strokovno in predvsem strpno razpravo.

Razumljivo je, da je za Slovenijo zaradi še vedno neizkoriščenih  vodnih   potencialov,  pa tudi dobrih priložnosti pri sončnih elektrarnah – na primer množična gradnja hišnih sončnih elektrarn –, kot  pri rabi geotermalne energije za proizvodnjo električne energije in toplote v severovzhodni Sloveniji, za investiranje v obnovljive vire energije zelo atraktivna. Kot  so  pomembne tudi nadaljnje investicije v energetsko učinkovitost stavb.

Pomembna je tudi sprememba potrošniških vzorcev, kar se je jasno  pokazalo ob ravnanju ljudi v pandemiji koronavirusa. Tu se navezuje tudi uvedba krožnega gospodarstva. Zmanjšati je potrebno proizvodnjo in uporabo plastike, kot tudi ravnanje z njo kot odpadkom, da ne pristane v oceanih.

V tem segmentu »ogljično nevtralne Evrope« do leta 2050 se ne moremo izogniti za Slovenijo oziroma za slovensko energetiko zelo občutljivega, ampak ključnega izziva. Gre za usmeritev EU za zapiranje TE na premog. Že vrsto let je znano, da sta premog in lignit na vrhu oddajanja emisij toplogrednih plinov. Prav tako pa so znane ocene nekaterih uveljavljenih podnebnih analitikov, da bi morala EU ob upoštevanju ciljev pariškega podnebnega sporazuma zapreti vse termo elektrarne na premog najkasneje okoli leta 2030.

Kaj se bo torej zgodilo oziroma dogajalo s TE Šoštanj in posledično Premogovnikom Velenje?  Zavedamo se, da ne gre zgolj za vprašanje energetsko-trajnostne politike, pač pa tudi za zapleteno razvojno in tudi socialno-zaposlitveno vprašanje Šaleške doline. Poudariti pa je potrebno, da ob tem težkem vprašanju ni »vse črno«. Izziv za aktualno in vse naslednje vlade je, kako v postopke zaprtja Teša (tehnološko vprašanje je, ali bi se lahko kot energent nadomestno uporabljal zemeljski plin) vključevati tudi finančna sredstva projekta Zelenega preboja EU do leta 2027 in še posebej spodbud za tehnološki in razvojni preobrat  dosedanjih premogovnih regij v državah EU.

Ljudi je potrebno opolnomočiti.

Nove tehnologije, ki pridejo na trg, bodo ustvarile povpraševanje za inovativne produkte in inovativne storitve. Tu se odpirajo nove poslovne priložnosti, še posebej za majhna in srednje velika podjetja. Kot primer lahko navedemo  izziv izboljšanja/podaljšanja življenjske dobe baterij, tako na elektronskih napravah kot na električnih avtomobilih, skupaj z opremo za polnjenje.

Ljudem, lastnikom stanovanjskih hiš, je potrebno približati model, da bo v bližnji prihodnosti vsako gospodinjstvo delovalo kot manjša elektrarna. Gre za tako imenovane aktivne potrošnike v energetskem sektorju. Gre za spodbujanje ustanavljanja energetskih zadrug in drugih oblik aktivnih proizvajalcev in potrošnikov.

Ključno je, da se slišijo vse skrbi slovenskih ljudi; tudi vse njihove pobude in rešitve, ki bodo dodatno spodbujale trajnostne koncepte razvoja, tako na podeželju kot v urbanih naseljih. Tu imajo zelo pomembno vlogo občine. Številne slovenske občine so naredile velike korake, tako na energetskem, komunalnem, infrastrukturnem (mobilnost) področju. Postale so pravi centri odgovornega, do narave prijaznega in družbeno kohezivnega življenja. In še naprej se v okviru različnih evropskih skladov odpirajo nove možnosti za financiranje in pomoč pri novih tehnoloških, pa tudi družbeno razvojnih inovacijah. Če omenimo odličen projekt »pametnih vasi«, kjer aktivno vlogo igra evropski poslanec Franc Bogovič.

Pametne vasi so nov način življenja. So skupnosti na podeželju, ki z inovativnimi in praktičnimi rešitvami izboljšujejo svojo odpornost, gradijo na prednostnih in priložnostnih lastnega okolja ter na ta način presegajo pomanjkljivosti. Za višjo kakovost življenja na podeželju. Vir slike: Vestnik.
Pametne vasi so nov način življenja. So skupnosti na podeželju, ki z inovativnimi in praktičnimi rešitvami izboljšujejo svojo odpornost, gradijo na prednostnih in priložnostnih lastnega okolja ter na ta način presegajo pomanjkljivosti. Za višjo kakovost življenja na podeželju.
Vir slike: Vestnik.

Pomembno je tudi, da bo na voljo tako imenovani ogljični odtis posameznih dejanj. Z njim se državljani informirajo in bodo na ta način lahko spreminjali svoje potrošniške odločitve in tudi, kar je ključno, spreminjali svoje navade in vzorce. Veliko vlogo pri tem ima tako imenovani življenjski cikel produktov in uvedba delitvene ekonomije. In seveda vloga šol, da čim več vsebin trajnostnega načina življenja pride v različne šolske programe. Potrebno je pozdraviti tudi  družbeno odgovorno ravnanje podjetij, ki se vsako leto krepi.

Ne nazadnje, nesprejemljivo je, da smo dopustili, da se je »razpasla« prevelika birokracija pri prijavi za evropska finančna sredstva za različne zelene investicije. To ljudi, tudi zelo vztrajne, odvrača, da bi se prijavili.

V tem delu teksta smo bili konkretni. Zdi se mi prav, da se tudi v takem zapisu vidi, da je na koncu trajnostni razvoj izpeljanka tehnoloških, podjetniških, inovativnih, regionalnih, tudi mednarodno delujočih ravnanj, ki na koncu pomenijo uspešno delovanje gospodarstva in številnih drugih družbenih podsistemov.

Vse to nas na koncu, ko se te razvojne enačbe z inkluzivnim delovanjem družb izidejo,  vodi v  ugotovitev, da živimo kakovostno življenje. Da smo zdravi, solidarni in medgeneracijsko povezani. Da imamo delo! Da imajo naši otroci in vnuki zagotovljeno – kako težka beseda –prihodnost oziroma, da bodo lahko svoja življenja in sanje uresničili doma, v Sloveniji. Gre tudi za demografsko trdnost in trdoživost nas Slovencev kot naroda.

Gre tudi zato, da nadaljujemo izviren, dobro delujoč  model slovenskega policentričnega razvoja. Tu se rojevajo novi elementi trajnosti, na primer v povezavi z zdravo in lokalno pridelano hrano. Vedno bolj aktualne postajajo tako imenovane kratke  oziroma lokalne/regionalne prehranske verige.

Gre tudi za ohranitev kulturne krajine in za stalno soočanje  s procesi zaraščanja slovenskega podeželja.

V zaključni ugotovitvi lahko le ponovimo že desetletja staro »strateško razvojno-trajnostno usmeritev« Slovenije, ki jo nekateri bolj »zeleno zavzeti« opredeljujejo kot globinsko-sonaravni model razvoja Slovenije. Gre preprosto za to, da Slovenija nadaljuje svoj razvojni model države, ki najprej s svojim zgledom spoštuje in tudi zvišuje standarde trajnostnega razvoja. S tem bo postajala še zanimivejša za nove investicije, prenose znanj in tehnologij ter pospešen razvoj novih, za trajnostni razvoj pomembnih storitev.

Gre tudi za ohranitev kulturne krajine in za stalno soočanje  s procesi zaraščanja slovenskega podeželja. Vir slike: Izletko.
Gre tudi za ohranitev kulturne krajine in za stalno soočanje s procesi zaraščanja slovenskega podeželja.
Vir slike: Izletko.

Vse to in še marsikaj neomenjenega predstavlja slovenski model trajnostnega razvoja. Odprt je za dodelave, poglobitve; morda tudi za nekatere spremembe.

Nismo pa  omenili politike. Nismo se dotaknili nenavadne slovenske politične realnosti, da je bila konstitutivni element Demosa stranka Zeleni.

Po razpadu Demosa se je tudi sama razletela, njihovi izpostavljeni posamezniki pa so se aktivirali po različnih etabliranih političnih strankah . Danes jim ne uspeva, čeprav so bili številni poskusi, da bi vsaj ena od »zelenih skupin« ponovno prišla v Državni zbor . Torej se nadaljuje politična praksa, da so elementi zelene, trajnostne politike prisotni v skoraj vseh aktivnih  političnih strankah v Sloveniji. Je v tem največja garancija, da se tudi za naprej za  trajnostno razvojno usmeritev Slovenije ni bati? Je to prava pot?

Je zelena vrednostna paradigma, ki je lahko tudi ideološka dovolj močan integracijski faktor, da se tudi v Sloveniji pojavi močnejša politična stranka s tem predznakom? No, to pa je že tematika, ki presega okvir tega zapisa.

Prispevek Janeza Podobnika Trajnostni razvoj Slovenije kot ekološko vprašanje je bil prvotno objavljen v zborniku »Z lepilom na podplatih«, ki ga je v sodelovanju z Zborom za republiko ob 30-letnici samostojne države izdala celjska Mohorjeva družba. Prispevek objavljamo s soglasjem Celjske Mohorjeve družbe in avtorja prispevka.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Poklici

Podjetje – kaj je dobro vedeti pred ustanovitvijo?

Imeti podjetje je verjetno želja marsikaterega posameznika. Toda eno plat predstavlja, ko to gledamo v različnih filmih in si naredimo...

Prijava na e-novice