Naprej na vsebino

Prodaja sadja in zelenjave ob slovenskih cestah

V postopku je sprejemanje Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijstvu. Ta zakon je bil sprejet leta 2008 in popravljen dvakrat leta 2012, potem pa še v letih 2014, 2015, 2017 in 2018. Ali to koga spominja na delegate za delegiranje delegatov z zbora združenega dela?

Preberite tudi:

Družinska kmetija – med romantiko in stvarnostjo, 2.0

Sodobno ekološko kmetijstvo

Kam bodo šle milijarde za kmetijstvo: prihodnost je jasna

Sprememba zakona naj bi dosegla nekatere cilje, ki jih vsi v kmetijstvu podpiramo: višjo stopnjo samooskrbe, višjo kakovost hrane ob nižji ceni, ohranjanje rodovitnosti tal, zaščito kmetijskih zemljišč pred onesnaženjem, konkurenčno sposobnost kmetijstva, ohranjanje poseljenosti podeželja, primerno dohodkovno raven kmetijskih gospodarstev in varstvo narave.

Vse to v skladu s skupno kmetijsko politiko Evropske unije.

Stalno spreminjanje zakonov in podzakonskih aktov, da ne omenjamo ustave, vodi k pravni zmedi.
Stalno spreminjanje zakonov in podzakonskih aktov, da ne omenjamo ustave, vodi k pravni zmedi.
Vir slike: Primorske novice

Cilji zakona o spremembah o kmetijstvu

Preden pa se dotaknemo prodaje sadja in zelenjave ob cestah si pobliže poglejmo cilje tega zakona o spremembah zakona. Da ne bomo gledali samo drevo, medtem ko smo spregledali gozd.

V Sloveniji so kmetijski strokovnjaki (in tudi strokovnjaki na drugih področjih) zelo različnih mnenj ali je samooskrba za Slovenijo dobra ali ne. Nekatera njihova mnenja so si popolnoma nasprotna.

Višja kakovost ob nižjih cenah – perpetum mobile ni mogoč in to je popolnoma nesmiseln cilj.

Rodovitnost tal in zaščita kmetijskih zemljišč pred onesnaženjem – kar nekajkrat so/smo že spremenili Zakon o kmetijskih zemljiščih, pa nismo teh dveh ciljev nikoli vključili vanj.

Konkurenčna sposobnost kmetijstva in primerna dohodkovna raven kmetijstva – s tem, da kmetom oviramo neposredno prodajo hrane in jih silimo v odvisnost velikih sistemov?

Ohranjanje poseljenosti podeželja brez, da postavimo usklajen ustroj pridelave, predelave in trženja? Z zakonom ali s pogoji življenja na podeželju? Z vsakodnevnim propadanjem kmetij zaradi nedorečene kmetijske politike, ki postavlja prepreke neposrednemu trženju namesto bi ga spodbujala?

Pogoste spremembe Zakona o kmetijstvu slabo vplivajo na vse, s to zakonodajo zasledovane cilje za podeželje. Preveč sprememb zamegli sliko namenov. Kot primer za v razmislek: Deset božjih zapovedi je samo deset in so med nami že par tisoč let, pa jih mnogi še vedno ne poznajo in ne upoštevajo.

Spremembe nekega zakona medsebojno vplivajo na spremembe drugih zakonov. Po teoriji je sistem, ali celovit in notranje neusklajen, ali nepopoln in notranje usklajen. Celo v matematiki ali fiziki ni mogoče oboje kaj šele v zakonodaji, ki opredeljuje človeška ravnanja.

Stalno spreminjanje zakonov in podzakonskih aktov, da ne omenjamo ustave, vodi k pravni zmedi. Večkrat bi morali preprosto uporabiti zdravo pamet, ne pa zameštrane zakone. Celo pravnike same moti pogosto spreminjanje zakonodaje.

Celovita spremembe zakonodaje leta 1991 jih je povsem zmedla, saj je bila v nekaterih delih povsem nasprotna prejšnji. Da ne bi kakšen dušebrižnik narobe razumel – pravna država – ja, a z dobro mero zdrave kmečke pameti.

Vsi se spomnimo prodaje sadja in zelenjave v kampih na Jadranski obali – ob cesti. Vsem je bila taka dostopnost sveže hrane povšeči.
Vsi se spomnimo prodaje sadja in zelenjave v kampih na Jadranski obali – ob cesti. Vsem je bila taka dostopnost sveže hrane povšeči.
Vir slike: Žurnal24

Prodaji sadja ob cestah se piše konec?

Na Južnem Tirolskem so znani po pridelavi jabolk v velikih sadovnjakih in po prodaji le-teh ob cestah. Prodaj sadja v Brdih ob cestah je podprla Občina Brda s postavitvijo ličnih stojnic ob cestah zraven domačij – eden bolj uspešnih projektov Občine Brda in je s tem omogočila kmetom večji zaslužek, ljudem cenejšo in bolj svežo hrano, okolju pa manj toplogrednih izpustov.

Vsi se spomnimo prodaje sadja in zelenjave v kampih na Jadranski obali – ob cesti. Vsem je bila taka dostopnost sveže hrane povšeči.

Povsod po svetu si prizadevajo najti načine uspešne prodajaje hitro pokvarljive hrane. Tudi tržnice v mestih so običajno ob cestah. Zanimivo je, da se moramo kmetje boriti proti zakonodaji, ki ima cilje v podporo kmetom. Paradoks, ki ga malokdo razume, ker je nerazumljiv, celo nemogoč.

V Sloveniji govorimo o nepoštenih praksah pri pridelavi, predelavi in trženju hrane. Prav potihoma omenjamo »albansko mafij«, ki ima skorajda monopol nad prodajo sadja in zelenjave že več kot pol stoletja.

Kdo plačuje davke? Kakšen je nadzor kakovosti sadja in zelenjave? Kdo nadzira izvor? Kdo ve koliko zaščitnih sredstev je uporabljenih za sadje in zelenjavo, ki se prodaja v velikih trgovskih centrih in ima za sabo par tisoč kilometrov?

Družinska kmetija v Sloveniji, kljub temu da ni pravno opredeljena, je odvisna od prodaje svojih pridelkov. Kako dragocena je, bomo razumeli takrat, ko bo prišlo do pomanjkanja hrane. Pa res ne manipuliram z javnim mnenjem ampak se zavedam varnosti, ki nam jo nudijo naše kmetije.

Nasprotno se lahko v knjigi »Breakfast from biodiversity« seznanimo kako s pomarančo, limono ali banano za zajtrk pomagamo uničevati kmete v Srednji in Južni Ameriki. Kako multinacionalke z izkoriščanjem poceni delavcev večajo svoje dobičke v nedogled, ter kako jim pri tem pomagajo CIA in podobne organizacije.

V Sloveniji nikakor ne sme priti do zakonodaje, ki je škodljiva za kmete, saj je bilo kmetijstvo že dovolj oškodovano v času tako imenovanega socializma, na Primorskem pa še v času fašizma.
V Sloveniji nikakor ne sme priti do zakonodaje, ki je škodljiva za kmete, saj je bilo kmetijstvo že dovolj oškodovano v času tako imenovanega socializma, na Primorskem pa še v času fašizma.
Vir slike: Primorske novice

Kmetom bi se moralo pomagati, ne pa jih uničevati s predpisi in zakoni

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (ali ne bi bila zadnja beseda bolj prava, če bi se glasila ribištvo?) bi moralo sprejemati ukrepe, ki pomagajo kmetom. Primer takega ukrepanja sem doživel v Vidmu, kjer je njihova kmetijska deželna uprava vodila projekt FARmEAT za prodajo mesa na kmetijah.

Cilj je bil povečati prihodke kmetijam, ki redijo domače živali – tako italijanskim kot slovenskim.

V Sloveniji nikakor ne sme priti do zakonodaje, ki je škodljiva za kmete, saj je bilo kmetijstvo že dovolj oškodovano v času tako imenovanega socializma, na Primorskem pa še v času fašizma.

Vedno znova pridemo do tega, da nimamo sprejete dobre kmetijske politike v Sloveniji. V Sloveniji bi morali imeti štiri kmetijske politike, ne eno. Tako kot so različne Alpe od obale Jadranskega morja, Kras od Panonske nižine, tako bi morali imeti različne kmetijske politike za vsako od teh območij. Za sleherno omenjeno območje bi morali določiti pet prednostnih kmetijskih kultur, ki bi jih država podpirala.

Na začetku bi lahko bil zelo enostaven pristop s kratkimi in jedrnatimi predpisi, Ne se bati, s časom se takšen pristop sam po sebi temeljito zaplete. Kratke tekste je težje oblikovati kot klobasaste. Za kratka predavanja moramo zelo dobro poznavati snov. Kratka navodil si vsi lahko zapomnimo in jih zato bolje spoštujemo.

Skupna kmetijska politika Evropske unije ja, a poznavanje kmetijske problematike je najboljše na najnižjih ravneh: občine, vasi, družinske kmetije.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice