Kako vroč je »balkanski kotel«?

Po razpadu Jugoslavije, ki mu je sledilo prelivanje krvi, zlasti v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, je na ozemlju nekdanje Jugoslavije nastalo sedem novih držav. Države so nastale na podlagi nekdanjih republiških meja. Izjema je Kosovo, ki je pridobilo svojo državnost na podlagi pokrajinske meje znotraj Republike Srbije.

Preberite tudi:

Opozicija brani razpadlo Jugoslavijo

Tito, Jugoslavija – religija?

Neurejenost položaja narodov znotraj posameznih republik

V zadnjem času se je zlasti s projektom »non-paper« začelo znova obujati ideje, na podlagi katerih bi skušali začrtati nove meje na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Takšne zamisli so naletele na buren odziv, zlasti v Bosni in Hercegovini, kar so mnogi razumeli kot ponoven poizkus rožljanja z orožjem.

Kakršnokoli mnenje že imamo o posrečenosti oz. neposrečenosti razpada Jugoslavije, smo si lahko enotni v tem, da je zadnja balkanska vojna izbruhnila predvsem zaradi neurejenega položaja posameznih narodov znotraj republik. Bolj, kot je bila republika narodno mešana, več je bilo prelivanja krvi.

V SFRJ so imele republike pravico do samoodločbe

Vzroke za to lahko iščemo tudi v ustavi SFRJ, ki je posameznim republikam dodelila status državnosti, kar je pomenilo, da je vsaka republika imela pravico do samoodločbe. Seveda ne bi bilo nobenih težav, če bi so samoodločbe posameznih republik prišlo na podlagi doseženega soglasja med narodi, ki so bili bistveni sestavni element posameznih republik.

Ustava SFRJ je temeljila na »bratstvu in enotnosti« narodov in narodnosti znotraj federacije. Narodi SFRJ so bili: Slovenci, Srbi, Hrvati, Muslimani, Črnogorci in Makedonci. Predstavniki drugih narodov so imeli status narodnosti. Med temi so bili največji Albanci na Kosovu in zahodu Makedonije, ter Madžari v Vojvodini.

Po ustavi SFRJ je bilo izhodišče vsakega naroda pravica do samoodločbe in odcepitve in, saj je bilo v njej podarjeno, da so se narodi združili v Jugoslaviji na podlagi svobodno izražene volje. Tako je imel tudi vsak narod pravico do izhoda iz Jugoslavijo, v kolikor bi izrazil to tem voljo.

Ena republika ter eden, dva ali več narodov

Ta volja se je začela izražati v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Problem je nastal, kjer je bilo več narodov združenih v eno federativno enoto. Poleg tega ustava SFRJ ni imela opredeljenih narodnih manjšin, saj so bili vsi narodi enakopravni.

V Sloveniji tega problema ni bilo, saj so večino prebivalstva predstavljali Slovenci. Seveda so bili V Sloveniji tudi predstavniki drugih narodov, vendar niso zavzemali nobenega zaključenega teritorija, za katerega bi lahko trdili, da ga večinsko poseljujejo. Tudi slovenski plebiscit je z visokim odstotkom opredeljenih za osamosvojitev pokazal, da državnost Slovenije ni pod nikakršnim vprašajem.

Srbi na Hrvaškem so iz enakopravnega naroda postali narodna manjšina

Stvari so se začele zapletati na Hrvaškem, kjer sta bila v okviru Socialistične republike Hrvaške dva, po ustavi SFRJ, enakopravna naroda. Za razliko od Slovenije Hrvaška ni bila republika samo Hrvaškega naroda, ampak Hrvaškega in Srbskega naroda.

Hrvaški narod je bil sicer večinski narod s 70 %, Srbov pa je bilo 30 %. Ne glede na to, da so imeli Hrvati večino, so imeli Srbi status enakopravnega naroda. Problem je nastal 22. decembra 1990, ko je hrvaški parlament (sabor) sprejel novo ustavo, v kateri so bili Srbi opredeljeni kot narodna manjšina.

Se mož in žena odločata na podlagi kilogramov?

Tako je prevladal princip, ki je razmerje moči odtehtal na podlagi večje številčnosti hrvaškega naroda. Če bi dosledno izhajali iz statusa, ki je bil podeljen narodom v SFRJ, ne bi bilo nobenega dvoma o hrvaški državnosti, če bi v njo privolili tudi Srbi. Zgodilo se je nekaj podobnega, kot če bi mož in žena sprejemala medsebojne odločitve na podlagi kilogramov in ne na dejstvu, da sta oba samostojni osebi.

Potem ko so bili Srbi na Hrvaškem opredeljeni kot narodna manjšina, so se zaradi tega počutili še bolj ogrožene. Zato so tudi oni določili teritorij, za katerega so menili, da jim pripada in so ga začeli braniti. Pri tem so tudi imeli oporo v Jugoslovanski vojski (JLA). Navedena dejstva govorijo o tem, da je bila vojna na Hrvaškem samo logična posledica omenjenega stanja.

Bosna in Hercegovina ter kompleksnost treh narodov

V Bosni in Hercegovini je šlo še za bolj kompleksno zadevo, saj so prebivalstvo BiH sestavljali trije enakopravni narodi: Srbi, Muslimani in Hrvati. Ob tem je treba povedati, da so Muslimani dobili status naroda šele leta 1971. Gre za unikaten status, saj v svetu težko najdemo državo, kjer bi bil narod opredeljen po verski pripadnosti.

Do leta 1971 so se Muslimani opredeljevali kot Hrvati ali Srbi islamske veroizpovedi. V procesu razpadanja SFRJ je bil v Bosni in Hercegovini položaj podoben kot na Hrvaškem. Muslimanski in hrvaški narod je bil za to, da postane Bosna in Hercegovina samostojna država, Srbi pa so bili proti.

Za razliko položaja na Hrvaškem je šlo pri tem za preglasovanje dveh narodov nad tretjim. Ker je imela Bosna in Hercegovina po ustavi SFRJ pravico do samoodločbe, bi se o tem morali strinjati vsi narodi v njej. Ker ni bilo privolitve srbskega naroda, je bila, podobno, kakor na Hrvaškem, vojna logična posledica.

Kosovo in Makedonija

Nekoliko manj odmevni so bili spopadi na Kosovu in Makedoniji. Kosovski problem je izbruhnil že kmalu po Titovi smrti. Večinsko albansko prebivalstvo, je že od takrat zahtevalo status republike, ki pa ga niso uspeli pridobiti. Gledano iz pravnega vidika, je državnost Kosova sporna, saj niti znotraj SFRJ niti kasneje ni imela statusa republike, po katerem bi imel albanski narod pravico do odcepitve.

Ker je imelo Kosovo status avtonomne pokrajine, bi imelo pravico do samoodločbe samo v primeru, da bi s tem soglašal tudi srbski narod. Ker tega soglasja ni bilo, je šlo za enostransko dejanje s strani kosovskih Albancev. Kljub temu je svet v glavnem priznal državnost Kosova, medtem ko Srbija tega zaenkrat ne priznava.

Leta 2001 je za kratek čas vojna izbruhnila tudi v Makedoniji, med Makedonci in Albanci. Slednji so namreč številčni zlasti v zahodnem delu. V vojni so bili sicer zmagovalci Makedonci, vendar so kljub temu Albanci dobili še več pravic avtonomije. Glavno »orožje« Albancev tako na Kosovu kot v Makedoniji, je visoka nataliteta.

Problem komunizma je v vsiljevanju enakosti

Iz zapisanega je razvidno, da je bil vzrok za zadnje balkanske vojne zlasti neposrečena razporeditev posameznih narodov in narodnosti znotraj posameznih republik. V kolikor bi takratno jugoslovansko vodstvo meje med posameznimi republikami začrtalo na podlagi narodne pripadnosti, bi se bilo verjetno moč vojni izogniti, ali pa bi ta bila nekoliko manj brutalna.

Ideja »bratstva in enotnosti« je pokazala, da ta ni bila izraz odnosov med posameznimi narodi, ampak je bila vsiljena s strani partijskega vodstva. To je hkrati še eden izmed dokazov, da je problem komunizma v tem, ker vsiljuje enakost in če je potrebno, dela to tudi z nasiljem. Vprašanje pa je, kako jo v resnici sprejeta. V primeru SFRJ se to vsekakor ni zgodilo.