Zakaj sploh praznujemo dan upora proti okupatorju?

Že 30 let smo samostojna država, a se zdi, da preteklosti ne moremo in ne moremo pustiti za seboj. Še vedno se prepiramo o tem, kdo je bolj kriv za poboje med drugo in po drugi svetovni vojni, kdo je prispeval več. Jasno je, da je bilo to zelo boleče obdobje, upravičeno je pustilo tako globoke rane in travme, da jih bodo razreševale še prihodnje generacije.

Mogoče bo takrat čas, da bomo lahko na dogodke, ki so večinoma material za politične boje po potrebi, pogledali objektivno, , do takrat pa nam ostajajo le zgodovinska dejstva.

Preberite tudi:

»Umrla je država«

Veste kaj je dejansko referendum?

Dogajanje pred 26. aprilom 1941

Če želimo razumeti današnji dan, je treba narediti en velik skok nazaj. Konec prve svetovne vojne je Slovencem sprva prinesel Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov s središčem v Zagrebu, nekaj mesecev  kasneje Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki pa se je 3. oktobra 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo.

Leta 1919 so jugoslovanske čete zasedle Prekmurje in ga priključile kraljevini. Po koroškem plebiscitu leta 1920 je južna Koroška pripadla Avstriji. S podpisom rapalske pogodbe leta 1920 pa je bila urejena meja z Italijo, ki je dobila celotno zahodno Slovenijo, kot vojni plen zaradi sodelovanja na strani Antante.

Večinski del slovenskega naroda v jugoslovanski državi, ki je bila popolnoma centralistično urejena, ni užival nobene ustavnopravne avtonomije. So pa tedaj Slovenci živeli dokaj avtonomno narodno življenje, ki ga tudi centralistična beograjska zakonodaja ni mogla spodnesti, predvsem zaradi kompaktne etnične naselitve in zaradi prevlade politične stranke SLS, ki se je zavzemala za avtonomijo in samostojno državo Slovencev.

Slovenija se je gospodarsko in kulturno dobro razvijala. Zato je bila sprva tudi zanimiva za Hitlerja.

Ko so leta 1940 k trojnemu paktu Nemčije pristopile tudi Madžarska, Bolgarija in Romunija, se je močno povečal pritisk na Jugoslavijo in posledično še bolj na Slovenijo, da bi tudi pristopila k paktu, za kar si je prizadeval Hitler, ki si je pred napadom na Sovjetsko zvezo želel zaščiti južni bok.

Tako je prišlo 25. marca 1941 do podpisa pogodbe Kraljevine Jugoslavije z Nemčijo, čemur je dva dni kasneje, 27. marca, sledil puč. Regent knez Pavel je bil odstavljen in oblast je bila dodeljena mlademu prestolonasledniku Petru II. Karađorđeviču. Hitlerju se tako Jugoslavija ni zdela več zanesljiva partnerica, zato so Nemci in zavezniki 6. aprila 1941 brez vojne napovedi napadli Kraljevino Jugoslavijo.

Napad se je začel z letalskim bombardiranjem Beograda, pri čemer je bilo ubitih 20.000 ljudi. Zaradi počasne mobilizacije je jugoslovanska kraljeva vojska uspela zbrati le polovico nabornikov pa tudi vojaška oprema in doktrina Srbije iz balkanskih vojn in prve svetovne vojne sta bili zastareli, zato so lahko nemške čete že 10. aprila brez težav dosegle Zagreb in 12. aprila Beograd.

Italijanska vojska je svoj napad začela šele 11. aprila, ko se je vključila tudi Madžarska. Tedaj je bila nemška vojska že v Karlovcu.

Italijanska vojska se je razcepila na dva dela: en del je prodiral proti Ljubljani in naprej preko Kočevja, drugi del pa je prodiral preko Dalmacije. Nemška vojska je vdrla tudi iz Bolgarije in z mobiliziranimi enotami zlahka preprečila umik Jugoslovanske vojske na solunsko fronto.

Slovenijo so si tako razdelile štiri države. Nemci so zasedli Gorenjsko, Štajersko, severozahodni del Prekmurja in severni del Dolenjske, Italijani Notranjsko, večino Dolenjske in Ljubljano, Madžari pa večino Prekmurja. Posamezna naselja od Bregane do bližine Brežic je okupirala tudi Neodvisna država Hrvaška.

Vsak od okupatorjev si je prizadeval potujčiti slovensko prebivalstvo z raznimi raznarodovalnimi ukrepi. Prav tako so želeli nova ozemlja čim hitreje priključiti svojim državam. Italijani so okupirano ozemlje priključili 3. maja 1941, Madžari 16. decembra 1941, Hrvati pa 15. avgusta 1941.

26. aprila 1941 je Adolf Hitler osebno obiskal Maribor in štajerskemu guvernerju Sigfriedu Uiberreitherju naročil, naj mu napravi to deželo spet nemško.

Ustanovitev Protiimperialistične fronte slovenskega naroda

Istega dne, kot je v Maribor prišel Hitler, so se v meščanski vili Josipa Vidmarja v Ljubljani sestali Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (Komunistična partija Slovenije), Josip Rus (Sokol), Tone Fajfar (Krščanski socialisti), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (kulturni delavci). Strinjali so se, da so:

• proti razkosanju in zasužnjevanju Slovenije,
• za osvoboditev, neodvisnost in združitev slovenskega naroda,
• za slogo in enotnost jugoslovanskih in balkanskih narodov,
• za bratsko skupnost svobodnih in enakopravnih narodov,
• proti imperialistični vojni,
• za pravico slehernega naroda do samoodločbe.

Dogovorili so se, da se ustanovi organizacija odpora – Protiimperialistična fronta slovenskega naroda, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF).

Sčasoma so temeljne točke OF postale:

• Proti okupatorjem je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo.
• Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.
• Stoječ na stališču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov Osvobodilna fronta ne priznava razkosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov. Hkrati stremi k povezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velikega ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe.
• Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva.
• Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih.
• Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast Osvobodilna fronta slovenskega naroda kot celota.
• Po narodni osvoboditvi uvede Osvobodilna fronta dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudski demokratičen način.
• V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla, Roosevelta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uveljavila in branila z vsemi sredstvi.
• Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz Slovenskih narodno-osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite, kamor se pozivajo vsi zavedni Slovenci.

Prva uporniška akcija proti okupatorjem je bila izvedena že 29. aprila 1941, ko so zavedni slovenski dijaki v Volkmerjevem prehodu v Mariboru zažgali dva avtomobila nemške civilne uprave. 13. maja 1941 je na Mali gori pri Ribnici potekal prvi oborožen spopad med partizani in okupatorji. Partizane, ki so zbirali orožje, so napadli italijanski karabinjerji. Med spopadom je storil samomor Danilo Zelen, ki je postal prva partizanska žrtev.

Sledili so upori in bitka za slovensko ozemlje, ki naj bi po raziskavi Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS in Inštituta za novejšo zgodovino, za sabo pustila 97.744 žrtev. Število civilnih žrtev je blizu 22.000, število žrtev neugotovljenega statusa pa dobrih 12.000 ljudi – v večini primerov gre najbrž za civiliste, kolikšen je njihov delež, je pa zelo težko reči. Zato je podatek »blizu 22.000« lahko samo spodnja meja vseh slovenskih civilnih izgub v drugi svetovni vojni in neposredno po njej.