Naprej na vsebino

Vsega je kriv covid!

Edino, kar lahko zagotovo rečem je, da živimo v zelo kaotičnem času in ni več pomembno, kaj je prav in kaj ne, kaj je res in kaj ne, ker vsak zagovarja svoj prav in gleda le na lastno korist. Prikladno lahko za vse to krivimo covid, ki je zmešal vse štrene in nam domnevno normalno življenje postavil na glavo.

Berem, da je ena covid mama ponosna na sina, ker se je odločil, da ne bo pisal mature, ker ne pristaja na pogoje. Nekdo ne bo šel na dopust, ker ne pristaja na pogoje. Drug ne bo hodil v trgovine, ker ponovno ne pristaja na pogoje, ki jih je spisala vlada, da lahko izvaja diktaturo in ker nam želi škodit. Pa menda nas čipirati, da bomo zombiji. Primerov, kaj vse bodo ljudje naredili, oziroma česa ne, je dolg, a skupni točki sta covid in vlada. A slednji ne bom namenil besed, ker je po mojem mnenju le še en izgovor za lenobo več.

Preberite tudi:

Kdaj bo te norije konec?

Samotestiranje učencev in dijakov: da ali ne?

Covid napada možgane

Dejansko si ne znam predstavljati trenutka, ko bi me moj najstnik prišel obvestiti, da mature ne bo pisal, ker ne pristaja na pogoje, da se ne bo testiral ali cepil, ter da raje počaka na prijaznejše okoliščine. Definitivno ne bi tega objavil na spletu, še manj bi se s tem hvalil, ker bi bil zaposlen z ročnim izobraževanjem in argumentiranjem, zakaj maturo BO pisal.

Če se spomnim svojih maturitetnih dni, so nekateri paničarili, se drogirali, poskušali delati samomore in podobno, a to večinoma tisti otroci, ki so imeli doma vse prej kot urejene razmere, čeravno so na videz bili popolna družina. Že takrat je bil psihično napet tisti čas, ko si svoje opravil, ter čakal na datum podelitve, vmes pa molil, da ne bo zazvonil telefon, kar bi pomenilo, da si padel. Na podelitvi smo se najprej prešteli, preverili, kdo je naredil in kdo ne, ni bilo pomembno niti kako dober je bil rezultat, s tem smo se ukvarjali kasneje, ampak le to, da si bil tam.

Dnevi pred pisanjem mature so bili naporni, ampak ne zaradi učenja, ampak zaradi iskanja načina kako »švinglati«. Realno smo že takrat imeli »covid situacijo«, ker razdalja med klopmi je bila dva metra, imeli smo strog protokol kako si prišel na samo pisanje ali spraševanje. Če si moral na stranišče, si imel spremstvo.

Ne bom trdil, da vem, kako je dijakom danes, ker smo si ljudje različni in vmes se je način vzgoje spremenil. Razumem, da je stresno, da mesec pred maturo nimaš občutka, da znaš, ne veš niti, ali bo kateri tvoj nori sošolec zanalašč zbolel in boš v karanteni, ali boš celo sam zbolel. Razumem, da se je v tem letu nabralo ogromno malih stresorjev in je sedaj dovolj le grd pogled in bo sledila eksplozija.

Ne razumem pa, kako za vraga kot starš tega ne opaziš in si ponosen, ker je za svoje neznanje, nesigurnost, strah otrok poiskal odličen izgovor, ti pa se še hvališ s tem. Poklon temu otroku, da je ob takšnem staršu prišel do mature. Moj nasvet pa: »Pojdi pisat in beži od doma, kolikor te noge nesejo!«

Priznam, da mi je zelo neumno, da bom zaradi tega, da bom lahko šel na dopust, moral upoštevati neumne pogoje, a če bom resnično želel iti in bom za to imel denar, mi bo realno dol viselo, če bom na dva dni hodil si palčko v nos tiščati. Zato ne jamrat, kako sta vlada in covid tista, ki sta ti preprečila dopust, ki ga bojda rabiš. Nihče te ne bo obsojal, če boš priznal, da nimaš denarja.

Covid je pokazal realno stanje naše države in to kar vidimo zdaj ni ravno nekaj za pohvalit. Edino, kar obvladamo, je sebičnost, jamranje in nasprotovanje. Ni nam jasna logika, da če nekaj narediš bo to imelo posledice, mogoče ne takoj, čez leta pa, ker vse se enkrat »plača«. In zdaj smo začudeni, ker plačujemo za grehe storjene daljno nazaj.

Že leta imamo težave z alkoholom, s čakalnimi vrstami pri psihologih/psihiatrih in podobno. Veliko pred covidom je bilo omenjenega strokovnjaka za otroka skoraj nemogoče dobiti. Vmes je nekdo, pa ne bomo kdo, spremenil to področje v smeri, da so ljudje, ki so prej leta izvajali terapevtske storitve v sklopu ZZZS, postali za to nekompetentni in čudežno več niso smeli opravljati svojega dela. Nekako logično je, da so se čakalne vrste podaljšale.

Že leta se zgražamo nad CSD, policijo, tožilstvom, sodstvom in šolstvom. Kaj vse je tu šlo narobe ne bi, ker lahko napišem roman, ki bo daljši od Vojne in miru. Rečem pa lahko le, da devetletka in »bolonjski sistem« nista bila ravno korak v smeri razvoja.

Brezposelnost je že leta enaka, le statistika je tista, ki malce kroji naš pogled. Ste pomislili koliko ljudi ni bilo prijavljenih na zavodu, ker preprosto niso imeli koristi od tega. Zavod je zanje pomenil le breme, saj jim je bilo jasno, da če si sami ne bodo našli dela, jim ga nihče ne bo. Roko na srce, so na zavodu prijavljeni zgolj tisti, ki imajo neko korist, ali je to nadomestilo, ali so se postavili v vrsto za kakšno ugodnost, ali ker morajo tam biti, ker so študentje oz. prejemniki socialnih transferjev.

Tudi v zdravstvu mislimo, da je zdaj vse drugače, pa ni. Ne bom štel, kolikokrat sem kolega, ki dela ali pozna koga, ki dela pri pravem zdravniku poklical, če me lahko spravi »not«, za en pir ali kavo, nikoli za modro kuverto. Nisem bil edini in zelo težko bom našel koga, ki v trenutku, ko je njemu draga oseba potrebovala zdravstveno pomoč, ni prodal duše hudiču, da bi prišel do ustrezne pomoči.

Vse to smo že počeli, od zaposlovanja preko vez in poznanstev, do izkoriščanja vsega in vsakogar, lagali, kradli, poniževali, kričali in se delali uboge. Predvsem pa pred drugim nosili masko poštenjaka. Kako je že Jezus rekel: »Naj vrže kamen vame tisti, ki je brez greha.«

Ob covidu smo očitno vsi postali svetniki, ki so vseskozi živeli pošteno, nikoli naredili ničesar narobe, nikogar prizadeli?! In komu to lažemo? Mislim, da vsak sam sebi. Hvaležen sem za covid situacijo, saj sem šele zdaj spoznal, kakšni ljudje me obkrožajo in kako neumni so, kljub tistim nazivom pred imeni in položaju, ki so ga zasedli.  

Covid je z obrazov zmetal maske in ja, kriv je za vse, ker nam je nastavil ogledalo. Tisto, kar pa vidimo v njem, pa ni vsem všeč. Zato je covid odličen izgovor za to, da tarnamo in za svojo nesrečo, realno podobo krivimo druge. Včasih se sprašujem, če je v populaciji še prisoten, ker ga mi rabimo, ker drugače ni mogoče razumeti, kako ni jasno, zakaj ukrepi in cepljenje, ter večno prepiranje o tem, z dodatkom vseh preteklih prepirov.

»Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar,« je Cankar zapisal. Ne vem pa, če vam je sodba, ki si jo pišete, všeč, ker meni ni.  

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice