Naprej na vsebino

Zakaj CSD skoraj vedno zataji?

Vedno, ko se zgodi družinska tragedija, pa naj si gre za hudo zanemarjenje, umor/uboj, nasilje, ali pa zgolj »otroka«, ki je na »Darknetu« kupil orožje, ker je želel izvesti strelski obračun, se postavi vprašanje, kako, da tega NIHČE ni prej opazil. To je vsekakor t. i. vprašanje za milijon evrov.

Kar nekaj institucij je tistih, ki bi lahko opazile zlorabe, ki običajno potem ekskalirajo v nasilna dejanja, ter prevečkrat tudi v smrt vpletenih v zmedo, ki je nastala zaradi posledic spregledanih dejavnikov. Najpogosteje pa slišimo stavek, le kje je bil pa CSD?

Preberite tudi:

Ali bo moj otrok psihopat?

V ločitvah običajno najkrajšo potegnejo otroci

Obvezno psihiatrično zdravljenje po storjenem okrutnem dejanju – kazen ali nagrada?

Običajno potem zastopnik lokalnega CSD, kjer se je »strašen« dogodek zgodil, stopi pred kamere in pojasnjuje, da osumljenca/ko niso nikoli obravnavali, ali celo, da se je žrtev na njih obrnila, ampak ne, ker bi jo bilo strah, v bistvu redko, ampak zelo redko slišimo, da jim je žal, da so pretreseni in da so sicer primer obravnavali, a niso verjeli, da bi lahko prišlo tako daleč.

Zakaj torej pride »tako daleč«? V Sloveniji je kar nekaj primerov, ki bi jih lahko CSD preprečil, a tokrat ne bom o njih, ampak o tem, zakaj CSD dejansko zataji.

CSD je na »slabem glasu«

Zgodb o CSD je kar nekaj, bolj malo pa je pozitivnih. Razlogov za to je veliko, med drugim tudi ta, da ljudje preveč pričakujejo, ter da je kar nekaj zakonov skreganih z vso zdravo logiko. CSD v grobem deluje na dveh področjih: socialnih transferji in svetovalni pomoči na različnih področjih (rejništvo, svetovanja, ločitve, mediacije, probacija, posvojitev, domovi za ostarele, oskrba na domu…).

Veliko slabih izkušenj imajo ravni tisti, ki želijo kakšen socialni transfer, ter pri svoji vlogi naredijo napako, oziroma, ko transfer dobijo, ne javijo sprememb takoj, ali ne izpolnijo vseh obveznosti. Posledično morajo le-te vračati, ali se celo zgodi, da za določen čas niso upravičeni do njih. Za mnoge to pomeni, da ostanejo brez kakršnegakoli dohodka. Stiske ob tem so razumljive, prav tako jeza, saj velika večina prejemnikov odločb CSD niti ne zna pravilno brati, še manj pa jih razume. Žal včasih tudi osebe, ki jih izdajo, ne razumejo vsebine le-te.

Vedno, ko se zgodi družinska tragedija, pa naj si gre za hudo zanemarjenje, umor/uboj, nasilje, ali pa zgolj »otroka«, ki je na »Darknetu« kupil orožje, ker je želel izvesti strelski obračun, se postavi vprašanje, kako, da tega NIHČE ni prej opazil.
Vedno, ko se zgodi družinska tragedija, pa naj si gre za hudo zanemarjenje, umor/uboj, nasilje, ali pa zgolj »otroka«, ki je na »Darknetu« kupil orožje, ker je želel izvesti strelski obračun, se postavi vprašanje, kako, da tega NIHČE ni prej opazil.
Vir slike: Pixabay

Tokrat tudi ne bom o računalniški pismenosti strokovnega osebja na CSD, ker sem prepričana, da so izkušnje različne. Od tega, da so znale delavke obiti sistem ter prejemniku obračunati realno stanje, do tistih, ki bi bilo bolje, da bi prejemnik kar sam vpisal podatke v sistem, čeravno ni nikoli delal s tem programom.

Svetovalno področje CSD je tisto področje, ki bo tokrat v ospredju. Ravno to področje, po moji oceni, je tisto, ki ga je nujno treba spremeniti, ter zaposliti kader, ki ima dovolj sočutja, znanja in čustvene inteligence. Slednjih je na teh področjih zelo malo. Ne bom rekla, da na tem področju niso osebe, ki imajo vse te kompetence, so, a žal je le-teh peščica, kar pa je zelo zaskrbljujoče in kliče po spremembi.

Zakaj na CSD ne opazijo zlorabe?

Lahko filozofiram, ampak odgovor je čisto preprost – nimajo ne znanja, ne izkušenj.

Seveda, naj bi šlo za izobražene osebe, ki naj bi se tekom študija seznanile z mnogimi stvarmi, pa menda naj bi leta izkušenj prinesla svoje. Žal je realnost drugačna. Velik del strokovnih delavcev na CSD se je ujelo v neko rutino in mite, ki so se tekom let izoblikovali.

Eden teh mitov je vsekakor, da če so moški nasilni, se to takoj opazi, ker so že na obravnavah agresivni, vzkipljivi, ne sodelujejo in podobno. Kar ni res. Nekateri so res sicer vzkipljivejši, glasni, a jim na kraj pameti ne pride, da bi koga udarili, so pač takšni po naravi. Prepričana sem, da ste se zdajle spomnili vsaj na eno takšno osebo v vaši okolici.

Težavo predstavljajo sociopati in psihopati. Glavna razlika med njima je, da se psihopat rodi, sociopat pa vzgoji. Psihopat ima zelo visoko težnjo po nasilju, ima se pod kontrolo, njegovi zločini so premišljeni, načrtovani in grozodeljski. So zelo inteligentni in s spletkarjenjem znajo stkati čudovite odnose, so v okolici priljubljeni, a le dokler mu vpleteni koristijo.

Sociopat deluje sicer impulzivno, nagonsko in je zelo nasilen, kadar stvari ne gredo v smeri njegovih pričakovanj. Njegovi zločini so impulzivni, nepredvidljivi in posledica besa. So družbeni plenilci in druge navežejo nase na osnovi sočutja ali krivde.

Psihopati ali sociopati, težko jih je prepoznati, če strokovni delavec nima ustreznega znanja in izkušenj, bo pred sabo videl čudovitega moža, očeta, ki je lahko le vzor. Resnica pa … običajno se konča z besedami – smo presenečeni, ker nihče ni mislil, da je takšen.

Da ne bo pomote, tudi ženske so takšne. Ravno zaradi tega potem lahko beremo zgodbe očetov, ki so se leta morali zagovarjati, ker naj bi domnevno zlorabljali svoje otroke. Zgodbe, ko očetje mesece, leta niso videli svojih otrok, ker se je bivša tako odločila. Zgodbe, kjer se mora moški zagovarjati, da ni nasilnež, ker njegova bivša odlično igra žrtev.

Večine teh iger, ki so vidne na kilometer, če le imaš izkušnje s temi igrami, ter ustrezno znanje, ki ga običajno osebje na CSD nima, strokovni delavci ne prepoznajo. Prevečkrat tudi izvedenci igre ne prepoznajo, dostikrat pa oboji postanejo del igre in tega niti ne vedo, ko pa pride do zločina, pa se čudijo.

CSD ne more nič, ker imajo zavezane roke!

Vedno, ko sta v vojni starša, trpijo otroci. Prevečkrat je slišati, da CSD tukaj ne more nič, kar ni res. Če ste imeli to (ne)srečo, da ste se ločili, razšli, ter se morali srečati s CSD zaradi tega, dobro veste, kako je tisti prvi pogovor zgledal.

Prakse so različne, a če povzamem mojega, pa mogoče sem slišala le tisto, kar sem želela, a mislim, da se bo marsikdo našel v opisu. Najprej sem morala prepričevati delavko, da se hočem ločiti in da ne obstaja niti najmanjša možnost, da bi si premislila. Si predstavljate, kako je ženski, ali moškemu, ki želi pobegniti iz nasilne veze?

Redko katera ženska, moški, bo na CSD prišel, ker ve, da je zlorabljen, ter poiskal pomoč, ker se želi rešiti iz tega pekla. Pot zlorabljenih do CSD je običajno preko varnih hiš, policije, zelo redki so tisti, ki sami pridejo in so tako samozavestni, da na pravilen način povedo, kaj se jim dogaja.

Poudarek je na pravilen način, da na koncu ne bo bila »prijava« »strel v koleno«, ter bo strokovni delavec, ki je prijavo sprejel, na koncu zapisal, da je prijavitelj prišel z namenom prijave, ter je edino rešitev videl le v tem. Kar se kasneje na sodišču lahko pokaže kot breme.

Če se spomnite le zadnjih nekaj umorov žensk in izjav CSD vam bo hitro jasno, kje in zakaj se je zataknilo.

Ko mi je končno uspelo delavko prepričati, da je edina rešitev v tem, da se ločim, sem naslednjih nekaj minut poslušala, kaj so moje dolžnosti. Če jih povzamem, za vse, kar mislim narediti, ker bosta ob meni otroka, ter ne spada v sklop »normalnega poteka« življenja, potrebujem dovoljenje očeta otrok.

Če strnem nekaj neumnosti, ki spadajo v ta sklop, če se preselim v sosednjo stavbo, potrebujem soglasje, ker spreminjam naslov otrok. Načeloma bi za vsak prestop meje ponovno potrebovala soglasje. Če želim otroka prešolati, potrebujem soglasje, pa tudi če gre za šolo, ki je 100 metrov stran od prvotne. Če želim otroku zamenjati osebnega zdravnika, zobozdravnika, potrebujem soglasje. Če želim otroku narediti potni list, osebno izkaznico, potrebujem soglasje (običajno se v to šteje, da sta otroka dodeljena v vzgojo in varstvo meni, ter je že tam vpisan naslov).

Seveda lahko marsikaj naredim tudi po svoje, kar je naredila že marsikatera ženska, ali moški, a to je lahko tudi razlog za predodelitev otrok. Žal tudi to se je v Sloveniji že zgodilo. Ko dobro premisliš, kaj vse te čaka, resnično začneš tehtati, če bi sploh šel po tej poti.

V trenutku, ko pride do težav pri stikih, pa se greš misijo nemogoče. Ne bom štela kolikokrat sem slišala, da sem slaba mati, da mi bodo otroke vzeli, ker se pač nisem strinjala z njimi. Med drugim tudi s tem, da se otroku grozi s tem, da če bo povedal, kaj se dogaja pri očetu, da bo mamica mrtva, da se otroka pretepa in še z marsičem.

Da greš po tej poti, moraš biti zelo žilav, odločen, vztrajen in predvsem moraš vedeti, kaj vse smeš povedati. Vse je hitro obrnjeno v napačno smer in je zelo lahko hitro razlog za predodelitev.

Tudi tu leži razlog, da pride prevečkrat do zlorab otrok. Če ste mislili, da so tu samo očetje takšni, se pošteno motite. Zgodb, ki so mame zlorabljanje, otroke vezale na sebe, jim grozile, je prav toliko, kot teh, ko so očetje to počeli.

CSD pa običajno vse obravnava po enakih vatlih, ko bi morali vsak primer obravnavati individualno. Teoretično in na papirju ga mogoče, a v resnici ga ne in vsak, ki je v tej bitki, igra rusko roleto.

Le kdo bo verjel, da je »pridna«, odlična in uspešna učenka tudi prava pošast?
Le kdo bo verjel, da je »pridna«, odlična in uspešna učenka tudi prava pošast?
Vir slike: Pixabay

Otroci so lahko tudi nasilneži

V vseh teh zgodbah pa najbolj trpijo otroci. Nekateri se preprosto zaprejo vase, izoblikujejo svoj lažni jaz, ter le vprašanje časa je, če seveda ne dobijo ustrezne pomoči, kdaj bo njihova bolečina izbruhnila. Ali bodo nasilneži, ali žrtve nihče ne ve.

Velik del nasilnih otrok pa živi v na videz dobri družini. Kaj vse se dogaja za zaprtimi vrati pa je zgodba zase. Ne mislite, da za to, da otrok postane žrtev ali nasilnež, mora odraščati v nasilnem okolju, lahko odrašča v okolju, kjer materialno poskrbijo zanj, a čustev ni, ali v okolju, kjer je preveč ljubezni in preveč pričakovanj, scenarijev je več. Dejstvo, ki ostaja pa je, da sta lahko Peter ali Anja iz na videz dobre družine prav tako žrtev ali nasilnež, kot Miha ali Ana, ki odraščata v enostarševski družini. Lahko pa so vsi čisto običajni otroci.

Ravno otroci, ki prihajajo iz na videz dobrih družin, in so nasilneži, ki ustrahujejo vse povprek, predstavljajo velik problem. Če pa ima takšen otrok še lastnosti psihopata ali sociopata, pa ustvarja pekel za vse okoli njega, a nihče tega dejansko ne opazi.

Velik del takšnih otrok, žal tu prednjačijo punce, dnevno ustrahujejo druge, so dominanti in si podrejajo vse, najraje tiste, ki jim zavidajo. Vseskozi pa igrajo dvojno igro. Do otrok so nasilni, do odraslih pozorni, vljudni in hinavski. Zelo redko pa so ujeti, medtem ko leta maltretirajo druge.

Na drugih pa to pusti posledice, le kdo bo verjel, da je »pridna«, odlična in uspešna učenka tudi prava pošast?

Je pa tudi nekaj tistih otrok, ki s svojim nasilnim vedenjem izraža le stisko in opozarja na situacijo doma, ki je nevzdržna, a so tudi ti neslišani, prej označeni za »bodoče kriminalce«. V kolikor pa imajo še zelo neodzivne starše in starše, ki prisegajo, da njihov »otrok pa že ni takšen«, potem se ta oznaka le še potrdi. Resnica pa nikogar ne zanima.

In kaj lahko CSD tukaj naredi? Veliko, ker imajo možnost otroka odstraniti iz takšnega okolja, pa tega ne naredijo. Običajno z izgovorom, da je takšen ukrep skrajna oblika. Vprašanje pa je, kako daleč mora ta skrajna oblika priti, da se zganejo? Do planiranja strelskega pohoda?

Največkrat ti otroci, pa tudi ti, ki so žrtve, odrastejo. Kdo še doda, da se je treba vsega navadit, a ob tem ne pomislijo, kakšno sporočilo daje. Tako rablji, kot žrtve svoj krog nasilja ponovijo še v odrasli dobi, le da so način preživetja zelo dobro izoblikovali.

Delček zgodb teh otrok se potem konča z novico v črni kroniki. Ljudje pa ugibajo kako to, kdo je zatajil? Seznam teh, ki so zatajili, pa je dolg in CSD je vsekakor na tem seznamu. Reorganizacija centrov je sicer dajala upanje, da se bodo stvari spremenile, a se žal niso. Družinski zakonik res ni dober, a kaj, ko se tisto, kar je napisano, niti ne izvaja.

Dolga je še pot na tem področju in le upamo lahko, da bodo vsaj naši vnuki prišli do cilja.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice