Naprej na vsebino

Za praznik dela in o vrednoti, ki to ni

Praznik dela je mednarodni praznik delavstva, ki ga 1. maja vsako leto praznujemo v večini držav sveta (izjema je ZDA). Izvor praznika je spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu v teh dneh leta 1886, znane pod imenom »Haymarketski izgred«, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen 8-urni delavnik.

Praznik dela se je in se še vedno obeležuje z različnimi rituali, med drugim v mnogih deželah s kurjenjem kresov. V 20. stoletju je prvi maj pridobil uraden status praznika dela, začenši v Sovjetski zvezi – najverjetneje se prav zato vse do danes ni otresel politično levega pridiha. Praznovanja delavskega dne so v času hladne vojne v komunističnih državah dobila obliko velikih vojaških parad in vladno podprtih zborovanj delavstva.

V Sloveniji se pred 2. svetovno vojno praznik ni uradno obeleževal. Namesto tega smo 23. junija praznovali praznik sv. Janeza Krstnika oziroma kresno noč. Na slovenskih tleh je praznik dela postal državni praznik in dela prost dan šele po drugi svetovni vojni, leta 1948, prvič pa naj bi ga v Ljubljani uradno praznovali že leta 1941 pod nacistično nemško oblastjo. Praznik tradicionalno obeležujemo s kurjenjem kresov, postavljanjem mlajev, zgodnjim jutranjim bujenjem z delavskimi godbami na pihala in nošnjo rdečih nageljnov. In veliko rdeče barve.

Praznik dela tradicionalno obeležujemo s kurjenjem kresov, postavljanjem mlajev, zgodnjim jutranjim bujenjem z delavskimi godbami na pihala in nošnjo rdečih nageljnov. Vir slike: Tednik.
Praznik dela tradicionalno obeležujemo s kurjenjem kresov, postavljanjem mlajev, zgodnjim jutranjim bujenjem z delavskimi godbami na pihala in nošnjo rdečih nageljnov.
Vir slike: Tednik

Praznik dela je tržna niša in levo-desna debata

Res je, da imajo dandanes delavci in zaposleni več pravic kot v 19. stoletju. Res je tudi, da ta praznik nima več tako izrazitega simbolnega pomena, kot ga je imel takrat. Za mnoge je postal le dela prost dan, ki ga lahko z nekaj dnevi dopusta podaljšajo v prijeten oddih (če se le da, se za prvomajske praznike Slovenci radi podamo na morje, če se le da, na Hrvaško). Turistična ponudba se je prilagodila, izkoristila bledenje simbolnega pomena in nam ponuja bolj ali manj ugodne pakete, da se za praznik dela oddahnemo od dela. Vendar, ali se lahko oddahnemo vsi? Oddahnemo morda res, kaj si pa lahko privoščimo, je pa drugo vprašanje.

Kar nekaj debate je bilo v preteklosti zaslediti o tem, kako »levi« je praznik dela in kako bi ga bilo treba »desno« prilagoditi. Kako bi morda raje praznovali praznik katoliškega svetnika svetega Jožefa delavca. Zgodovina je, kakršna je. Praznik je ime dobil, kot ga je dobil. Ne pristajam na to, da pripada samo enim. Pripada vsem. Prav tako kot bi nam vsem moralo biti omogočeno, da ga lahko s ponosom praznujemo. Energijo, ki jo politika v vlaga v debato o »levo-« ali »desnosučnosti« samega praznika, naj raje vloži v ustvarjanje boljših pogojev. Takih pogojev, da bo moč uresničiti vsaj 49. člen Ustave RS, če že ne česa več.

Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. Vir slike: Tuxpi.
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka.
Vir slike: Tuxpi.

Ali je delo še vrednota?

Seveda. Še posebno je vrednota za tiste, ki že tako ali tako preveč delajo. Stari pregovori: »Kdor ne dela naj ne je« in »Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri« so nam zlezli pod kožo. Tistim, ki že tako preveč delamo. In imamo občutek, da ne glede na to, kaj storimo, naredimo premalo. Tako vsaj kaže stanje na naših bančnih računih.

Toda – ali je delo res vrednota pri planiranju zakonodaje, pri strateških načrtih države, tam, kjer se sprejemajo odločitve? Ali je delo vrednota v sistemu javnih plač, kjer (kar je bilo še bolj očitno v času šolanja na daljavo) glede na določen plačni razred prejmejo isto plačo (in koronske dodatke) tisti učitelji, ki so delo opravili z navodili v smislu: »Reši naloge v delovnem zvezku od strani 86 do strani 95« in tisti, ki so posneli videe z razlago ter bili tudi v popoldanskem in večernem času na razpolago za individualne razlage učencem, ki snovi niso razumeli?

Ali je delo vrednota, ko so si največje dodatke izplačali zdravstveni delavci, ki so zaposleni v ambulantah, ki so v času epidemije komajda obratovale? Ali je delo še vrednota, ko smo izgubili kompas in je pomembnejša »pridnost« (število opravljenih ur, prisotnost in kimanje) kot storilnost (dejanski efektivni učinek delavca)? Ali je delo vrednota, ko ne glede na to, da se hrana v trgovinah draži, odkupne cene pri kmetih (brez katerih se prehranska veriga niti začeti ne more) padajo?

Ali je delo vrednota na področju intelektualnih storitev, pri katerih delo zajema tudi ure in ure razmisleka preden lahko delavec ali ponudnik storitve od sebe da nekaj vrstic teksta? Ali je delo vrednota v času, ko se (predvsem na področju intelektualnih storitev) z izgovori v povezavi s covid krizo dogaja največji dumping cen v zgodovini? S temi retoričnimi vprašanji bi lahko nadaljevala v nedogled. Lahko pa jih dopolnite tudi sami.

S kurjenjem kresov so delavci opozarjali na svoje pravice in to počno še danes. Poleg tega pa je kresovanje tudi priložnost za druženje. Letos jih že drugo leto zapored ne bo. Vir slike: Dijaskisvet.
S kurjenjem kresov so delavci opozarjali na svoje pravice in to počno še danes. Poleg tega pa je kresovanje tudi priložnost za druženje. Letos jih že drugo leto zapored ne bo.
Vir slike: Dijaskisvet.

Kako prekarec praznuje praznik dela

Kogarkoli od politikov je kdorkoli vprašal o prekarcih, vsi so bili enotnega mnenja, da je treba področje prekariata sistemsko urediti. In vsak je povedal, da vsi pred njim niso naredili ničesar. In vsak od njih prav tako ni storil ničesar. Z eno izjemo – poskrbljeno je za samozaposlene v kulturi, ki so kot nekakšen osvobojen otok, v kolikor dokažejo, da njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek, lahko upravičeni do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zdravstveno zavarovanje ter starševsko varstvo in zaposlovanje).

Prekarci so dobra tema, ker jih je veliko, a kako poteka življenje prekarca, si večina odločevalcev niti predstavljati ne zna. Ko je delo, garaš. Ne glede na vikende ali praznike. Ko ni dela, se pa sekiraš, ker veš, da bo prispevke treba plačati, da bo treba poravnati položnice in morebitna posojila, da bo treba nahraniti družino. Niti to, ali delo bo ali ga ne bo, ni samoumevno, kaj šele kdaj bo naslednji priliv. Samoumevno je le, da bodo obveznosti morale biti poravnane.

Zato prekarec praznuje (če sploh praznuje) praznik dela z grenkim priokusom. Družbo mu pa dela velika množica zaposlenih na minimalni plači. Da se o tistih, ki po tem, ko so oddelali 40 let in več in so upokojeni, pa ne vedo, ali imajo še za en ali dva jogurta do naslednje penzije, niti pogovarjamo ne. In tudi o vseh tistih, ki so visoko izobraženi vpisani na zavodu za zaposlovanje, ker jim ob vpisu na fakulteto nihče ni povedal, da jih nikoli ne bodo potrebovali.

Živel prvi maj, praznik dela! In živelo upanje, da bo vrednota kdaj kaj vredna.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice