En prepir na dan, odžene odvetnika stran!
Vsak par se kdaj pa kdaj sporeče, kar je, čeravno se sliši malce čudno, prav. Dve osebi, ki sta druga ob drugem lahko tisto kar sta v resnici, se pač ne moreta v vsem vedno strinjati. Običajna posledica nestrinjanja je prepir.
Dokler se akterja na koncu tudi dogovorita in pogovorita, je lahko spor konstruktiven in celo dobra iztočnica za dobre spremembe v odnosu. Ko par tega ni zmožen, ter prepir, spor, konflikt ostane »v zraku«, pa je le-ta pokazatelj globljih problemov in (ne)zavednega straha pred ranljivostjo.
Preberite tudi:
Vir slike: Pixabay
Stopnje prepira
Le v odnosu človek lahko raste, se spreminja in razrešuje svoje čustvene vzorce primarne družine. V trenutku ranljivosti nihče ne razmišlja, zakaj je prišlo do trenutka v katerem se počuti najbolj ranljivega. A vendar le oseba, ki obljublja najglobljo intimnost, lahko silovito rani na najbolj travmatičen način.
Vsak prepir je edinstven in niso vsi takšni, ki zahtevajo pozornost, vsi pa imajo enako dojemanje, ki se ga da enačiti s procesom žalovanja.
Po vsakem prepiru najprej nastopi prva stopnja – šok. Par dobesedno pade v šok, saj je boleče spoznanje, da sta se znašla v že znani igri, pred katero sta vneto bežala. Šok je še posebej močan ob prvem prepiru, ki je običajno znanilec, da se je drama šele začela in razplet ni moč predvideti.
Temu sledi zanikanje. Par se počasi začne zavedati, da njuna odločitev za skupno vezo/odnos mogoče ni bila najbolj smiselna. Sprva te občutke skušata reševati z obrambnimi mehanizmi (npr. saj ni tako hudo, bil je le slab dan, ni bilo namerno …).
Običajno zankanju sledi jeza, zaradi spoznanja, da obstaja možnost, da nikoli ne bo drugače in ob dejstvu, da je ravno oseba, ki naj bi dajala ljubezen, zadaja le globoke rabe. Jaza je pomembna, saj odseva spoznanje, da se lahko njuna zgodba konča drugače, kot so se njune pretekle zveze. Po drugi strani pa se lahko jeza le kopiči in povzroča le dodatne zaplete, še posebej, če se par o tem ni zmožen pogovoriti. Še huje pa je, če par svojo jezo zanika ali potlači kot nesprejemljivo čustvo. Ravno zaradi potlačene jeze, ki vedno, slej kot prej izbruhne, se dogajajo dramatični destruktivni dogodki.
Naslednja stopnja, ki jo par doživi po prepiru sta žalost in depresija. Žalost je odsev izgube idealnega partnerja, ki se je povsem spremenil, oziroma se je doslej sprenevedal. Vendar se partner ni bistveno spremenil, le obe plati sta bili spoznani. Le par, ki se je sposoben in pripravljen soočiti z dejanskim stanjem ima možnosti, da bo svojo vezo ohranil in jo spremenil v pravljico.
Žalosti in depresiji sledi stopnja pogajanja. Par se začne pogajati na osnovi »daj-dam« – če boš ti naredil to, bom jaz naredila to. Na tej stopnji se niti prav ne zavedata, da s tem, ko drug drugega pogojujeta, samo še rušita zadnje mostove njune zveze.
Sledi obup, saj kar sta si najbolj želela in pričakovala drug od drugega, sta sedaj spoznala, da sta najmanj sposobna in najmanj pripravljena dati.
Ko par dokončno uvidi, da so njuni prepir, ali celo zgolj en prepir, nerazrešljivi, njun obup in globoko razočaranje brez izhoda, vodi to v dejansko ali pa zgolj čustveno razporoko. Vsak zase si najdeta svoj intimni svet, v katerem se počutita varno in želeno.
Ni nujno, da par izkusi vse stopnje, lahko se čustven ločita ali razporočita že veliko prej, še posebej, če ob komu drugemu najdeta prijazno, razumevajoče in sprejemajoče ozračje.
Par, ki pa na vsaki stopnji zna nagovoriti čutenja in nastalo situacijo razrešiti, svojo vez le poglobi in je vsak novi prepir krajši in manj intenziven.
Vir slike: Pixabay
Dinamika prepirov, ki najpogosteje vodijo v razvezo
Dinamiki prepirov, ki vladata med pari, ki niso zmožni medsebojnih konfliktov konstruktivno razrešiti, sta dinamika zahteva-umik in dinamika konflikt-izogibanje.
V dinamiki zahteva-umik en izmed para značilno zahteva odvisnost, bližino, intimnost, medtem ko drug odgovarja z molkom, umikom in neodzivnostjo, kar prvega spodbudi še k večji zahtevnosti. S tem se prepir in konflikt, ki nastaja med njima samo še veča. Prvi zahteva še več, drugi se umika, dokler prvi ne vidi rešitve le v umiku, kar pa prebudi drugega, ki se začne prvemu približevati, ga iskati, a se mu tokrat prvi izogiba, dokler ne izbruhne in napade drugega. Sledi beg obeh v osamo. To igro lahko par igra leta in leta, ne da bi dojela kaj sploh počneta.
V dinamiki konflikt-izogibanje pa se oba bojita prepirov in konfliktov, zato naredita vse, da se temu izogneta. V takšni dinamiki pride do navideznega razumevanja in zanikanja stvarnosti. Takšen par se na zunaj zelo dobro razume, saj postanejo pravi specialisti v prekrivanju, potlačitvi negativnih, neprijetnih in nesprejemljivih čustev.
Običajno se takšen par nenadoma razide brez posebnih vnaprejšnjih opozoril in v veliki meri presenetijo okolico, saj nikomur ni jasno zakaj in kako.
V prepirih par odigra poseben ples, ki odloča o tem, kako stabilen bo odnos. S tega vidika je vsak prepir pokazatelj, kako dobro se par razume, zna preseči nesoglasja, izraziti in ubesediti svoja čutenja. Ni vsak prepir slab, vsekakor pa vsak prepir, pa naj bo še tako »brezvezen«, pokaže kako močan odnos ima par.
