Naprej na vsebino

Zemljani letno potrošimo več kot Zemljo in pol, Slovenci pa kar tri Slovenije

Dan ekološkega dolga pomeni, da je človeštvo za določeno leto porabilo vse naravne vire, ki jih Zemlja lahko obnovi v enem letu. Svetovni dan ekološkega dolga smo leta 2020 dosegli 22. avgusta, v Sloveniji pa smo naravne vire porabili že bistveno prej kot preostali svet – 26. aprila, kar pomeni, da porabimo toliko, kot da bi imeli na razpolago tri Slovenije. Pričakovano smo v letu 2020 naravne vire tako v Sloveniji kot na svetovni ravni porabili 3 tedne kasneje kot leto poprej, k čemer je prispevala epidemija koronavirusa in ukrepi omejevanja gibanja. V letošnjem letu smo porabo še malo upočasnili in tako smo v obdobje ekološkega dolga v Sloveniji vstopili s 30. aprilom.

Kakšen ekološki dolg si nabirajo druge države po svetu? Državi, ki prvi porabita naravne vire, že do sredine februarja, sta Katar in Luksemburg. Sledijo Združeni arabski emirati, Kuvajt, Združene države Amerike, Kanada, Danska in Avstralija, ki naravne vire pokurijo v marcu. April si s Slovenijo delijo Švedska, Finska, Belgija, Savdska Arabija, Južna Koreja, Singapur, Norveška, Rusija in Irska. Najmanj ekološkega dolga si pridela Indonezija, ki naravne vire porabi do 18. decembra. Konec novembra oziroma v začetku decembra si začnejo dolg nabirati Egipt, Kuba, Nikaragva, Irak in Ekvador.

Slika prikazuje, kdaj v letu dosegajo ekološki dolg posamezne države sveta. Vir slike: Global Footprint Network 2020.
Slika prikazuje, kdaj v letu dosegajo ekološki dolg posamezne države sveta.
Vir slike: Global Footprint Network 2020.

Ekološki odtis in globalni hektar

K ekološkem odtisu največ prispevamo z ogljičnim odtisom, ki predstavlja količino izpustov ogljikovega dioksida (CO2) in drugih toplogrednih plinov, in je posledica vse večje porabe energije, predvsem v gospodinjstvih (levji delež prispeva ogrevanje) in v prometu. Ekološki odtis pa ni zgolj ogljični odtis, temveč je eden izmed najbolj celostnih kazalcev trajnosti na področju okolja. Z njim spremljamo porabo naravnih virov in obnovitveno sposobnost površin, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja. Če porabimo več od obnovitvene sposobnosti narave, govorimo o ekološkem deficitu, ali z drugimi besedami: ekološkem dolgu.

Standardizirana enota za spremljanje ekološkega odtisa je globalni hektar (gha) na prebivalca (gha/osebo). Globalni hektarji so svetovno primerljivi, standardizirani hektarji in temeljijo na izračunu povprečne svetovne produktivnosti na hektar. Z okoljskim odtisom tako ocenimo vpliv posameznika, skupine ali človeštva na planet. Ta vpliv pa je odvisen od življenjskega sloga ljudi, v primerjavi z biološko zmogljivostjo Zemlje. Ali porabimo več, kot nam Zemlja lahko da? Da, zaenkrat je tako, da vsak Zemljan porabi več, kot mu Zemlja lahko da. Tako nastaja ekološki dolg.

Koliko preveč porabite, lahko preverite, če izpolnite vprašalnik na spletni strani Inštituta za zdravje in okolje. Rezultat vas bo najverjetneje presenetil, saj 72 % svetovnega prebivalstva na letni ravni porabi dvakratno količino razpoložljivih virov.

Ekološki odtis je eden izmed najbolj celostnih kazalcev trajnosti na področju okolja. Z njim spremljamo porabo naravnih virov in obnovitveno sposobnost površin, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja. Vir slike: Pixabay.
Ekološki odtis je eden izmed najbolj celostnih kazalcev trajnosti na področju okolja. Z njim spremljamo porabo naravnih virov in obnovitveno sposobnost površin, ki jo prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja.
Vir slike: Pixabay.

Kako se izračuna ekološki primanjkljaj?

Tako kot lahko na bančnem izpisku primerjamo prihodke in odhodke in izračunamo končno stanje na računu in ugotovimo, ali je stanje pozitivno ali negativno, lahko preračunamo razmerje med ponudbo ekosistemov (prihodki) in porabo naravnih virov s strani prebivalstva (odhodki).

V tem primeru so »prihodki« biološka zmogljivost vasi, mesta ali države (biološki viri iz tal, gozdov in vodnih okolij, vključno z gozdnimi zemljišči, pašniki, polji, ribolovnimi območji in pozidanimi zemljišči), »odhodki« pa povpraševanje posameznika po rastlinskih živilih in proizvodih iz vlaken, mesu in mesnih proizvodih ter ribah, lesu in drugih gozdnih dobrinah, prostoru, namenjenemu za urbano infrastrukturo oziroma pozidanih zemljiščih, ter velikosti gozda, ki je potreben, da lahko absorbira emisije ogljikovega dioksida iz fosilnih goriv.

Tako ponudba kot poraba sta izraženi v globalnih hektarjih. Dejansko gre za to, koliko globalnih hektarjev površja posameznik potrebuje, da z njimi pokrije lastno potrošnjo in hkrati zagotovi absorpcijo odpadkov, ki pri tem nastanejo. Leta 2020 je povprečni ekološki odtis na svetovni ravni znašal 2,75 globalnega hektara na osebo, povprečna biološka zmogljivost pa 1,63 globalnega hektara. To pomeni, da je bil globalni primanjkljaj 1,1 svetovnega hektara na osebo. Vsi Zemljani skupaj smo tako porabili 60 % več, kot je mogoče obnoviti – ali toliko, kot če bi živeli na 1,6 planetu.

Kako lahko zmanjšamo ekološki dolg?

Načeloma se je, tako kot pri banki, tudi pri Zemlji lažje zadolžiti, kot dolg odplačevati. Če bi na novo zasadili 350 milijonov hektarjev gozda, bi se dan, s katerim bi vstopili v ekološki dolg, zamaknil za 8 dni.

Za zmanjševanje ekološkega dolga bomo morali poskrbeti, da bo narava še lahko uspevala, polagati bomo morali veliko pozornosti načrtovanju in gradnji mest, zagotoviti, da bomo koristili več obnovljivih naravnih virov planeta in manj neobnovljivih, pomembno pa je tudi, kako se bomo prehranjevali, koliko odpadkov bomo pustili za seboj in nenazadnje tudi, koliko nas bo.

Rodovitna prst, čista voda in čist zrak

Kakovost človeškega življenja in celo preživetje človeštva je odvisno od tega, kako zdravi so biološki viri planeta. Rodovitna prst, čista voda in čist zrak so potrebni, da človeštvu zagotovimo hrano in telesno zdravje. Živahni naravni ekosistemi, kot so oceani in gozdovi, so nujni za ohranjanje življenja našega planeta, na primer z uravnavanjem podnebja in absorpcijo emisij ogljika.

Pomembno je, da se ohranijo naravni ekosistemi, predvsem divjine s prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. Prav tako je pomembno, da se obnovi predele, ki so bili v preteklosti pretirano koriščeni in so izčrpani. Če bomo želeli nahraniti ljudi na dolgi rok, bomo morali to storiti tako, da bomo ohranili rodovitna tla, nivo podtalnice in gensko raznolikost ter se hkrati izognili pretiranemu onesnaževanju.

Poleg predpisov, zakonodaje in kontrol, katerih namen bo zagotavljanje visokih okoljskih standardov, pa bo potrebno tudi bistveno večje finančno vlaganje namenjeno konkretno tistim, ki upravljajo z naravnimi viri in skrbijo zanje. Tudi kmetom.

Kakovost človeškega življenja in celo preživetje človeštva je odvisno od tega, kako zdravi so biološki viri planeta. Rodovitna prst, čista voda in čist zrak so potrebni, da človeštvu zagotovimo hrano in telesno zdravje. Vir slike: Pixabay.
Kakovost človeškega življenja in celo preživetje človeštva je odvisno od tega, kako zdravi so biološki viri planeta. Rodovitna prst, čista voda in čist zrak so potrebni, da človeštvu zagotovimo hrano in telesno zdravje.
Vir slike: Pixabay.

Od mest je odvisno, ali bomo v tekmi za trajnost zmagali ali izgubili

Če bi ogljični odtis prevozov zmanjšali za 50 % in uspeli tretjino avtomobilskih kilometrov nadomestiti z javnim prevozom, preostanek pa s kolesarjenjem in hojo, bi se dan, s katerim bi vstopili v ekološki dolg, zamaknil za 13 dni.

Do leta 2050 po projekcijah v mestih živelo 80 % celotnega prebivalstva. Zato so pametno načrtovanje mest in strategije urbanega razvoja ključnega pomena za zagotovitev dovolj naravnega kapitala in za preprečitev prekomernega človeškega povpraševanja. Pri tem bodo veliko pripomogle energetsko učinkovite stavbe, integrirano upravljanje območij, strnjena mesta in učinkovit javni prevoz.

Mesta morajo biti načrtovana tako, da bodo v čim večji meri zmanjšala potrebo po avtomobilskih prevozih, kajti osebna mobilnost predstavlja kar 17 % ogljičnega odtisa človeštva.

Pot do zelene in trajne prihodnosti so tudi pametne vasi, ki z inovativnimi in praktičnimi rešitvami izboljšujejo svojo odpornost, gradijo na prednostnih in priložnostnih lastnega okolja ter na ta način presegajo pomanjkljivosti. Digitalne tehnologije in inovacije lahko izboljšajo kvaliteto javnih storitev, izrabo virov, zmanjšujejo vpliv na okolje, podpirajo kratke verige in verige vrednosti v proizvodnji in pomagajo zagotavljati storitve na podeželju, kar pripomore k višji kakovosti življenja na podeželju in hkrati zmanjšuje pritisk na mesta.

Pomembno je tudi, kako se »napajamo«

Zmanjšanje ogljikove komponente ekološkega odtisa človeštva za 50 % bi datum ekološkega dolga premaknilo za 93 dni. Zato je dekarbonizacija gospodarstva največja priložnost za spopadanje s podnebnimi spremembami.

Pred več kot 150 leti je bil ogljični odtis človeštva blizu nič. Če želimo izpolniti zavezo Pariškega podnebnega sporazuma iz leta 2015, bi moral ogljični odtis do leta 2050 spet biti nič, to pa lahko dosežemo le z opuščanjem fosilnih goriv.

Pri uvajanju sprememb bo seveda treba veliko pozornosti nameniti temu, da ne bomo ovirali gospodarske produktivnosti in s tem poslabšali kvalitete življenja ljudi. Velike upe polagamo v nove bolj zelene tehnologije in industrijo, v cenovno dostopno in čisto energijo, ki bo morala vsebovati bistveno večji delež obnovljive energije v mešanici energetskih virov, kot ga vsebuje danes. Brez energije namreč ne bo šlo, če kaj, se bo potreba po energiji kvečjemu še povečala.

Velike upe polagamo v nove bolj zelene tehnologije in industrijo, v cenovno dostopno in čisto energijo, ki bo morala vsebovati bistveno večji delež obnovljive energije v mešanici energetskih virov, kot ga vsebuje danes. Vir slike: Novisvet.
Velike upe polagamo v nove bolj zelene tehnologije in industrijo, v cenovno dostopno in čisto energijo, ki bo morala vsebovati bistveno večji delež obnovljive energije v mešanici energetskih virov, kot ga vsebuje danes.
Vir slike: Novisvet.

Pridelava, distribucija in uživanje hrane

Način, na katerega izpolnjujemo eno naših osnovnih potreb – prehranjevanje – ima močan vpliv na ekološki odtis, ki ga puščamo za seboj. Polovico kapacitet naravnih virov Zemlje namreč porabimo za to, da nahranimo človeštvo.

Znanstveniki so preračunali, da če bi svetovno porabo mesa zmanjšali za 50 % in te kalorije nadomestili z vegetarijansko prehrano, bi datum ekološkega dolga premaknili za 17 dni (od tega se 10 dni pripisuje manjšim emisijam metana). In hkrati, da če bi po vsem svetu prepolovili količino odpadne hrane, bi datum ekološkega dolga premaknili za 13 dni.

Velikokrat beremo, da smo za onesnaževanje in ekološki odtis krivi predvsem »mesojedci«, pa vendarle ni čisto tako. Pomembno je tudi, da hrano porabimo in je ne odvržemo (s tem je šlo v nič veliko naravnih virov, ki so bili potrebni, da je pridelek zrastel) pa tudi, da zaužijemo čim več lokalno pridelane hrane, saj se s tem izognemo daljšim prevozom, ki so glavni povzročitelj ogljičnega odtisa. Na večji ekološki odtis vpliva tudi procesiranje in pakiranje hrane. Pa tudi odpadki, ki pri tem procesu nastanejo. Torej: čim več sveže, sezonske in lokalno pridelane hrane v vsak dom, pa tudi, če je to govedina.

Za zniževanje ekološkega odtisa je pomembno tudi, da zaužijemo čim več lokalno pridelane hrane, saj se s tem izognemo daljšim prevozom, ki so glavni povzročitelj ogljičnega odtisa. Vir slike: Zps.
Za zniževanje ekološkega odtisa je pomembno tudi, da zaužijemo čim več lokalno pridelane hrane, saj se s tem izognemo daljšim prevozom, ki so glavni povzročitelj ogljičnega odtisa.
Vir slike: Zps.

Dejstvo je tudi, da je vse več držav odvisnih od hrane iz tujine. Takšna globalna specializacija v pridelavi hrane je bila sicer utemeljena z učinkovitostjo, pa vendarle hkrati zmanjšuje odpornost prehranskih sistemov, zlasti za države, ki so hkrati neto uvoznice hrane in imajo nizke dohodke. Zato je pomembno, da ohranimo in še povečamo domačo pridelavo hrane, s tem pa tudi zmanjšujemo globalni ogljični odtis povezan s samimi prevozi hrane.

Tudi populacija prebivalstva vpliva na ekološki dolg

Razprava o populaciji prebivalstva je občutljiva tema, veliko krat polna tabujev, predsodkov, k čemer ne pripomorejo tragični in odvratni prizori iz zgodovine, ki jih ni bilo malo. V tem času, ko se že drugo leto borimo s svetovno pandemijo, je to vprašanje še posebej občutljivo, pa vendarle se moramo zavedati, da ni nepomembno, koliko nas je.

Združeni narodi napovedujejo, da bo do leta 2100 na Zemlji živelo od 7,3 do 15,6 milijarde ljudi. Kljub neenakomernosti naših ekoloških odtisov, saj je le-ta odvisen od tega kje in kako živimo, z večanjem populacije narašča tudi pritisk na planet.

Ko preberemo, da bi morali zasaditi 350 milijonov hektarjev gozda, da bi datum ekološkega dolga premaknili za dober teden, se počutimo nemočni v tem boju za izboljšanje ekološkega odtisa. Pa vendarle, vsaj od nas lahko naredi veliko. Najboljši je tisti odtis, ki ga ni. Tako kot je najboljši tisti odpadek, ki sploh ne nastane. Vrečka za večkratno uporabo namesto klasične plastične, kakšen kozarec vode več iz pipe in ne iz plastenke, vztrajno ločevanje odpadkov, nakupovanje toliko hrane, kot je bomo zares lahko pojedli do datuma zapadlosti, kakšna solata, ki zraste v koritu na okenski polici, če že drugega prostora nimamo na razpolago, pa kak kilometer več peš in manj z avtomobilom – vse to je doprinos.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice