Naprej na vsebino

Največji voditelji so tisti, ki zmorejo stopiti korak nazaj

Inštitut dr. Antona Korošca je decembra 2020 v sodelovanju z bruseljskim Wilfried Martens centrom za evropske študije izdal mednarodni zbornik Demografske spremembe v Sloveniji in Evropi. Zbornik smo poslali v dar vsem splošnim knjižnicam v Sloveniji pa tudi vsem najvišjim predstavnikom oblasti, ministrom ter vsem parlamentarnim političnim strankam pa tudi nekaterim drugim. Osnovni namen tega je bil, da odločevalcem v državi predstavimo zelo kakovostne vsebine naših piscev, ki jim bodo v pomoč pri spopadanju z zaskrbljujočim staranjem prebivalstva, ki velja za enega ključnih izzivov v mnogih državah EU, predvsem pa v Sloveniji.  Drugi, nekoliko manj očiten namen pa je bil preverjanje stališč in odnosa političnih strank do tematike demografskih sprememb, ki se jih v svojih političnih programih dotikajo domala vse.

V kratkem času sem prejel veliko izrazov podpore našemu delu in priznanj, da gre pri demografiji za eno najpomembnejših tematik. Pozitivno pa me presenetilo dejstvo, da smo dobili podobne odgovore od predstavnikov in funkcionarjev zelo različnih političnih strank: SD, SDS, SLS, SMC, NSi, iz urada predsednika države ter mnogih drugih.

Sam verjamem, da se velika večina politikov zaveda izzivov, ki nas čakajo. Večina prvakov političnih strank ima otroke, ki trpijo zaradi neoptimalnega šolskega sistema, ki se je med korono povsem razgalil.
Sam verjamem, da se velika večina politikov zaveda izzivov, ki nas čakajo. Večina prvakov političnih strank ima otroke, ki trpijo zaradi neoptimalnega šolskega sistema, ki se je med korono povsem razgalil.

Vsebinsko gledano me to niti ni presenetilo, saj imajo politične stranke v veliki večini podobne poglede na ključne izzive, ki se po večini razlikujejo le v interpretaciji. Izjema so seveda vsebine vezane na ideologijo in svetovnonazorsko usmeritev. Kako je torej mogoče, da v javnosti prevladuje občutek, da posamezne politične stranke nimajo nič skupnega in da je polarizacija v Sloveniji dosegla vrhunec?

Sam verjamem, da se velika večina politikov zaveda izzivov, ki nas čakajo. Večina prvakov političnih strank ima otroke, ki trpijo zaradi neoptimalnega šolskega sistema, ki se je med korono povsem razgalil. Verjamem, da tudi mnogi politiki z zaskrbljenostjo strmijo v čas, ko ne bodo več odločevalci in bodo morali živeti v nevzdržnem pokojninskem sistemu. Kje so torej ovire, da se politika ne dogovori glede urejanja ključnih izzivov, ki jih imajo vsi zapisane v svojih programih?

Je to strah pred izgubljenimi priložnostmi za politične točke, ki jih zaradi sodelovanja ne bodo dobili?  So težava lobisti, ki pritiskajo, da do sprememb ne pride? Sam sem mnenja, da niti eno niti drugo ni ključno. V večini primerov gre za pomanjkanje korajže in strah pred neznanim terenom, ki se mu reče občasno sodelovanje za skupno dobro. Tako, kot se vsak od nas navadi dnevne rutine, ki ga uokviri in zaziba v spanec, so tudi mnogi odločevalci uokvirjeni v rutino nesodelovanja in razdvajanja brez izjeme.

Ujetniki samega sebe

Politične stranke in njihovi voditelji so ujetniki razdvojevalne igre, ki so jo iznašli njihovi predhodniki v 2500 let starem razvoju demokracije, sami pa so jo »izpopolnili« do točke, ko politika pogosto ni več v službi ljudi. Tej igri se reče: bolj glasno kot nasprotujem drugim, boljše za moj rating. Podobno igro igrajo tudi glavni mediji: več (politične) krvi, bolje za našo gledanost. Glavna debata v kuloarjih in štabih strank so tako inovativni načini rušenja tistega, kar predlagajo drugi. Če se politične stranke v nečem strinjajo, potem na pomoč priskočijo mediji, ki to prikažejo kot skorajda incestno kolaboracijo in kolo izključevanja tako dobil novi zagon. Zaradi tega v politiki večkrat pride do zastoja – celo pri sprejemanju nujnih zakonov, ki jih podpira večina. Zame so največji voditelji tisti, ki zmorejo v takšni pat poziciji stopiti korak nazaj v korist blaginje ljudi. To pa je v Sloveniji žal videno tako pogosto kot mladički človeške ribice.

O političnih programih

Politične stranke so tako večkrat razdvojene med uresničevanje svojega programa in politično preživetje. To se odraža tako pri njihovem javnem delovanju, kot tudi pri odločitvah, ki so javnosti bolj skrite. Stranke se bodo pri tehtanju ali svoja sredstva namenijo vsebini ali PR kampanji vedno odločile za slednjo. Upam si trditi, da nobena slovenska politična stranka za vsebino programa ne nameni več kot 10 % razpoložljivih sredstev. Programi so tako največkrat kombinacija želja posameznih entuziastov in lobistov, bolj ali manj uspešno podprti z vrednotami in zgodovino pri etabliranih strankah ter PR-ovsko preoblikovani do mere, da postanejo užitni za javnost. Pri projektnih t.i. enodnevnih političnih strankah pa tudi to ni potrebno, dovolj je le PR.

Nizkemu pomenu vsebine botruje znano dejstvo, da političnih programov ne bere drug kot tisti novinarji, ki morajo to početi skorajda za kazen, in kritiki, ki v njih iščejo napake in protislovja. Izoblikoval se je sistem, kjer politična vsebina volivcev dejansko ne zanima. Včasih se s kančkom zaskrbljenosti pošalim, da se povprečni slovenski volivec več časa ukvarja s tem, za katero pašteto bo v trgovini dobil večji popust, kot pa komu bo na volitvah zaupal svoj glas in kaj piše v njegovem programu. Druga odločitev sicer bistveno bolj vpliva na življenje posameznika kot cena paštete. Ne verjamem, da so ljudje indiferentni do politike, le izkušnje so jih naučile, da so politični programi zgolj mrtva črka na papirju.

Politične stranke so tako večkrat razdvojene med uresničevanje svojega programa in politično preživetje. To se odraža tako pri njihovem javnem delovanju, kot tudi pri odločitvah, ki so javnosti bolj skrite.
Politične stranke so tako večkrat razdvojene med uresničevanje svojega programa in politično preživetje. To se odraža tako pri njihovem javnem delovanju, kot tudi pri odločitvah, ki so javnosti bolj skrite.
Vir slike: Družina

O izključujoči sredini

Sredina je v politiki vedno pomenila pripravljenost za širše sodelovanje in povezovanje. Politika, ki je izključujoča proti levi ali desni, sama sebe potiska v nasprotno skrajnost. Sredina v trenutni polarizaciji predstavlja izjemen potencial, ki pa izgine v trenutku, ko politična stranka zavrača sodelovanje z drugimi. Najbolj svež primer takšnega nesmisla je nekakšen izključno levi DEMOS, o katerem govorijo opozicijski poslanci s slabim zgodovinskim spominom, kot da ne vedo, kaj ta beseda predstavlja. DEMOS je bil demokratična opozicija Slovenije. Zajemal je tako leve kot desne politične stranke, ki so bile v osnovi različne, imele pa so skupne programske cilje, med katerimi je bil najpomembnejši vzpostavitev parlamentarne demokracije. Ta formacija sicer ni bila idealna, imela pa je zgodovinsko zelo pomembno vlogo, saj je bil DEMOS konstitutivni element države in je v ključnem času ponudil platformo za sodelovanje med različnimi strankami za uresničevanje teh ciljev. Imel pa je še eno pomembno lastnost: spoštovanje in neizključevanje zaradi različnosti, zaradi katerega je lahko politika izpeljala ta zelo zahtevni cilj. Različnost se je tudi s tem pokazala kot zelo pomembna vrednota.

Kje pa je danes pozabljen in stokrat zlorabljen nacionalni interes, ko se politika dogovori, da nekatere teme enostavno niso spodobne za brezglavo pridobivanje točk? Med takšne teme, ki navadno zadevajo ekonomsko, vojno ali kulturno področje, bi odgovorna politika morala uvrstili epidemijo covida-19. Ali ni prav varovanje življenj bistvo funkcionarske prisege najvišjih državnih funkcij: »… da bom z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije?« Takšen odnos bi ohranil kakšno življenje, medtem ko ga idealna leva ali desna politika ob silnem nasprotovanju opozicije ne moreta.

Brez sodelovanja in povezovanja različnih ne moremo realno pričakovati uspešnega spopada s sistemsko korupcijo, debirokratizacije in plodnega koriščenja razvojnih potencialov Slovenije. Mnoge dobre ideje in predlogi propadajo zgolj zato, ker ne pridejo iz pravega bloka. Čeprav bo na skrajnih polih še vedno dosti volivcev, ki bodo želeli, da se te razlike čimbolj kažejo, pa verjamem, da prihaja čas, ko bodo volivci začeli nagrajevati spravljivejše in povezovalne tone v politiki. Npr. Gibanje Povežimo Slovenijo in Pobuda za družbeno premirje in sodelovanje so nekakšno vezivo v družbenem prostoru, ki z ljudmi in vsebino presegajo tradicionalno levo-desno delitev. Ugledni ekonomist dr. Mojmir Mrak je nedolgo nazaj dejal, da je Slovenija s to krizo dobila ponovno priložnost za preboj med najuspešnejše. Kljub zamujenim priložnostim imamo še vedno izjemen potencial, da s sodelovanjem in povezovanjem različnih postanemo ena najuspešnejših evropskih držav.

Prispevek je bil najprej objavljen v Slovenskem času, mesečni prilogi tednika Družina, 2. maja 2021.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice