Ovčerejska kmetija Jurc

Ko govorim z ovčarjem, ki ima čez osemdeset let, mi gredo mravljinci po hrbtu. Ko govorim s takim ovčarjem, ki je vse svoje življenje preživel v Trenti, dobim »mrščavco« po celem životu. Jožef Cuder je za zadnji ovčar v Trenti, ki redi bovško ovco – tod ji domačini pravijo trentarka. Ali v tem najsevernejšem delu Zgornje Soške doline po šest tisoč letih res ne bo več bovške ovce?

Gre za Trento, za biser pod Julijskimi Alpami. Za dolino, kjer izvira smaragdna Soča in kjer je Zlatorog oral strma pobočja. Za dolino, kamor je iz Trsta zahajal Julius Kugy in z domačini plezal po čudovitih očakih. Za dolino, kjer je medved odtrgal Tožbarju spodnjo čeljust in je le-ta še dolga leta živel s prehranjevanjem po liju. Za dolino, ki je imela hišna znamenja, ovčja znamenja in poseben številčni sistem. Za dolino, ki je niti Nemci v drugi svetovni vojni niso vznemirjali. Za dolino, v kateri so italijanski vojaki takoj po koncu prve svetovne vojne porušili Rusko kapelico (enako, kot je v Kranjski Gori) in na njenem mestu postavili kasarne. Danes je v teh prostorih eden najlepših muzejev o naravi in Alpah. Za dolino, kjer si lahko ogledate Alpinum Juliana in zbistrite misli od vsakodnevnih kolobocij.

V Zgornjesoški dolini so prazne cele doline: Zapoden, Zadnjica, Bavšica, Loška Koritnica, Možnica, skoraj prazni sta dolini Vrsnik in Lepena. Prazne ljudi, ne samo bovške ovce in drežniške koze. Slovenska kmetijska in še kakšna druga slovenska politika, sedaj ni več časa za prepire, sedaj je zadnji čas, da resno ukrepate v dobro vsega slovenskega naroda. Njegov obstoj se ne brani na koncu Viča, temveč na zahodni meji (tudi na ostalih mejah Slovenije, da ne bi kakšen prostodušnež narobe razumel žela). A to so verjetno besede v prazno, tako kot so bile besede prof. Franca Zagožna leta 1986 v Brdu pri Kranju ob njegovih zamislih o prestrukturiranju slovenskega kmetijstva: »Psi lajalo karavana gre dalje.« V naših krajih (trenutno se imenujejo Primorska) je karavana francoskih vojščakov v začetku osemnajstega stoletja pri Napoleonovi brambi Trsta na embargo angleškega blaga odkorakala v sotesko Koritnice pri Klužah – odkorakala v smrt, do zvoka v sotesko padajočega bobnarja. Ali mi slišimo zvok padajočega bobnarja?

A pustimo zgodovino – nekaterim gre zelo na živce. Verjetno nočejo nič več slišati o svojem brezobzirnem preganjanju (ali o hudodelskem pregonu s strani njihovih staršev) njihovega, našega, slovenskega kmeta med in po drugi svetovni vojni. Jožef Cuder še vedno redi dvajset trentark in deset drežniških koz. Poleg drobnice redi tudi kakšnega prašiča. Včasih je z osli in kasneje (skupaj 28 let po številu) s konji tovoril hrano in surovine na Dolič – planinsko kočo nad dolino Zadnjice in pod očakom Triglavom. Pot je v obe smeri trajala, če si ni privoščil malice na vrhu, devet ur. Devet ur prekaljene gorniške hoje po prepadnih strminah zahodnega pobočja Triglava ob stalnem umirjanju izmučenih kopitarjev! 

Številke o drobnici na kmetiji Jurc so približne, saj po starem slovenskem verovanju niti kmet ne sme vedeti, koliko drobnice ima. Če vemo število drobnice, se slednje obrne navzdol. Pri povesti Pastirc (iz Istre), v kateri je pastir z odlomljenimi vejami zaslonil dobre vile pred pekočim soncem, pa se dotok podarjene drobnice ob oziranju na to drobnico preko rame takoj ustavi. A ne gre samo za pravljice in vraže – število ovc ali koz je nemajhna spremenljivka v času – jagnjitve, pogini, poškodbe, dokupi, zamenjave in še kaj bi se našlo. Sedaj bomo v Volos očitno vnašali vse spremembe v številu ovc in koz – upam, da vemo, za kaj in za koga!

Jožef se je rodil očetu Jožetu, ki je zaradi naporov umrl kot srčni bolnik pri enainpetdesetih letih. Naš Jožef Cuder iz Trente je šel »kozariti« (odpaševat) na planino pri devetih letih. Pravi, da je bil takrat tako velik kot kakšna ovca. Prva njegova planina je bila Trebiščna. Sledili sta Zapotok nad dolino Zapoden in Berebica, pasel pa je tudi Za Depjem in celo na planini Mangart. Poleg že omenjene oskrbe koče Dolič je kruh zase in za svojo družino služil še z delom v gozdu. Kot neodvisen delavec je za »gozno« (Soško gozdno gospodarstvo) vlačil hlode s konji (tudi po 500 kubičnih metrov v turnusu) ali z njimi prenašal metrska drvi do kamionske ceste. Še se spomni časov, ko je sestra nosila jajca v bližnjo italijansko kasarno v zamenjavo za kruh.

Na vprašanje, koliko zemlje obdeluje, pravi, da obdeluje svojo kmetijo, v najemu ima Petrovo, Tonščevo in Gažarjevo kmetijo, nekaj gmajne. Zaraščanje višje ležečih parcel ga zelo boli. Tako kot za njegovo kmetijo so tudi za kmetije v okolici značilne male, pomožne stavbe: hlev – navadno za vsako vrsto domačih živali posebej, kurnik, baraka za drva, podstreha za stroje in orodje … Hiša je bila v teh krajih energetsko zelo varčno zidana: v pritličju drobnica, pod streho seno, vmes bivalni prostor za ljudi z značilnimi zunanjimi stopnicami, balkonom in podaljšano streho – vse obrnjeno proti jugu. Uporablja gorsko kosilnico Alpina z razmetovalno napravo za travo (enako kot Švicarji), malo balirko, enoosni traktor s prikolico, motorni mulčer in še kaj. Pri njem še najdemo strgače za sušenje sena.

V času obiska pri Jožefu, sredi letošnjega aprila, so jagnjeta še sesala. Tu v Zgonjesoški dolini so kmetje vsa jagnjeta prodali takoj po odstavitvi, z izjemo mladic »za naprej«. Pozneje bo Jožef začel s sirjenjem in tradicionalno izdelavo skute. Skutnico, tu imenovano »sirtuka«, tudi »sirtu«, pokrmi prašičem. Zrno suši pri visoki temperaturi 45 stopinj Celzija. Sir ima končno maso med dvema in štirimi kilogrami, višine od 6 cm do 10 cm. Odkar dela sir (segreva mleko) na plin, je tudi skuta boljša. Ta se mora, po njegovih besedah, na koncu postopka sama »obrniti«. Tako skuto solijo, je zelo dobra in so jo od nimer jedli s »čompami« – krompirjem. Včasih je bravino, narezano na lepe kose, sušil in prekajeval, sedaj si pomaga z zamrzovalno skrinjo. Pridelke proda Jožef Cuder vse doma. Tudi jagnjice za pleme občasno proda, drežniške koze in njihovi kozliči pa so samo za družino.

Za čez zimo mora pripraviti dvajset prostorskih metrov drv. Turisti in vikendaši ga nič ne motijo, a ima rad svoj mir za svoje kmetovanje. Postavlja ograje iz farmskega pletiva. To, da mu je prav pred kratkim nekdo uničil en zavoj farmskega pletiva, mu je nerazumljivo. Tudi sam bi rad poznal objestneža, ki si upa uničevati imovino staremu kmetu v Trenti. Kamnitih zidov, tod imenovanih »mir«, ali klasične lesene ograje, krajniki in sušice, zložene med dvema vzporednima, v tla zabitima koloma, ne postavlja več. Še vedno uporablja leseno brv čez Sočo, narejeno iz jeklenih vrvi, ki so prekrite z deskami – tipična brv v tej dolini.

Pri Jurčevih so vedno redili tudi drežniško kozo. Ko so logarji po drugi svetovni vojni začeli preganjati koze, so jih bolj  ali manj uspešno skrivali. Celo preko Luknje na kranjsko stran so jih gonili, na police pod Triglavom, prikrivali so jih v naravnih jamah. Logar Miha Dolžan je bil vnet preganjalec koz. Vodja bovškega oddelka SGG Tolmin gospod Urbanc je tudi vztrajno preganjal koze. Trentarji so morali plačevati visoke kazni, če so jih zalotili pri paši koz. Kazni, težko prislužen denar, so morali plačati celo za sekanje brinja, ki so ga pokladali kozam ob pomanjkanju druge krme in tudi kot posladek kozam. Koze je včasih pasel nasproti hiše na prepadnih strminah pod trentarskim Voglom.

Jožef Cudre zna povedati marsikakšno dogodivščino iz preteklosti. Tako so ga Bosanci, ki so v teh krajih delali v gozdu s konji, kot sam pravi, enkrat pošteno »navili«. Za dober denar so mu prodali konja, kateremu je takoj naložil samar in ga z ostalimi konji povedel na pot do Doliča. Po nekaj desetih višinskih metrih vzpona je ugotovil, da konj resno zapleta z nogami in bo strmoglavil s poti v praznino. Preložil je bremena na druge konje, tega podtaknjenca zavezal k bližnji skali in pritovoril blago v kočo na Doliču. Konja je na poti v dolino odvezal in povedel s sabo. Pri svoji hiši ga je privezal za moped in spotil že do Pod Zjabcami – v smeri proti vasi Soča. Še enkrat ga je spotil do planine Plaze pod Lepim Špičjem, kjer so mu konja Bosanci uvidevno zamenjali. Ja, s konji je treba znati. Za vleko v gozdu jim je »fotral« (krmil) oves, za nošnjo »sirk« (koruza po primorsko). Pri dobri prehrani so mu konji nosili celo precej čez 100 kg in vlekli hlode tudi s premerom 80 cm. Ob dobrem vodiču, kakopak.

Včasih so trentarski kmetje sir in jagnjeta prodajali podjetju Reduna. Prav tako stare in odslužene ovce. Njihovo blago je odkupoval tudi g. Šnajder, pravzaprav zamenjal za žito, sol in še kakšno drobnarijo. Mestoma so morali sami prinesti skuto na kranjsko stran – v Rateče na primer. Tako sta Jožef in njegov pokojni brat Tomo sem ter tja pripeljevala ovce in koze na sejem v Kranjsko Goro. Sejem se je velikokrat odvijal na vrtu Pri Jožetu. Ko nekoč ta dva sotrpina nista mogla prodati ene koze in treh ovc niti v Kranjski Gori niti v Mojstrani in okoliških vseh, sta jih morala preko Luknje in Zadnjice pripeljati nazaj v Trento.

V dolini Trente (in Sloveniji) se po mnenju našega staroste, trenutno zadnjega trentarskega ovčarja, v zadnjih tridesetih letih ni zgodilo nič novega. Uslužbenci Triglavskega narodnega parka so mu poslali vprašalnik o naselitvi risa. Ni odgovoril. Poslali so mu še sliko risa. A on ni za risa, on je za ovce. Da ima ovca dobro mleko. Bivši kmetijski minister, gospod Židan, ni nič naredil za bovško ovco; gospa. Majda Žgajnar, ki skrbi za zapisovanje prireje in plodnosti (mlečna kontrolorka), je zelo pridna; gospod Jani Mlekuž mu dobro uveljavlja državne podpore. Spoštujmo željo Jožefa, da si ne želi obiskov. Rad pa bi svojo kmetijo prepustil kakšnemu mlademu človeku.

Naj končamo s sporočilom Jožefa Cudra za mlade: »Imejte radi živino. Zanjo morate skrbeti, da bo sita, lepa in boste kaj imel od nje. Lepa živina je kot človek in če boste imel lepo živino, boste imeli kaj za jesti. Jaz ji dvakrat na dan pokladam krmila.«

Prispevek je bil prvič objavljen v reviji Drobnica, številka 2/2021.