Nazaj v šolo: Likovna umetnost

Človek že tisočletja preko umetnosti izraža svoja čustva, pogled na svet in dojemanje samega sebe v nekem prostoru in času. Umetnost je skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ni moč opredeliti za znanost.

Z besedo umetnost so opisane vse tiste dejavnosti, katerih namen je ustvarjanje del z estetsko vrednostjo. Umetnik pogosto nima praktičnih ciljev, vsekakor pa je namenjena duhovnemu vživljanju, dojemanju in osebnemu bogatenju. Umetnina pa mora izražati idejo, imeti vsebino, ki ne presahne: lahko se čez čas razume v novem pomenskem odtenku in se je drugače vrednoti, a zaradi ideje ostaja zgovorna, prevzema in je obče človeška.

Preberite tudi:

Nazaj v šolo: Taksonomija – znanstvena klasifikacija živih bitij

Nazaj v šolo: Koliko celin je na našem planetu?

Kadar je govora o umetnosti, se govori o glasbeni umetnosti, gledališču, filmu, plesni umetnosti, besedni umetnosti, spletni umetnosti, uporabni umetnosti, književni umetnosti in likovni umetnosti. O slednji pa bo danes tudi tekla beseda.

Likovna umetnost se izraža v različnih strokah in tako govorimo o slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi in pogojno tudi o umetni obrti.

Slikarstvo

Slikarstvo je ena izmed temeljnih strok likovne umetnosti.

Vrste slikarstva so:

• stensko slikarstvo,
• tabelno slikarstvo,
• slikarstvo na platnu,
• knjižno slikarstvo,
• slikarstvo na steklu …

S slikarstvom so najtesneje povezani tudi drugi načini izražanja –  fotografija, film, instalacija.

Prav tako pozna slikarstvo različne tehnike – freska, mozaik, akvarelno in oljno slikarstvo, kolaž, vazno slikarstvo, pri čemer se vse bolj tradicionalnim tehnikam in tradicionalnim materialom pridružujejo novi. Pri slikarjevem odločanju, kaj bo s sliko sporočil in kako bo to storil, je izbira tehnike pomembna.

Vsaka tehnika ima svoje zakonitosti, med drugim zahteva, kako je treba graditi delo, in ko je slika dokončana, je tudi tehnika tista, ki vpliva na estetsko doživljanje stvaritve, na intenziteto barv, na lastnosti slikarske površine.

Risba je izhodišče za slikarske, kiparske in arhitekturne stvaritve. Njena bistvena značilnost je izražanje s črto, linijo, barva je drugotnega pomena. Ker je risba skopa, zahteva od risarja, da se omeji na bistveno. V nasprotju s slikarstvom risba ne skriva postopka kako gradi podobo.

Risba je lahko skica, osnutek, likovni zapis ideje, detajla iz resničnega sveta, lahko je študija, predrisba, vmesna postaja med zamislijo in dokončanim delom, lahko pa je samostojna in v sebi zaključeno delo.

Grafika nastane z odtisom upodobitve na matrici. Osnova grafike je plošča na kateri je z rezanjem, vpraskanjem, jedkanjem in drugimi postopki nastaja upodobitev. Na tako pripravljeno matrico se nanese barve in upodobitev odtisne.

Najstarejši grafični tehniki sta lesorez in bakrorez, ki stanastali v 15. stoletju. Lesorez je tehnika visokega, bakrorez pa tehnika globokega tiska. Starejše tehnike so še linorez, suha igla, akvatinta, monotipija, moderne tehnike pa so serigrafija oz. sitotisk, mešane tehnike in montaže.

Vsebine grafičnih del se od slikarskih ne razlikujejo, pa tudi slogovnih razlik ni. Razvoj grafične dejavnosti in tiskarstva je grafične upodobitve razširil med široke kroge občinstva.

Kiparstvo

Kiparstvo je umetnostna stroka, ki oblikuje gmoto in tudi prostor. Temeljni kiparski zvrsti sta obla plastika in relief. Po vlogi in nalogi je kiparsko delo samostojno ali vezano na arhitekturo. Dela so lahko namenjena enemu ali več pogledom, lahko so nepremična ali gibljiva, spremenljiva.

Med osrednje naloge kiparstva je tekom zgodovine sodilo tudi upodabljanje človeškega lika. S kiparstvo sta tesno povezana tudi skulptura in plastika. Vendar kiparska dela nastajajo tudi s konstruiranjem in ulivanjem v kalupe.

Z odločitvijo za material kipar določi videz in učinek dela. Materiali so tradicionalni in moderni. Tradicionalni materiali so tisti, ki se jih povečini najde v naravi in jih kiparji uporabljali že vrsto let, Modernimi materiali so pa tisti, ki so se uveljavili šele pozneje, npr. porcelan. Danes kiparji uporabljajo gradiva, ki jih še pred kakšnim desetletjem niti ni bilo na trgu.

Kiparske tehnike zahtevajo različno orodje, tudi različne ateljeje, saj so postopki od skice na papirju do izdelka močno razlikujejo. Pri tradicionalnih tehnikah se najpogosteje govori o odvzemanju, modeliranju oz. dodajanju in sestavljanju. Pri tehnikah pri katerih kipar iz snovi oblikuje, modelira zamišljeni kip, ima možnost, da spreminja, popravlja, pri tehnikah odvzemanja, ko iz kamnitega ali lesenega bloka osvobaja skrite oblike, pa bistvene spremembe skorajda niso mogoče.

Najpogostejše kiparske stvaritve nastanejo s klesanjem v kamnu, z rezbarjenjem v lesu, kosti, slonovi kosti, v mehkih kamninah, z ulivanjem kovin in plastičnih materialov, z modeliranjem v glini, porcelanu, vosku, mavcu, plastelinu, s tolkljanjem v kovinske plošče, z varjenjem kovine, s sestavljanjem v naravnih in umetnih materialnih materialov …

Kip je tridimenzionalna stvaritev, torej je delo s prostorsko razsežnostjo. Umeščen je v prostor in vanj posega. Kiparsko delo je odvisno od prostora. Kadar se kiparski izdelek lahko obhodi, vidi z vseh strani in samostojno, prosto stoji v prostoru, je govora o obli plastiki, oziroma okrogli. Takšen kip je običajno obdelan z vseh strani in ga je v celoti moč doživeti z več pogledov.

Relief ima prav tako volumen, vendar je namenjen predvsem pogledu s prednje strani. Glede na izbočenost poznamo ploskovit in visok relief. Pri ploskovitem reliefu se podoba le malo dviguje iz podlage, najpogostejši primeri so kovanci in medalje. Pri visokem reliefu je moč najti oblike, ki izstopajo iz površine tako močno, da so deloma celo polnoplastične. Obstaja tudi poglobljeni relief, ki se lahko izraža celo kot risba, vpraskana ali vklesana v kamen, glino ali kovino.

Arhitekturna

Meja med kiparstvom in arhitekturo je pogosto nedoločljiva, saj je povezava med njima pogosto zelo tesna. Tako je na eni strani moč najti arhitekturne prvine, ki so oblikovane kot reliefi ali oble plastike (npr. kapiteli, kariatide), na drugi pa so samostojna kiparska dela, ki s svojimi oblikovanimi in vsebinskimi vrednotami bogatijo arhitekturo (reliefi na stenah, kipi na pročeljih itd.).

Kadar so kipi sestavina arhitekture in je arhitektura nosilec in okvir za kiparsko delo je govora o arhitekturni plastiki.

Arhitektura je umetnostna stroka, katere osnovna naloga je oblikovanje prostora z gradbenimi, konstrukcijskimi sredstvi. Tesno je povezana z namenom, odvisna pa je od dosegljivih tehnik in materialov. Na njeno uresničitev vpliva okolje v katerem je postavljena. Arhitekturne spomenike se lahko spoznava, presoja in doživlja s sočasnim gibanjem in gledanjem po njih in okoli njih.

Arhitektura uporablja za doseganje svojih ciljev različne materiale. Do nedavnega so bili v rabi zgolj naravni materiali, v zadnjih desetletjih pa so se jim pridružili umetni materiali. Med tradicionalne materiale sodijo zemlja, opeka, les, kamen, med novejše pa beton, železobeton, umetne snovi, posebne, gradbeniškim zahtevam prilagojene kovine in steklo.

Osnovna načina gradnje arhitekture sta masivna in skeletna gradnja. Razvila sta se v pradavnini, poleg čistih oblik pa je moč pogosto najti pri enem samem arhitekturnem načinu tudi povezovanje obeh.

Pri masivni gradnji gre za zidavo s čvrstimi, povečini malo razčlenjenimi arhitekturnimi elementi in zid, ki zamejujejo prostor, ki je hkrati tudi nosilna struktura. Odprtin je malo, videti so, kot bi bile izrezane iz zidu, stavbe so pogosto videti trdnjavsko zaprte. Iz zunanje podob ni moč izvedeti ničesar o volumnu in obliki notranjega prostora.

Pri skeletni gradnji je dosežena trdnost strukture z uravnoteženjem vertikalnih in horizontalnih prvin, ki prevzamejo obremenitev in so konstruktivni elementi. Notranji prostor je lahko svobodno oblikovan, predelne stene ne prevzamejo obremenitev in tudi zunanje stene so lahko iz materialov, ki nimajo nosilne vloge, npr. stekla, aluminija…

V stavbarstvu zgodnjih obdobij sta se uveljavila dva osnovna tipa tlorisa. Prvi izvira iz tlorisa, ki ima v svoji obliki krog, pravilni mnogokotnik ali kvadrat, drugi pa ima v tlorisu pravokotnik ali elipso.

Središčna, centralna stavbna zasnova ima v tlorisu razvidno obliko kroga, mnogokotnika, kvadrata, ali grškega križa. Okoli najpomembnejšega prostora, ki določa zvrst centralne zasnove, se lahko razvrščajo drugi, praviloma podrejeni prostori. Centralne stavbe so pogosto krite s kupolami ali s piramidnimi strehami.

O vzdolžni, longitudinalni stavbni zasnovi je govora takrat, ko je glavni prostor oblikovan tako, da je ena smer – dolžina precej izrazitejša od druge – širina. To pomeni, da je v tlorisu razviden pravokotnik, elipsa ali podaljšani mnogokotnik ipd. To enoto lahko spremljajo podrejeni prostori, ki podpirajo vzdolžno gibanje. Med izraze take arhitekture se uvrščajo tudi ceste. Čeprav so na videz preproste, so pomembne stvaritve podolžnih zasnov v prostoru.