30. obletnica Slovenije: Bomo praznovali spoštljivo drug do drugega ali na bojišču?

25. junija letos bo minilo 30 let od sprejetja Deklaracije o neodvisnosti Slovenije in Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki sta bili slavnostno razglašeni 26. junija na Trgu republike v Ljubljani. Že naslednji dan se je z napadom JLA začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija ubranila neodvisnost.

Kako bi danes izgledala razglasitev neodvisne Slovenije na Trgu republike in kdo bi sodeloval v osamosvojitveni vojni in kdo ne? Kdo bi si pripisoval zasluge in kdo bi napadal tiste, ki bi si pripisovali zasluge? Kaj bi sporočali državam EU in svetovnim velesilam? Da enotno podpiramo plebiscitno odločitev in jo bomo brezpogojno branili, ali bi na vsako vprašanje poslali v svet dva diametralno različna odgovora? Ali bi bili vsi na eni strani barikad, ki so skušale zaustavljati tanke JLA, ali bi jih bilo precejšen delež na drugi strani, ob tankih JLA, mnogi samo zato, ker ne želijo sodelovati s tistimi, ki so na slovenski strani barikad?

To niso retorična vprašanja.

Postavljam jih sebi in drugim zato, ker se bojim, da bi odgovori dali zaskrbljujoče drugačno sliko, kot smo jo imeli pred 30. leti. Kdo je kriv za to? Vsi smo krivi za tako stanje, ne pa vsi enako. Tisti, ki omalovažujejo osamosvojitvene dogodke in ljudi, so krivi mnogo bolj kot tisti, ki osamosvojitvene aktivnosti in glavne akterje branijo, a se žal pogosto poslužujejo obžalovanja vrednih osebnih žalitev in primerjav. Tisti, ki iščejo čim boljše rešitve za reševanje današnjih problemov ob pandemiji in verjetno prihajajoči še večji gospodarski krizi in vabijo druge, da pri tem sodelujejo, so krivi mnogo manj kot tisti, ki so povabljeni k sodelovanju, pa se povabilom ne odzovejo, pač pa samo brezkompromisno kritizirajo in rušijo.

Različne so krivde. Toda namesto, da skušamo milimetrsko natančno in s povsem različnih izhodišč izmeriti krivdo ene in druge strani za sedanje stanje, bi morali delati vsakodnevne in velike korake, da bi sedanje stanje spremenili.

Ob aktualnem stanju duha v slovenski politiki in družbi bi bilo danes praktično nemogoče zagotoviti prepričljiv rezultat na osamosvojitvenem plebiscitu in uspešno voditi osamosvojitveno vojno.

Bil sem med ustanovitelji SLS, ki je bila kot SKZ, prva demokratična stranka po II. svetovni vojni v Sloveniji, ustanovljena skoraj na današnji dan, tj. 12. maja, pred 33. leti v Unionski dvorani v Ljubljani. In bil sem vodja največje poslanske skupine v Demosu in ožjem vodstvu Demosa v času osamosvajanja Slovenije. Sem eden redkih še živih in obenem tudi danes politično aktivnih akterjev takratnih dogodkov. Zato s polno odgovornostjo trdim, da bi bilo ob današnjem stanju duha v slovenski politiki in družbi danes praktično nemogoče zagotoviti prepričljiv rezultat na osamosvojitvenem plebiscitu in uspešno voditi osamosvojitveno vojno.

Mimogrede, ob vsem spoštovanju najzaslužnejšim osamosvojiteljem verjamem, da so mnogo več zaslug za kratko osamosvojitveno vojno in mednarodno priznanje imele goreče molitve in prošnje po slovenskih domovih, božje potih in drugih cerkvah od Kureščka do Međugorja. Tudi zato letos v iniciativni skupini za Dan molitve in posta za domovino že enajstič spodbujamo vse, ki verjamejo v moč molitve in posta, da se na ta način ob praznovanju zahvalimo za Božje varstvo v času osamosvajanja.

Kaj lahko naredimo za to, da bi se Slovenija še naprej uspešno borila z epidemijo, uspešno izpeljala vodenje Sveta EU in se nato mirno pripravila na največji praznik demokracije, na volitve? Veliko. Vsak na svoj način. SLS, Zeleni Slovenije, NLS in številne druge stranke, skupine in ugledni posamezniki si za to prizadevamo z ustanovitvijo gibanja Povežimo Slovenijo (PoS), preko katerega sodelujoče stranke in skupine dajemo na razpolago svojo močno infrastrukturo, da bi na volitvah lahko uspešno nastopili tudi najuspešnejši, najboljši, najbolj kompetentni posamezniki, ne da bi jim bilo potrebno postati »janšisti«, »antijanšisti« ali člani katerekoli stranke. Kot neodvisne osebnosti s svojo človeško in strokovno integriteto bodo lahko kandidirali na listi gibanja PoS. In po uspešni kandidaturi bodo lahko svoje znanje, izkušnje in dokazno sposobnost uporabili za vzpostavljanje Slovenije kot gospodarsko čim bolj uspešne države in socialno čim bolj pravične družbe.

Obžalovanja vredno je sicer, da je v Sloveniji članstvo v politični stranki že skoraj zločin. Toda tisti, ki jim je to uspelo doseči so vedeli, da le na ta način iz ozadja lahko prihajajo pred vsakimi volitvami z novimi obrazi. Ko »novi obrazi« opravijo svoje delo, jih zavržejo in nadomestijo z drugimi in po pravilu prepričajo ali pa vsaj zmedejo neverjetno visok delež volivcev. To vsekakor ni demokracija, katere največji praznik so volitve. Tudi za čim večjo preprečitev škode, ki jo Sloveniji zadaja taka praksa, smo ustanovili povsem transparentno gibanje Povežimo Slovenijo in k podpori njene liste vabimo vse, ki si želijo živeti v demokratični in povezani Sloveniji.

Avtor: Marjan Podobnik, predsednik SLS.

Komentar je bil prvotno objavljen na portalu+ kot prvi v ciklusu osmih prispevkov ob tridesetletnici Slovenije.